Nekoč je živela vdova, ki je imela skoraj
odraslega sina Jakca. Bila sta revna, v svoji mali koči sta imela le
nekaj starega pohištva, za hišo vrtiček, na katerem sta pridela
nekaj zelenjave, njuno največje bogastvo pa je bila krava, ki jima
je dajala mleko. Toda nekega dne je tudi to presahnilo.
"Jakec?" je nekega dne utrujena poklicala sina.
"Da, mati."
"Zima je bila dolga, pobrala nama je veliko
moči. Kaže, da je tudi najina krava izčrpana. Le kako bomo
preživeli?"
"Delo si bom poiskal, mati," je Jakec poskušal pokazati čim več optimizma.
"Le kdo te bo hotel?," je zavzdihnila njegova mama. "Če si prijazen in se ne
bojiš, še ne pomeni, da boš našel dobrega gospodarja. Raje bova
prodala kravo. Morda dobiva zanjo dovolj denarja, da začneva z
majhno trgovinico. Tako bova lahko delala oba in še skupaj bova."
"Prav, mati. Jo bova odpeljala na semenj?"
"Preslabotna sem, Jakec. Sam jo daj.
Glej, da boš zanjo iztržil dobro ceno!"
Rečeno, storjeno. Jakec je kravi nadel povodec in jo odpeljal. Hodil
je in hodil, sonce je že prepotovalo polovico svoje poti, ko mu je
nasproti prispel popotnik.
"Pozdravljen, Jakec!" ga je nagovoril.
"Pozdravljen, tujec," se je Jakec začudil. "Od kod poznaš moje ime?"
"Nisem tujec, ampak pošten trgovec. Lepo kravo imaš. Jo
pelješ na semenj?"
"Res jo peljem," je pokimal fant. "Praviš, da si trgovec?
Nobenega blaga ne vidim pri tebi."
"Največje dragocenosti nosim kar v žepu. Hočeš videti?
Tule so," je tujec iz žepa potegnil pest in jo razklenil pred Jakčevimi široko razprtimi očmi.
"Fižolčki?" je bil razočaran. "To je vse, kar imaš?
Že res, da so lepi. Tako pisanih še nisem videl ..."
"Niso samo lepi, ampak imajo čarobne lastnosti," ga je prekinil trgovec. "Če jih
zvečer posadiš, že naslednje jutro čudež doživiš."
"Čarobni fižolčki? No,
to pa je nekaj," je Jakec še enkrat pogledal prgišče fižolov v dlani.
"Bi zamenjal? Navadno kravo, ki ne daje
več mleka, za čarobni fižolček?"
"Hmmm ..." se je fant še malo obotavljal. "Kako pa ...?"
"Veš kaj, ne bom te ogoljufal," kje bil tujec odločen. " Kar vseh pet
fižolčkov ti bom dal. In še v vrečko jih zavijem. Tako bo še najbolje! No, dajva, seziva si v
roke!"
 |
Illustracija Roberta Anninga Bella |
Jakec je kravo zamenjal za pet pisanih fižolčkov
in se zmedenih misli obrnil proti domu. Temnilo se je že, ko ga je
dosegel. Pred vhodom ga je že pričakovala mama.
"O, Jakec! Vrnil si se! Si prodal kravo? Koliko si iztržil?
Pet, mogoče deset novcev? Petnajst jih gotov nisi mogel dobiti!"
"Dobil sem nekaj boljšega od novcev, mati. Za čarobne
fižolčke sem jo zamenjal!"
Mama ni mogla verjeti, da je bil njen sin tako lahkoveren."
"Kaj? Odlično mlekarico za nekaj fižolov? Se ti je zmešalo?" je vse težje skrivala jezo.
"Ampak trgovec mi je rekel ..."
"Rekel, rekel," je bila mama razburjena. "Ni pomembno, kakšne traparije ti je natvezil, da te je
le opetnajstil!"
"Če jih posadiva ..." je Jakec previdno poskušal.
"Še ne boš nehal, ti nesrečnež?" ga je spet prekinila. "Sem z njimi!
Poglej, kaj si mislim o teh čarovniških traparijah!"
