četrtek, 30. november 2023

Ribic in njegova dusa

Oscar Wilde: Ribič in njegova duša


Ribič in njegova duša je ena izmed pravljic Oscarja Wilda. Izšla je leta 1891 v knjigi z naslovom Hiša granatnih jabolk, ki je druga (in zadnja) izmed njegovih knjig pravljic. Kot velja za vse pravljice Oscarja Wilda, je relativno dolga, z mračnimi podtoni in odpira številna filozofske, moralna in religiozna vprašanja.

Oscar Wilde je bil eden najboljših pripovedovalcev svojega časa, njegove pravljice pa v marsičem spominjajo na Andersenove, kar si bomo pogledali ob koncu tega besedila. Pred tem ga je treba obnoviti.

Obnova pravljice Ribič in njegova duša


Nekoč je živel ribič, ki je vsak večer vrgel mrežo v morje. Nekoč je ujel morsko deklico. Prosila ga je usmiljenja in mu povedala, da je edina hči morskega kkralja, ki je star in osamljen. Ribič je v zameno zahteval, da se morska deklica vrne vsakič ko jo bo poklical, in mu poje. Njena pesem bo namreč privabila ribe in njegove mreže bodo polne.

Obljubila je in dogovor je spoštovala. Vsak večer mu je pela in ribič je imel odličen ulov. A kmalu je ni več klical zaradi rib. Zaljubil se je v njene pesmi in v morsko deklico. Izpovedal ji je svojo ljubezen in ji predlagal poroko.

Morska deklica mu je povedala, da ne more biti z njim, saj ima on dušo, ona pa ne. Če bi se le lahko znebil duše, potem ovir za skupno življenje ne bi bilo več. Ribič je razumel. Samo duši se mora odreči. A kako?

Šel je vprašat župnika, kako bi se lahko znebil duše. Povedal mu je, da se mu zdi brez koristi. Videti je ne more, čutiti je ne more, le pri načrtih z morsko deklico ga ovira. Rad bi jo odstranil.

Župnik mu je pojasnil, da na to ne sme niti pomisliti več. Dušo mu je dal bog. Je največja dragocenost na svetu, vredna več od vsega zlata. Morska bitja so brez duše in za njih ni božjega kraljestva, on pa naj svojo dušo čuva in moli za oprostitev svojih grehov.

Ribič je vztrajal in duhovnik se je razjezil. Nagnal ga je iz cerkve in ribič je obupan odšel v mesto. Tam je svojo dušo ponudil trgovcem, a jih ni zanimala. Povedali so mu, da ni vredna počenega groša. Ribič je bil zmeden. Trgovci so očitno mislili drugače od župnika.

Potem se je spomnil znanca, ki mu je nekoč omenil čarovnico, ki naj bi živela v neki votlini ob obali. Morda mu ona lahko pomaga?

Ko jo je našel in ji povedal, da bi se rad znebil duše, je prebledela in mu to odsvetovala. Vendar je vztrajal. Končno ga je vprašala, kaj ji ponuja v zameno za pomoč. Njegov denar je ni zanimal. Hotela je, da pleše z njo.


Vendar ne kadarkoli. Biti mora Sabat in polna luna, kar je bilo še isto noč.

Ribič je privolil in ona je obljubila, da mu bo potem povedala, kako se znebiti duše.

Opolnoči sta res zaplesala. Tudi druge čarovnice so prišle, a glavni udeleženec je bil bogato oblečen gospod zlobnih oči, ki je prišel ko se je ples že skoraj končal. Čarovnice so se mu poklonile, ribič pa se je prestrašen pokrižal.

Čarovnice so se razbežale in tudi gospod, ki je prišel zadnji, se je umaknil. Ribič je preprečil čarovnici, s katero je plesal, da bi pobegnila z drugimi. Zahteval je, da se drži svojega dela dogovora.

Končno je popustila in mu povedala, da se mora v mesečini postaviti s hrbtom proti luni, da bo senca padala pred njega. Takrat mora zarezati z nožem na mesto med stopali in senco, ki je v resnici telo njegove duše, in ji naročiti naj odide.

Res je tako storil, a duša ni hotela oditi. Zakaj bi se ločila, saj mu je vsa ta leta zvesto služila? Ribič se je strinjal, da mu ni storila žalega, a sedaj ga le ovira pri njegovi ljubezni. Morata se raziti. Ob silnem tarnanju je duša le pristala, da ga zapusti, a ga prosila, da ji da še svoje srce.

Vendar ji srca ni hotel dati. Brez srca pač ne bi mogel več ljubiti in ravno zaradi ljubezni je hotel dušo napoditi stran. Od njega je lahko odbila le obljubo, da se bosta enkrat letno srečala na istem mestu, kjer se poslavljata. Duša bo prišla in ga poklicala iz podvodnega sveta. Morda jo bo potreboval.

Čeprav ni verjel, da jo bo še potreboval, se je strinjal in odšla sta vsak po svoje.

Po letu dni sta se res dobila na obali.

Pripovedovala mu je o svojih pustolovščinah v deželah na vzhodu. O drugačnih običajih, drugih verah, o različnih nevarnostih in končno o Ogledalu modrosti, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najmodrejšega človeka na svetu.

A ribič ni bil navdušen. Ljubezen se mu je zdela vredna več od modrosti. Zato se je vrnil pod vodo k svoji morski deklici.

Čez leto dni ga je duša spet poklicala. Tokrat je pripovedoval o pustolovščinah na jugu. O drugih krajih, drugih običajih, drugačnih ljudeh in končno o Prstanu bogastva, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najbogatejšega človeka na svetu.

Ribič je odklonil. Ljubezen je cenil bolj od bogastva.

Duša se je vrnila še tretje leto. Tokrat mu je pripovedovala o mestu, ki je bilo čisto blizu, le kak dan stran. Bilo je polno različnih lepot, a največja med vsemi je bila čudovita plesalka, katere ljubke bele nožice so med plesom spominjale na grlice. Če hoeč, ga odpelja tja in mu jo pokaže.

Ribič se je ob predstavljanju plesalke z belimi nožicami spomnil, da njegova morska deklica sploh nima nog. Morda pa bi šel res pogledat tole plesalko? Saj vendar ni daleč in se bo lahko hitro vrnil k svoji ljubljeni?

Duša je spet postala njegova senca in ga odpeljala z obale. Pot je trajala dalj, kot je pričakoval, a končno sta prispela do nekega mesta. Vprašal je, če sta na cilju in duše je zanikal, a dejala, da bosta vseeno vstopila. Tam mu ju naročila naj ukrade srebrno čašo. Ni bil navduše, a je ubogal, saj ji je zaupal, da za krajo obstaja razlog.

Nato sta nadaljevala pot do drugega mesta. Tudi to ni bilo pravo, a sta spet vstopila. Tam mu je duša naročila, naj udari otroka. Še vedno ji je zaupal in ubogal jo je, čeprav je vedel, da ravna narobe.

Pred tretjim mestom je duša dejala, da je to morda pravo mesto. Vsekakor morata vstopiti. Ker se je že nočilo, sta sedla na tržnico, kjer ni bilo več prodajalcev. Neki neznanec ju je gostoljubno povabil k sebi in pri njem sta prenočila. Toda duša je ribiča še pred jutrom zbudil in mu naročila naj gre v gospodarjevo sobo in ga zabode.

Res ga je. Potem je od duše zahteval pojasnilo. Zakaj ga je nenehno silila v slaba dejanja?

Duša mu je pojasnila, da je zlo postalo zanjjo povsem sprejemljivo. Tako pač je, če greš v svet brez srca. On je bil tisti, ki ji ga ni hotel dati. Sedaj pa je ona, njegova duša, zlobna.

Ribič se je spot postvil s hrbtom proti luni in jo hotel odrezati od sebe, a ni šlo. Svoji duši se lahko odrečeš le enkrat.

Sedaj je imel hudobno dušo in z dušo se seveda ni moel vrniti k morski deklici. Ampak poskusiti je vseeno hotel. Duša ga je zaman prepričevala, da je svet pol lepotic, on je hotel nazaj k morski deklici.

Ko se je vrnil na obalo, jo je zaman klical. Iskal jo je po zalicih in votlinah, a ni se mu oglasila. Duša mu je ves čas pripovedoval o lepotah življenja, ki bi jih bil lahko deležen, a ribič ni odnehal, tako zelo si je želel k svoji morski deklici.

Po letu iskanja je duša sklenila spremeniti taktiko. Ribiču je pripovedovala o grozotah, ki jih je videla po svetu in možnostih, da svet naredita boljši. Če bi se le ribič odrekel svoji morski deklici. Vendar ni popustil.

Dve leti iskanja sta minili, a brez uspeha. Duša je priznala, da je ljubezen do morska deklice močneja od nje in prosila ribiča, če bi ji vendarle odprl srce, da bi bila še bolj združen kot sta že, tako zelo, kot sta bila nekoč. Ribiču se je zasmilila, saj je vedel, da je morala med potovanji po svetu brez srca veliko pretrpeti.

Vendar je ni mogel sprejeti v srce, saj bilo to že polno ljubezni do morske deklice. Rekel je, da bi ji rad pomagal, a ne ve kako.

Takrat se je slišal silen krik, tako kot ga slišimo, kadar umre kdo iz morskega kraljestva. Kmalu za tem so valovi naplavili truplo morske deklice. Ribič jo je obupan objemal, ko so se dvignili valovi. Duša ga je zaman prepričevala, naj se umakne. Ostal je s svojo mrtvo ljubico in valovi so pokopali oba.

Zjutraj je duhovnik našel trupli na obali. Prepoznal je ribiča in naročil ljudem, da oba pokopljejo v delu pokopališča, namenjenemu največjim grešnikom. Niti groba ne smejo označiti, saj sta bila vendar brezbožni bitji.

Tri leta so minila, ko je imel župnik mašo, md katero je na olatrju opazil cvetje, lepše od kateregakoli v življenju. Na koncu je vprašal, od kod prihja to cetje in izvedel, da iz kota pokopališča, kjer so največji grešniki.

Takrat je sklenil oditi na obalo in blagosloviti vsa morska bitja. Očitno so tudi ona božja stvaritev. Ljudje so bili navdušeni. Toda v tistem delu pokopališča ni nikoli več nič zraslo. In tudi morskih bitij niso videli več, saj so se odselila v drug del morja.