Mati je pograbila fižolčke in jih zagnala na vrt za hišo. Še
dolgo v noč je oštevala svojega lahkomiselnega sina in ga končno
brez večerje poslala spat. Le kje je imel pamet? Le kaj bosta zdaj jedla? Od nekakšnih čarovnij pač ne moreta živeti! Jakec je bil od dolge poti tako utrujen,
da je takoj zaspal.
Zgodaj je bilo, niti petelini še niso zapeli, ko se je Jakec
prebudil.
Soba se mu je zdela drugačna, nenavadna, čudna. Del je bil obsijan s prvimi
sončnimi žarki, kot ponavadi, a preostanek je napolnila nenavadna
zelena svetloba. Začuden je pogledal skozi okno. Več kot polovico
razgleda mu je zastirala visoka rastlina. Trgovec ga vendarle ni
nalagal! Iz fižolčkov, ki jih je mati vrgla na vrt so v le nekaj urah pognala ogromna stebla. Med seboj so se prepletla v nekakšno
lestev, ki je segala do ... Jakec se je zaman oziral proti vrhu.
Izginjala je nekje v oblakih.
"Le do kam vodi?"
Radovedno je pogledoval proti krošnji, ki je morala biti nekje visoko, visoko, ...
"Rekel bi, da gre vse do neba ... Eh, kar po
njej bom splezal in se prepričal na lastne oči," je skleniil in se zavihtel pek okenske police.
Rečeno, storjeno. Jakec je kar skozi okno zlezel na orjaško
plezalko, ki se je vila navzgor. Hitro je napredoval in ko se je
prvič ozrl navzdol, je bil presenečen, ker je se je zdela njegova
koča tako majhna.
Dolgo je plezal, a drevo, ki je zraslo na mestu, kjer so na tla padli čarobni fižolčki, se kar ni nehalo. Jakec še vedno ni vedel, kaj ga čaka
na vrhu. A vedel je, da se ne bo ustavil. moral je izvedeti, kaj ga čaka na vrhu.
Zavihtel se je v meglico, iz katere so oblaki in nekaj časa je videl
le nekaj metrov stebla nad seboj. Toda čez nekaj časa se je spet
zjasnilo in takoj nad oblaki ga je pričakal osupljiv prizor.
"Vau! Saj to je cel nov svet!" je zatulil ob pogledu na pokrajino, ki se je raztezala pred njim.
Fižolova stebla so segala natanko do prekrasnega zelenega travnika,
skozi katero je teklo nekaj potočkov, ob robu je stal gozd, malo
naprej se je dvigalo nekaj hribov in skozi deželo se je vila lepa
bela cesta.
"Nisem prišel tako daleč, da bi samo stal. Še naprej moram,si je rekel in stopil na pot pred seboj. Sprva počasi, a z vsakim korakom odločneje, jo je mahnil proti hribčkom pred seboj.
Na najbližjem je zagledal veliko stavbo, grad, ki se je ponosno
dvigal nad pokrajino. Jakec ga je gledal s takšnim zanimanjem, da bi
se skoraj zaletel v starčka, ki mu je prišel naproti.
"Pozdravljen, Jakec. Si le prišel," ga je pozdravil.
"O, vi ste! Trgovec, ki s fižolčki?" se je začudil Jakec.
"Zdaj veš, da si naredil prav, ko si jih zamenjal. Toda šele na polovici poti si. Vidiš tisti grad?"
"Seveda ga vidim."
"V njem živi velikan," je nadaljeval trgovec. "Včasih je pripadal plemenitemu
gospodu, ki ga je velikan ubil in si prilastil vsa bogastva v njem.
Na srečo sta vsaj graščakova žena in njegov komaj rojeni sin ušla
krutemu velikanu. Dolgo sta se skrivala, otepala sta se revščine,
na koncu sta v revni koči shajala le s pomočjo krave in njenega
mleka. In še kravi je nekega dne presahnilo mleko.
Jakec je vse bolj začudeno poslušal. Seveda je v revnem fantiču in njegovi materi, ki sta bila življenjsko odvisna od krave in njenega mleka takoj prepoznal sebe. Obotavljajoče je začel: "Ta zgodba je, kot bi poslušal ..."
"Svojo?" se je nasmehnil starec. "Prav imaš. Graščakova žena je bila tvoja mama in
ti si plemenite krvi. Kar najdeš v gradu, je tvoje. A opozarjam te,
da bo nevarno. Velikan še vedno živi v njem."
"Kaj naj storim?" je vprašal Jakec, ki mu je srce začelo razburjeno biti.
"Sledi svojemu občutku. Ne podajaj se
v nevarnost brez razmisleka, a z razmišljanjem tudi ne zapravljaj
preveč časa. Kdor predolgo čaka, dobi le še ostanke. Ko bo treba delovati, prisluhni srcu. Vso srečo!"
Že v naslednjem hipu skrivnostnega trgovca ni bilo nikjer več.
Jakec se je začudeno oziral naokrog, nato pa skomignil in se
odpravil naprej. Čez nekaj časa je dosegel grajske duri. Bile so ogromne.
Stopiti je moral an prste da je dosegel veliko leseno tolkalo, s katerim je lahko potrkal po durih, ki so se skoraj takoj škripaje odprla.
"Kaj bi rad?" ga je nagovorila postavna ženska.
"Ekhm ... Dober dan" je Jakec mrzlično tuhtal, kako bi prišel noter, da bi se malo razgledal, preden se odloči, kako naprej.
"Dan," je naveličano odgovorila ženska in ponovila: "No, kaj bi rad?"
"Potrebujete morda kakšno pomoč? Tako velike hiše gotovo ni
lahko pospravljati ..." je Jakec sklenil, da se bo ponudil za služabnika.
"Ja, saj bi mi res prav prišla," se je zamišljeno popraskala po vrhu glave. "Kakšno plačilo pa
hočeš?"
"Za začetek bi bil zadovoljen že z zajtrkom. Od včerajšnjega
jutra nisem še ničesar prigriznil."
"Zajtrk," je pokimala. "To ti lahko ponudim. Ampak nekaj moraš
vedeti. Tudi ti boš postal zajtrk, če te zaloti moj mož.
Ljudožerec je in mlado meso mu še posebej tekne."
Velikanova žena je Jakca povabila v kuhinjo, kjer
si je privezal dušo z velikim kosom kriha in nekaj sira, vse skupaj
pa poplaknil z vrčem mleka. Oh, kako mu je teknilo. Še preden je
pogoltnil zadnji grižljaj, pa je že zaropotalo.
"Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na
mizo z njim!" je zagrmelo.
Velikanova žena je Jakca brž potisnila proti steni.
"Hitro, fant, skrij se v pečico. Zdaj bo
hotel malico in potem bo zadremal. Takrat se bova zmenila kako in kaj
naprej."
Nato je glasneje nadaljevala: "Molči, trap. Mogoče se je v kakšnem
kotu še ujel ostanek vonja tistih ribičev od zadnjič. Jedel boš,
kar si prinesel, če nisi ničesar, boš pa lačen!"
Velikan je bil malo zmeden. "Ha? Ribiča, praviš? No, prav. Pa mi obrni
tega merjasca na žaru, da bom laže pričakal kosilo."
Na mizo je vrgel divjega prašiča kot bi kdo drug tolsto kokoš. Velikanova žena je nato velikanu pripravila jed, ki jo je s slastjo
pospravil.Prav olikan ni bil, saj si je maščobo, ki se mu je cedila po bradi, brisal kar v umazano majico in vmes nekajkrat glasno podrl kušček. Kaj kupček - cel hrib!
Jakec je ves čas trepetal v pečici in upal, da
bo velikan po obilnem obroku res zadremal in bo nevarnost minila.
Toda po jedi ljudožerec še ni bil povsem pripravljen na počitek.
"Žena!" se je nato naslonil nazaj: "Prinesi mi, no, skrinjo s cekini. Malo jih bom
štel, da se pomirim."
Žena je z veliko težavo zvlekla skrinjo do velikanove mize in dvignila pokrov. V sobi se je zasvetilo kot bi nekdo v skrinjo položil sonce in bi to posijalo ven.