Komentar:

Oscar Wilde je svoje pravljice napisal, ker je postal oče in se mu pravljice, ki so že bile na voljo, niso zdele dovolj dobre za njegova sinova. V svoje pravljice je vnesel svoje življenjske izkušnje in svoj pogled na svet, zato je v njih veliko spraševanj in preizpraševanj o dobrem in slabem, o moči in nemoči, o tej in o oni veri, ... Pač o rečeh, ki jih je v življenju izkusil.

Ribič in njegova žena ni izjema. V njej je govora o prepovedani ljubezni. Sam je bil večkrat nesrečno zaljubljen, ko pa je po več zavrnitvah drugih deklet nekoliko presenetljivo poročil Constanco (pomagala mu je pri številnih delih, verjetno tudi pri pravljicah, sama je uredila vsaj dve zbirki priredb klasičnih praljic), tudi zakonska sreča ni prav dolgo trajala. Ribič in njegova žena torej vsebuje vsaj nekaj avtobiografskih elementov.

Razmisleki o vrednosti človeške duše so prav tako povezani z njegovimi osebnimi religioznimi dvomi, saj je vse življenje nihal med katoliško in protestantsko vero, pa na koncu ni našel pravega zadovoljstva.

Spretno je tudi vpletel takrat zelo priljubljeno tehniko pripovedi v pripovedi, ki je sledila tradiciji 1001 noči, saj so zgodbe, ki jih pripoveduje duša, zanimive že same po sebi in ne služijo zgolj kot mašilo. A še večji vpliv gotovo lahko damo Andersenovim pravljicam, ki jih je Wilde kot izredno načitan človek, zagotovo poznal v več različicah in verjetno tudi jezikih.

Primerjava Ribiča in njegove duše z Malo morsko deklico


Andersen in Wilde sta imela v življenju kar precej skupnega, a omejimo se zgolj na podobnosti med Malo morsko deklico in Ribičem in njegovo dušo.

V obeh primerih gre za prepovedano ljubezen med osebo z dušo in osebo brez duše. Medtem, ko se Mala morska adeklica na koncu bori za pridobitev duše, se ribič velik del zgodbe bori, da bi se je znebil. Rezultat je na koncu enak - sreča je kratkotrajna, trpljenje veliko, rešitev se morda pokaže šele v posmrtnem življenju.

Ples ima tako pri Mali morski deklici kot pri Ribiču in njegovi duši pomembno vlogo. Ne le, ker prisotnost ali odsotnost nog ločujeta ljudi od morskih bitij, ampak ker je ples katalizator sprememb. S plesom Mala morska deklica zapeljuje svojega izbranca, s plesom si ribič prisluži recept za odstranitev duše in s pripovedjo o plesu ga ona premami, da jo vzame nazaj.

Tako Mala morska deklica kot ribič sta pripravljena za svojo ljubezen plačati visoko ceno in obema lahko pomaga le čarovnica. Ona se odreče svojemu čudovitemu glasu, on svoji duši, ki je seveda tudi njegov glas. S tem oba izgubita pomembnen del svoje osebnosti, v zameno pa dobita sam priložnost za uresničitev želje. Oba jo zapravita.

Še kaj bi se dalo najti, a verjetno je dovolj. Če vam je všeč, vzemite v roke knjigo Hiša granatnih jabolk (vse ilustracije Jessie Marion King so tule) in preberite vse štiri pravljice. Niso tako vesele, kot od pravljic običajno pričakujemo, a gre za prvovrstno čtivo, ki ga je vredno vzeti v roke. Tudi, če smo že nekoliko starejši.

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!






torek, 28. marec 2023

Snežica in Rožica

Snežica in Rožica


Snežica in Rožica, klasična pravljica bratov Grimm, je danes skoraj pozabljena. Kot večina pravljic iz njune zbirke pripoveduje o odraščanju, od bolj znanih pravljic jo v prvi vrsti razlikuje prijateljstvo, namesto rivalstva med sestrami.

Kot smo že vajeni, se bomo skozi Snežico in Rožico spehodili s pomočjo ilustracij.

Obnova


Nekoč sta živeli sestri: Snežica in Rožica. Bili sta si podobni, le da je prva imela svetlejše lase in polt, druga pa je bila nekoliko bolj rdečelična in živahnejšega značaja. Skupaj z materjo sta živeli hišici v gozdu. Dekleti sta imeni dobili po rožnih grmih, ki sta rasla ob hiši. Na enem so cvetele bele, na drugem rdeče vrtnice.



Večino časa sta preživeli zunaj, kjer sta uživali v naravi in se spoprijateljili s številnimi živalmi. Včasih sta zunaj celo prespali, tako domače in varno sta se počutili v gozdu. Kljub temu sta materi tudi pomagali, tako da je bil njihov dom vedno čist in pospravljen.

Ko je prišla zima, sta bili skoraj ves čas doma. Nekoč je na vrata potrkalo. Bil je medved. Najprej so se ga mati in hčeri prestrašili, a prijazno jih je nagovoril in hitro jim je bilo jasno, da nimajo opravka z navadno zverjo. Prosil jih je, če se lahko pogreje ob ognjišču in dovolile so mu ostati.




Prek zime so se spoprijateljili. Spomladi je medved povedal, da mora spet v gozd, saj išče nekega škrata, ki mu je ukradel bogastvo.




Dekletoma je bilo za prijateljem žal, a lepo vreme ju je vseeno kar hitro potolažilo. Nekega dne sta naleteli na škrata. Poskakoval je in preklinjal ob podrtem deblu, v katerega razpoko se mu je ujela brada. Ni se mogel rešiti in zavpil jima je, naj mu pomagata.



Čeprav sta Snežica in Rožica vlekli na vso moč, brade niso mogli izvleči. Zato je Snežica delček, ujet v deblo, odstrigla. Škrat je bil besen, saj mu je brada veliko pomenila. Zdrl se je nanju in nato pobral vrečko zlatnikov, ki je ves čas ležala v bližini. Nato je odšel, dekleti pa sta šli po svoje.

Nedolgo za tem, sta škrata našli v novi zagati. Tokrat je stal na bregu potoka, v katerem si je poskušal ujeti ribo. Toda vrvica se mu je zapletla v brado in riba, ki je ravno takrat ugriznila v trnek, bi ga skoraj zvlekla v vodo.



Snežica in Rožica sta mu spet pomagali, a za rešitev škrata je bilo treba odstriči še nekaj brade. Preklel ju je, pobral vrečko z biseri in jo ucvrl po svoje.

Minilo je nekaj časa, ko sta škrata našli v novi nevarnosti. tokrat ga je pograbil orel in ga poskušal odnesti v gnezdo. Škrat se je boril, a bilo je očitno, da ujeda zmaguje. Ko sta priskočili še dekleti, je škrata vendarle uspelo zadržati na tleh, orel pa je odletel z enim od njegovih škornjev.




Škrat je bilo neznansko jezen na Snežico in Rožico, ki s ejima ni zahvalil za življenje niti z besedico. Med glasnimi kletvicami je poiskal vrečko z diamanti in odšel.

S tem njihovih srečanj še ni bilo konec.

Še enkrat več sta dekleti naleteli na škrata, a tokrat ni bil v nevarnosti. Na gozdni jasi je občudoval svoje bogastvo.



Ko ju je opazil, je takoj začel z zmerjanjem in grožnjami, a takrat je pritekel medved, prav tisti, ki se je spoprijateljil s Snežico in Rožico, in ga udaril, da je obležal mrtev.

Preden sta sestri povsem dojeli, kaj se dogaja, je z medveda odpadla koža in pred njima se je pojavil princ. Pojasnil je, da ga je škrat pred časom začaral v medveda in mu ukradel premoženje. Svojo pravo podobo je lahko dobil nazaj le s škratovo smrtjo.



Nato je Snežico in Rožico povabil na svoj grad. Tudi njuno mater so vzeli s seboj in celo rožna grma so presadili. Čez čas se je princ poročil s Snežico, njegov brat pa z Rožico.

Pravljični elementi


Snežica in Rožica ima naslednje klasične pravljične elemente:

- čas in kraj dogajanja sta nedoločena (nekoč, gozd);
- nastopajo pravljična bitja: živali prijateljujejo z dekleti, medved celo govori, nastopa tudi škrat, ki lahko človeka spremeni v zver;
- pravljično število tri se pojavi ob reševanju škrata, ki je trikrat v življenjski nevarnosti, uporabljano pa je za stopnjevanje napetosti, saj je vsakič huje, on pa vsakič bolj jezikav in agresiven;
- reševanje škrat je tipična preizkušnja, skozi katero gredo pravljični junaki, dekleti pa ne le pomagajo pravljičnemu liku v težavah, ampak kljub njegovemu obnašanju vztrajajo v svoji prijaznosti in nesebičnosti;
- na koncu se medved spremeni nazaj v človeka, kar je klasična transformacija v pravljicah z motivom živalskega ženina (tega praviloma ženski liki najprej dojemajo kot nevarnost, ali do njega vsaj čutijo odpor, a ga sčasoma sprejmejo za prijatelja in celo morebitnega moža);
- čeprav o finančnem stanju deklet ne izvemo veliko, nimamo občutka, da bi bili premožni, a se njun družbeni status po srečanju s princem zagotovo korenito izboljša (kot se praviloma spremeni status vsakemu človeku, ko odrase, kar v pravljicah največkrat ponazarjajo odhod od doma, pridobitev premoženja ali znanja, in seveda poroka).

Primerjava Snežice in Rožice z drugimi pravljicami

- iz Zlate ptice, Pepelke, Matere Hulde (Starke Zime) in številnih drugih pravljic poznamo tekmovanje med sorojenci, ki ga v tem primeru ni, obe sestri ves čas nastopata enotno in z dramaturškega vidika bi namesto dveh prav lahko nastopala ena sama oseba;
- preizkušnje, skozi katere morajo pravljični junaki, so različne, a le malo je tako enostavnih kot pri Snežici in Rožici, ki ves čas pomagata (medvedu in predvsem škratu), pri tem pa ne zaideta v nobeno resno nevarnost (pomislimo le na Pogumnega krojača ali Rdečo kapico);
- odsotnost očeta je še posebej v pravljicah bratov Grimm, ki sta tudi sama ostala kmalu brez, zelo izrazita (pomislimo na Rdečo kapico ali Snežico in Rožico, kjer ga sploh ni, v Sneguljčici, Trnuljčici, Mizici, pogrni se! in Špicparkeljcu pa je nesposoben);
- v pravljicah (pogosto imenovanih pravljice z motivom živalskega ženina) je moški pogosto predstavljen kot zver ali drugo nečloveško bitje, ki se lahko pojavi v dveh oblikah, nevarni in zaščitniški (pri Sneguljčici na primer lovec in princ, pri Rdeči kapici kot volk in lovec, pri Snežici in Rožici kot škrat in princ) ali pa mora skozi preobrazbo (pri Botru Ježu se mora spremeniti iz ježa v človeka, pri Lepotici in Zveri iz Zveri v človeka, pri Žabjem kralju iz žabca v človeka, pri Snežici in Rožici iz medveda v človeka);
- glavni lik mora skozi življenjsko preobrazbo, s katero se obdobje brezskrbnega otroštva zaključi in po življenjskih preizkušnjah nadaljuje s povsem novim življenjem.