Jakec je iz pečice videl, da je do vrha napolnjena z
zlatom. Kdo ve, koliko bogastva je pridobil na pošten način in
koliko z grdobijami? Potrpežljivo je čakal, da je grozovitež ob
štetju začel počasi kinkati.
Velikan je počasi štel.
"Ena. Še ena. In še ena. In ena. Pa ena. In ena. Še ena."
Začelo se mu je zehati, a je nadaljeval.
"Eeena. In ena."
Še bolj je zazehal, očesne veke so mu počasi začele lesti navzdol.
"Enaaaaa ..."
Končno je velikan zadremal za mizo. Jakec je previdno zlezel iz pečice in
se razgledal naokrog. Ljudožerčeva žena je nekam odšla in ni je
nameraval čakati. V srajco si je naložil zlata, kolikor ga je mogel
nesti in pobegnil.
Brez ustavljanja je stekel proti fižolovemu steblu, po katerem
je priplezal. Oprijel se je rastline in se kot po orjaškem drogu
spusil navzdol, vse do doma, kjer ga je čakala zaskrbljena mati.
"Le kje si se potikal, Jakec? Sem se bala, da ..."
Toda Jakec jo je veselo prekinil.
"Bala? Nobenih strahov več ne bo treba, mati, zdaj sva bogata."
Na tla je stresel vsebino svoje srajce in cekini os se veselo zakotalili naokrog.
Zdelo se je, da so njune težave
rešene. Žal ni bilo tako preprosto. Ko sta si nakupila hrane in
novo kravo, popravila streho in si omislila nekaj pohištva, je kupček zlatnikov
že skoraj izginil. Jakec se je tako že v nekaj dneh po vrnitvi spet
oziral po fižolovih steblih navzgor. Vedel je, da je tam še veliko
zlata. Če ga tisti nenavadni trgovec ni nalagal, bi pravzapra moral biti grad
njegov in ne velikanov!
Ne da bi povedal materi, se je nekega jutra spet odpravil v deželo
nad oblaki.
Tokrat si je z ogljem potemnil lase in narisal brke. Upal je, da ga
velikanova žena ne bo spoznala. Na srečo ni bila prav bistre pameti
in jo je res uspel prepričati, da ga spusti naprej.
"No, vstopi. Le glej, da se boš obnašal lepše kot
se je prejšnji fant. Najedel se je, dela se ni niti pritaknil in še
zlato nama je ukradel."
"Ampak nekaj za pod zob mi boste pa le dali, preden pričnem," je vztrajal Jakec.
Vstopil je v grad in se razgledoval naokrog. Le kje ima velikan
skrito svoje bogastvo?
Velikanova žena mu je odrezala nekaj malo kruha in veliko posodo napolnila s kislim mlekom.
"Za začetek bo dovolj,"se je Jakec spomnil, da bi res lahko najprej nekaj prigriznil.
Še preden je končal, so se že zaslišali velikanovi koraki.
"Hvala, gospa," je odrinil posodo
"Ojej, se je že vrnil," je e.likanova žena ostanke odnesla do pomivalnega korita. "Brž. Skrij se, madenič! V pečico!
Če te opazi, te v enem kosu požre. Počakaj, da pomalica in
zadrema, potem ti dodelim delo!"
Jakec se je moral spet potuhniti v pečico, da ga ni zalotil velikan.
VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Molči, tepec, o kakšnem žloveku spet sanjaš? Ti
včerajšnji pastir ni bil dovolj? Mogoče najdem še kakšno
koščico, če bi res tako rad glodal!
VELIKAN: (malo zmeden) Ha? Mogoče je pa res pastir ... Ampak glodal
ne bom. Kar tele piške mi ocvri, da bom laže počakal do kosila!
(več težkih predmetov pade na tla - trupla)
VELIKANOVA ŽENA: (godrnjaje) Piške? Si spraznil kurnik ali kaj?