Uporabljene ilustracije so v javni lasti. Vira:



Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

sreda, 26. februar 2020

Gosja pastirica

Gosja pastirica, pravljica bratov Grimm

Kratka obnova

Princesa zapusti svoj grad, da bi se odpravila k svojemu ženinu na drugem gradu. Nista se še videla, očitno gre za poroko, ki so jo dogovorili starši. Toda princesa se odpravi sama, za spremstvo ima le služabnico. Poleg tega ji mati za spomin izroči robček, jaha pa na konju po imenu Falada, ki je prav poseben, saj zna govoriti.


Ko popotnici prideta do potoka, si princesa zaželi vode. Vendar ji je služabnica noče dati. Princesa se tako sama skloni k vodi in pri tem izgubi robček. Ko prideta spet do vode, je princesa spet žejna. A služabnica je spet ne uboga. Še več, ukaže ji, da razjaha konja in z njo zamenja oblačila. Priseči mora, da živi duši ne bo povedala, katera je prava princesa in katera služabnica. Tako na grad prispeta z zamenjanimi vlogami. Služabnica kot princesa in princesa oblečena v služabnico.

Takoj po prihodu služabnica kot lažna princesa ukaže obglaviti konja, pravi princesi pa dodeli manjvredno delo gosje pastirice, še to v vlogi pomočnice dečku Konradu. Prava princesa uspe le izprositi, da glavo njenega ljubega Falade, ki ga ni mogla zaščititi, obesijo nad grajska vrata. Ker vsak dan hodi skozi ta vrata, jo Falada vsakič opomni na njeno plemenito poreklo.


Ko se gosi pasejo, si princesa razčesava svoje zlate lase. Konrad je tako očaran, da jih poskuša nekja izpuliti, a princesa ukaže vetru, da mu ponagaja in Konrad res preostanek dne preživi v lovljenju klobuka. O Faladi in vetru poroča kralju. Tudi kralj je radoveden. Nad bodočo ženo svojega sina je razočaran, gosja pastirica pa se mu zdi vse bolj zanimiva. Od nje poskuša izvedeti, kakšno skrivnost skriva. Vendar mu ona pove le, da ne sme tega povedati živi duši.


Tako kralj uredi, da gosja pastirica razkrije svojo zgodbo železni peči. Ker iz te vodi cev, kralj na drugem koncu sliši vse o zamenjavi. Pri obroku na gradu nato vpraša služabnico, ki se izdaja za princeso, kako bi kaznovala prevaranta, kakršna je sama. Služabnica ne prepozna njegove zvijače in predlaga izjemno kruto kazen. Nemudoma jo izvršijo, gosji pastirici pa vrnejo položaj princese.


Analiza - sledi


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

četrtek, 28. november 2019

Sedemkrat lepa

Sedemkrat lepa (pravljica Ludwiga Bechsteina)


Čeprav gre za danes skoraj pozabljeno pravljico, je tako značilna za romantično obdobje, v katerem so ob Grimmovih vsaj v Nemčiji dominirale prav Bechsteinove pravljice, da jo skoraj moramo predstaviti tudi na teh straneh. Poleg tega je to odlična priložnost, da objavimo serijo čudovitih starinskih razglednic, ki jih je na temo Sedemkrat lepe narisal Oskar Herrfurth.

Nekoč sta živela zakonca, ki sta bila zelo revna. V majhni hišici sta živela z edinko. Ta je bila tako lepa, da bi se lahko po videzu kosala kar s sedmimi lepoticami hkrati. Zato je dobila ime Sedemkrat lepa. Bila je tudi delovna in spretna pri gospodinjskih delih, da bi si je vsak želel za ženo. Kljub temu je bila zelo skromna. Ko je šla na primer v cerkev, si je obraz prekrila s tančico, da ljudje ne bi ves čas buljili vanjo.


Nekoč je dekle videl princ in zanimalo ga je, zakaj ima obraz prekrit s tančico. Povedali so mu za njeno lepoto in skromnost. Po služabniku ji je poslal prstan in prosil, če bi se lahko srečala. Pomislil je, da bi jo, če je res tako lepa in skromna, lahko prosil za roko.

Sedemkrat lepa je mislila, da bi jo princ rad najel za kako delo in privolila je v srečanje pod hrastom. Ko jo je princ spoznal, jo je takoj vprašal, če bi postala njegova žena. Zavrnila ga je, saj je on bogat plemič, ona pa le revno dekle in bi njuna zveza gotovo razjezila njegovega očeta.



Vendar je princ še kar vztrajal. Naslednji dan ji je poslal srebrne čevlje in spet sta se srečala. Morala mu je obljubiti, da bo premislila o njegovi ponudbi in se pogovorila s starši. Predlagala je, da ji da nekaj dni za premislek.


Toda že naslednji dan jo je spet poiskal. Tokrat ji je prinesel čudovito zlato obleko. Ponovila je, da se ji njuna zveza še vedno ne zdi primerna, saj je ona revna, on bogat in njegov oče, kralj, bi se gotovo razjezil.


Princ pa je še kar silil vanjo in zatrjeval, da je ona edina, ki ga zanima, da mora postati njegova žena in nekega dne tudi kraljica.

Sedemkrat lepa je začela verjeti v njegove iskrene namene in večer za večeroma sta se srečevala pod hrastom. Žal je princa zasledovala ena izmed grajskih služabnic in novico o njegovi simpatiji odnesla do kralja. Ta je dal v jezi požgati hišo Sedemkrat lepe. Njena starša sta umrla, ona pa se je rešila s skokom v vodnjak.


Kasneje je med ostanki domačije našla nekaj uporabnih predmetov, ki jih je prodala in si kupila fantovsko obleko. Preoblečena je šla na kraljevi dvor in prosila za službo. Ko so jo vprašali za ime, je rekla, da je Nesreča.

Kmalu je postala najljubši kraljevi služabnik, princ pa je objokoval njeno smrt. Ne za dolgo, saj mu je kralj hitro predstavil princeso iz sosednjega kraljestva, ki je bila godna za možitev. Ko se ej že začela poročna procesija, Sedemkrat lepa ni mogla zadržati svoje žalosti in zapela je pesem:

"Sedemkrat lepa nekdaj so pravili mi,
a Nesreča sem zdaj, saj ta se me drži."

Čeprav je bila na repu procesije, jo je princ, ki je korakal spredaj, slišal lepo petje in povprašal, kdo tako lepo poje. Kralj mu je povedal, da njegov služabnik. Princ je odjahal do Sedemkrat lepe in jo takoj prepoznal. Nato se je vrnil na čelo in počakal, da so se svatje posedli za mizo.

Tedaj je kralja sosednje dežele, očeta svoje bodoče žene, vprašal:

"Gospod, če bi imeli lepo in dragoceno skrinjico, pa bi nato izgubili ključ, bi si verjetno priskrbeli novo skrinjico in nov ključ. Toda kaj storiti, če nato spet najdete stari ključ? Katero skrinjico obdržati?"

"Seveda staro," je rekel kralj. "Starih dragocenosti ne smemo nikoli zavreči zaradi novotarij."

"Potem bi vam pa rad predstavil stari ključ, vaše veličanstvo," je princ iz množice povlekel služabnika. "Vanjo sem se zaljubil že veliko preden sem spoznal vašo hčer. Njo in nobene druge nočem za ženo."

"Saj to je vendar Nesreča!" je vzkliknil prinčev oče.

Toda princ je snel pokrivalo Sedemkrat lepi in prisotni so obnemeli ob njeni lepoti. Princ pa jo je povedel v grad, kjer je postala njegova princesa in družica za vse življenje.


KONEC

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

ponedeljek, 24. september 2018

Sinjebradec

Sinjebradec: obnova z analizo


Sinjebradec je stara pravljica, ki je v zadnjem stoletju počasi odšla iz mode. Ob koncu 17. stoletja jo je v svoji sloviti knjigi pravljic zapisal Charles Perrault in od takrat navdihuje umetnike vseh zvrsti, čeprav je res, da v zadnjem času predvsem takšne, ki radi polemizirajo z odraslo publiko. Toda najprej moramo pravljico obnoviti ali vsaj narediti soliden povzetek Sinjebradca.

Obnova


Nekoč je živel skrivnosten mož velikega bogastva. Verjetno je bil plemenitega rodu, a tega nihče ni vedel zagotovo. So pa o njem krožile različne govorice, ob katerih je marsikoga spreletaval srh. Pravili so namreč, da se je že večkrat poročil, a je vsaka od žena že kmalu po poročni noči brez sledi izginila. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi.



Sinjebardec se je pogosto selil, zato nihče ni vedel zagotovo, koliko resnice je na tem. Ko si je tako kmalu po prihodu v nov kraj s številnimi bogatimi darovi pridobil naklonjenost družine, v kateri so imeli mlado, ravno za možitev godno hčer.

Po krajšem obotavljanju so sprejeli snubitev in kmalu sta se poročila.

Ko je mlada nevesta zaživela na gradu, sprva ni opazila ničesar nenavadnega. Njen soprog je bil do nje precej zadržan, a storil ji ni ničesar žalega. Čez nekaj časa pa je pristopil k njej s šopom ključev.



"Oditi moram, draga moja žena," je rekel. "Nekaj dni me ne bo, zato ti predajam ključe gradu. V vse sobane lahko vstopiš, le v tisto na koncu, ki jo odpira tale ključ, ne vstopaj. Obljubiš?"

Žena je seveda obljubila, a takoj jo je začela glodati radovednost. V velikem gradu res še ni imela priložnosti raziskati vseh kotičkov in sedaj je bila priložnost, da si dodobra ogleda svoj novi dom. S šopom ključem je hodila po hodnikih, iz dvorane v dvorano, občudovala nakopičene umetnine in bogastvo, a najbolj jo je mikala soba na koncu.