(v podlago cvrtje, žvenket pribora, nato
VELIKANOVO cmokanje)
Velikanova žena je svojemu požrešnemu soprogu ocvrla kak ducat
kokoši, da si je za silo potolažil lakoto. Po malici je zadovoljno
obsedel za mizo, a do spanca mu še ni bilo.
VELIKAN: (si oddahne) Dobre so bile tele, putke,
nič ne rečem. A še vedno imam najraje mojo, tisto, ki nosi zlata
jajca. Alo, žena. Prinesi mi jo, no. Bom malo štel!
(v podlago kokodakanje ene kokoši, kratko, se približuje)
VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, pa ne pretiravaj. V omarah nama bo počasi
zmanjkalo prostora!
VELIKAN: Putka, nesi!
(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven
cekin, pade na tla)
VELIKAN: Lepo. Putka, nesi!
(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven
cekin, pade na tla)
VELIKAN: Putka, nesi!
(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven
cekin, pade na tla)
VELIKAN: (fade out) Putka, nesi!
(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven
cekin, pade na tla)
Velikan se je nekaj časa zabaval z opazovanjem kokoši, ki mu je
ukaz vsakič znesla zlato jajce. Potem ga je zmagala utrujenost in
počasi je zasmrčal za mizo.
(že pod zgornjim besedilom VELIKANOVO smrčanje fade in, ostane v
podlagi)
Jakec je previdno splezal iz pečice in se zagledal v velikana,
kokoško in kupček zlatih jajc. Velikanove žene spet ni bilo v
bližini, zato je urno poglrabil kokoš in jo popihal.
(tiho kokodakanje ene kokoši, fade out)
Tekel je, kar so mu dale noge. Brez težav se je vrnil in z materjo
sta nekaj časa živela brezskrbno kot ptička na veji. Toda Jakca je
počasi začela mučiti želja po maščevanju. Je prav, da ima
hudobni velikan še vedno njegov grad in polne omare zlata, z materjo
pa sta pravzaprav še vedno odvisna le od ene same putke? Se ne bi še
enkrat povzpel po drevesu in velikanu zaplenil še kakšno
dragocenost? Tako bi vendar le vzel, kar mu po pravici pripada!
Spet se je nekega jutra povzpel nad oblake in se
napotil proti gradu. Tokrat ni želel tvegati, da bi ga velikanova
žena prepoznala in se je v mogočno stavbo raje splazil skozi okno.
Nekaj časa je stikal po sobanah, a ga je kmalu prekinil znani topot
velikanovih stopinj.
(težki koraki v škornjih se že pod prejšnjim besedilom
približujejo)
Hitro je smuknil v priprto omaro in skozi
ključavnico oprezal za nevarnostjo. Res je takoj za tem vstopil
VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Mogoče imaš pa tokrat prav. Da
se ni vrnil tisti fant, ki me je dvakrat prelisičil in naju ukradel?
VELIKAN: Tisti z mojimi cekini in mojo putko, ki nese zlata jajca?
VELIKANOVA: ŽENA: Prav tisti. Mogoče mu je spet zmanjkalo bogastva,
pa bi si rad pri naju malo opomogel ...
VELIKAN: Joj, če mi pride pod prste! V kašo ga spremenim!
VELIKANOVA ŽENA: In jaz ti ga bom pomagala namazati na kruh! Čakaj,
čakaj! Če je res on, se je gotov skril v pečico, tako kot vsakič!
Velikan in njegova žena sa pogledala v pečico, a je bila ta prazna.
Jakec je zadrževal dih in upal, da ga ne bosta ujela. Malo sta še
pogledal naokrog, toda velikanova lakota je bila prehuda in kmalu sta
odnehala.
VELIKAN: No, stara, človeka mi boš skuhala nalsednjič. Za silo bo
tudi tale koštrunček v redu ...
(nekaj težkega - truplo - pade na mizo)
VELIKAN: Tole bo dovolj, da nekako preživim do kosila ...
(žvenket kuhinjske posode, malo kasneje pod besedilom v podlago
VELIKANOVO mlaskanje in oblizovanje)
Jakec je bil že vajen čakanja. Med tem, ko je čakal, da se velikan
okrepča, je ugibal, kaj mu bo po obroku pomagalo zaspati. Kokoške z
zlatimi jajci ni bilo več. Bo spet štel cekine ali se bo spomnil
česa novega?