Le kaj se skriva za prepovedanimi vrati? Le kakšno bogastvo mora biti šele tam, če je že povsod drugod vsega preveč?

Nekaj časa se je upirala skušnjavi, a potem ni več zdržala. Odšla je do edinih vrat, ki jih še ni odprla, do vrat, ta katera ji je Sinjebradec jasno povedal, da jih ne sme odpirati. Ključ je brez težav odprl. Za vrati pa grozljiv prizor!



Sinjebradčeva soproga se je zagledala v trupla številnih bivših žena njenega soproga. Visela so na kavljih kot obleke v trgovini.

Od strahu je otrpnila in ključ vrat ji je padel na tla. Takrat je šele opazila, da so tla prekrita s krvjo. Ključ je pordel. S tresočo roko ga je pobrala in spet zaprla vrata. Uspela jih je zakleniti, a ključa ni mogla očistiti. Naj je še tako drgnila, krvi z njega ni mogla sprati.

Mrzlično je razmišljala, kaj storiti z izdajalskim ključem, ko je zapeketalo pred gradom. Njen mož se je vračal!

Prilomastil je naravnost k njej, kot bi vedel, da je prekršila njegovo navodilo.



"Ključ hočem," je rekel. "Sem z njim."

Okrvavljeni ključ je povedal vse. V njegovem pogledu ni bilo prostora za usmiljenje.

"Pripravi se na smrt, žena," je rekel in izza pasu potegnil sabljo.



Komaj je izprosila, da ji je dovolil oditi na vrh stražnega stolpa, kjer je želela še zadnjič pomoliti za svojo dušo. Ko se je z vrha gradu zagledala navzdol, je zagledala sestro, ki je ravno prihajala na obisk. Nemudoma ji je sporočila, kakšno usodo ji je mož in sestra je obrnila kočijo proti domu, kjer je bratoma prenesla slabe novice.

Oba sta pograbila orožje in s konji odjezdila proti Sinjebradčevemu gradu. Prispela sta, ko se je zlobnež že sklanjal nad svojo soprogo, da bi jo pokončal. Zažvenketala so rezila in Sinjebradec je padel. Njegova žena je bila rešena!



S Sinjebradcem je bilo tako konec, njegovo bogastvo pa je pripadlo njegovi vdovi, ki je kmalu spoznala prijaznega plemiča in se čez čas z njim tudi poročila. Živela sta dolgo in srečno.

Analiza:
sledi


Simbolika:
tudi









Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

sobota, 18. november 2017

Jakec in fižolovo steblo

Nekoč je živela vdova, ki je imela skoraj odraslega sina Jakca. Bila sta revna, v svoji mali koči sta imela le nekaj starega pohištva, za hišo vrtiček, na katerem sta pridela nekaj zelenjave, njuno največje bogastvo pa je bila krava, ki jima je dajala mleko. Toda nekega dne je tudi to presahnilo.

"Jakec?" je nekega dne utrujena poklicala sina.
"Da, mati."
"Zima je bila dolga, pobrala nama je veliko moči. Kaže, da je tudi najina krava izčrpana. Le kako bomo preživeli?"
"Delo si bom poiskal, mati," je Jakec poskušal pokazati čim več optimizma.
"Le kdo te bo hotel?," je zavzdihnila njegova mama. "Če si prijazen in se ne bojiš, še ne pomeni, da boš našel dobrega gospodarja. Raje bova prodala kravo. Morda dobiva zanjo dovolj denarja, da začneva z majhno trgovinico. Tako bova lahko delala oba in še skupaj bova."
"Prav, mati. Jo bova odpeljala na semenj?"
"Preslabotna sem, Jakec. Sam jo daj. Glej, da boš zanjo iztržil dobro ceno!"

Rečeno, storjeno. Jakec je kravi nadel povodec in jo odpeljal. Hodil je in hodil, sonce je že prepotovalo polovico svoje poti, ko mu je nasproti prispel popotnik.

"Pozdravljen, Jakec!" ga je nagovoril.
"Pozdravljen, tujec," se je Jakec začudil. "Od kod poznaš moje ime?"
"Nisem tujec, ampak pošten trgovec. Lepo kravo imaš. Jo pelješ na semenj?"
"Res jo peljem," je pokimal fant. "Praviš, da si trgovec? Nobenega blaga ne vidim pri tebi."
"Največje dragocenosti nosim kar v žepu. Hočeš videti? Tule so," je tujec iz žepa potegnil pest in jo razklenil pred Jakčevimi široko razprtimi očmi.
"Fižolčki?" je bil razočaran. "To je vse, kar imaš? Že res, da so lepi. Tako pisanih še nisem videl ..."
"Niso samo lepi, ampak imajo čarobne lastnosti," ga je prekinil trgovec. "Če jih zvečer posadiš, že naslednje jutro čudež doživiš."
"Čarobni fižolčki? No, to pa je nekaj," je Jakec še enkrat pogledal prgišče fižolov v dlani.
"Bi zamenjal? Navadno kravo, ki ne daje več mleka, za čarobni fižolček?"
"Hmmm ..." se je fant še malo obotavljal. "Kako pa ...?"
"Veš kaj, ne bom te ogoljufal," kje bil tujec odločen. " Kar vseh pet fižolčkov ti bom dal. In še v vrečko jih zavijem. Tako bo še najbolje! No, dajva, seziva si v roke!"