VELIKAN: (si oddahne) Huh, kako je teknilo. Žena, prinesi mi, no,
pojočo harfo. To mi bo pomagalo zadremati.
VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, možiček. Nikar ne bodita preglasna. Tudi
jaz bi legla k počitku.
VELIKAN: Harfa, poj!
HARFA: (se najprej malo odkašlja) La la la la la la la la ...
(melodija: Na lepi modri Donavi)
VELIKAN: (jo kmalu prekine) Kaj bolj veselega!
HARFA: La la lala la lala ... (melodija: Kan kan.)
VELIKAN: (jo prekine po taktu ali dveh) To je že bolje. Zdaj pa eno,
da me uspava.
HARFA: La la lala la la la ... (melodija: Za Elizo ali Mala nočna
muzika)
(petje HARFE stišano ostane v ozadju, dokler ga ne preglasi
VELIKANOVO smrčanje)
Jakec je počakal, da je velikan utonil v spanec in se tiho odplazil
iz omare. Čeprav je prišel iskat zlato, se mu je zdela pojoča
harfa še dragocenejša. Pograbil jo je in zlezel skozi odrto okno.
Toda harfa nad njegovim početjem ni bila najbolj navdušena.
HARFA: (fade out, oddaljuje se) Gospodar! Gospodar! Ukrasti me
hočejo!
Velikan je skočil pokonci in se zmedeno zagledal v Jakca, ki je
ravno izginjal po poti.
VELIKAN: Čakaj! Čakaj, baraba tatinska! Ti bom že pokazal!
Jakec je tekel, kolikor je mogel in dosegel fižolovo steblo hireje
kot kdajkoli prej. a velikan mu je bil za že za petami. Če se orjak
ne bi ustrašil globine, bi ga verjetno že ujel. Nekaj trenutkov
obotavljanja je dalo Jakcu, ki je pod pazduho trdno držal harfo,
dragoceno prednost, zaradi katere se je lahko zadričal po rastlini
kot po orjaškem toboganu.
A velikan se je hitro zbral in začel spuščati za njim. Jakec je
pogledal navzgor in videl, da se gromozanska postava hitro
približuje. Še preen je dosegel tla, je že klical:
JAKEC: Mati, mati! Sekiro prinesi! Mati, hitro! Na pomoč!
Jakčeva mati je slišala njegovo vpitje in mu takoj, ko je z nogami
dopsegel tla, potisnila sekiro v roke.
(v podlago sekanje lesenega debla)
MATI: Še udari, Jakec, že lahko vidim njegov divji pogled in
ogromne zobe!
JAKEC: Na, na, na!
(sekanje s eneha, pod besedilo lomljenje lesa)
Jakec je zadnjič zavihtel z vso silo in fižolova stebla so drug za
drugim popokala. Velikan je bil previsoko, da bi lahko varno dosegel
tla.
VELIKAN: (fade in) Aaaaaa!
(nekaj ZELO težkega prileti na tla - truplo)
Velikan je treščil ob zemljo in se razsul na tisoče koscev.
Nevarnost je bila premagana. In glej!
(v podlago HARFA: La la la la la (melodija: Oda radosti), ostane do
konca besedila in še par sekund čez)
Na mestu, kje so se prej v nebo vila fižolova stebla, se je pokazala
strma, a ne prestrma pot, ki je vodila naravnost do gradu, ki je
nekoč pripadal Jakčevemu očetu. Velikanove žene ni bilo več v
njem, saj je v strahu za svoje življenje pobegnila takoj, ko je njen
soprog izgubil življenje. Tako sta se Jakec in njegova mati lahko v
miru vrnila na posest, ki si jo je nasilni velikan prilastil pred
toliko leti. S polnimi skrinjami zlata, kuro, ki nese zlata jajca in
pojočo harfo jima ni nikoli več ničesar manjkalo.
Seveda vas vabimo, da prelistate tudi
pravljice na naši spletni strani!