Illustracija Roberta Anninga Bella


Jakec je kravo zamenjal za pet pisanih fižolčkov in se zmedenih misli obrnil proti domu. Temnilo se je že, ko ga je dosegel. Pred vhodom ga je že pričakovala mama.

"O, Jakec! Vrnil si se! Si prodal kravo? Koliko si iztržil? Pet, mogoče deset novcev? Petnajst jih gotov nisi mogel dobiti!"
"Dobil sem nekaj boljšega od novcev, mati. Za čarobne fižolčke sem jo zamenjal!"
Mama ni mogla verjeti, da je bil njen sin tako lahkoveren."
"Kaj? Odlično mlekarico za nekaj fižolov? Se ti je zmešalo?" je vse težje skrivala jezo.
"Ampak trgovec mi je rekel ..."
"Rekel, rekel," je bila mama razburjena. "Ni pomembno, kakšne traparije ti je natvezil, da te je le opetnajstil!"
"Če jih posadiva ..." je Jakec previdno poskušal.
"Še ne boš nehal, ti nesrečnež?" ga je spet prekinila. "Sem z njimi! Poglej, kaj si mislim o teh čarovniških traparijah!"


Mati je pograbila fižolčke in jih zagnala na vrt za hišo. Še dolgo v noč je oštevala svojega lahkomiselnega sina in ga končno brez večerje poslala spat. Le kje je imel pamet? Le kaj bosta zdaj jedla? Od nekakšnih čarovnij pač ne moreta živeti! Jakec je bil od dolge poti tako utrujen, da je takoj zaspal.


Zgodaj je bilo, niti petelini še niso zapeli, ko se je Jakec prebudil.

Soba se mu je zdela drugačna, nenavadna, čudna. Del je bil obsijan s prvimi sončnimi žarki, kot ponavadi, a preostanek je napolnila nenavadna zelena svetloba. Začuden je pogledal skozi okno. Več kot polovico razgleda mu je zastirala visoka rastlina. Trgovec ga vendarle ni nalagal! Iz fižolčkov, ki jih je mati vrgla na vrt so v le nekaj urah pognala ogromna stebla. Med seboj so se prepletla v nekakšno lestev, ki je segala do ... Jakec se je zaman oziral proti vrhu. Izginjala je nekje v oblakih.

"Le do kam vodi?"

Radovedno je pogledoval proti krošnji, ki je morala biti nekje visoko, visoko, ...

"Rekel bi, da gre vse do neba ... Eh, kar po njej bom splezal in se prepričal na lastne oči," je skleniil in se zavihtel pek okenske police.

Rečeno, storjeno. Jakec je kar skozi okno zlezel na orjaško plezalko, ki se je vila navzgor. Hitro je napredoval in ko se je prvič ozrl navzdol, je bil presenečen, ker je se je zdela njegova koča tako majhna.

Dolgo je plezal, a drevo, ki je zraslo na mestu, kjer so na tla padli čarobni fižolčki, se kar ni nehalo. Jakec še vedno ni vedel, kaj ga čaka na vrhu. A vedel je, da se ne bo ustavil. moral je izvedeti, kaj ga čaka na vrhu.

Zavihtel se je v meglico, iz katere so oblaki in nekaj časa je videl le nekaj metrov stebla nad seboj. Toda čez nekaj časa se je spet zjasnilo in takoj nad oblaki ga je pričakal osupljiv prizor.

"Vau! Saj to je cel nov svet!" je zatulil ob pogledu na pokrajino, ki se je raztezala pred njim. 

Fižolova stebla so segala natanko do prekrasnega zelenega travnika, skozi katero je teklo nekaj potočkov, ob robu je stal gozd, malo naprej se je dvigalo nekaj hribov in skozi deželo se je vila lepa bela cesta.

"Nisem prišel tako daleč, da bi samo stal. Še naprej moram,si je rekel in stopil na pot pred seboj. Sprva počasi, a z vsakim korakom odločneje, jo je mahnil proti hribčkom pred seboj. Na najbližjem je zagledal veliko stavbo, grad, ki se je ponosno dvigal nad pokrajino. Jakec ga je gledal s takšnim zanimanjem, da bi se skoraj zaletel v starčka, ki mu je prišel naproti.

"Pozdravljen, Jakec. Si le prišel," ga je pozdravil.
"O, vi ste! Trgovec, ki s fižolčki?" se je začudil Jakec.
"Zdaj veš, da si naredil prav, ko si jih zamenjal. Toda šele na polovici poti si. Vidiš tisti grad?"
"Seveda ga vidim."
"V njem živi velikan," je nadaljeval trgovec. "Včasih je pripadal plemenitemu gospodu, ki ga je velikan ubil in si prilastil vsa bogastva v njem. Na srečo sta vsaj graščakova žena in njegov komaj rojeni sin ušla krutemu velikanu. Dolgo sta se skrivala, otepala sta se revščine, na koncu sta v revni koči shajala le s pomočjo krave in njenega mleka. In še kravi je nekega dne presahnilo mleko.
Jakec je vse bolj začudeno poslušal. Seveda je v revnem fantiču in njegovi materi, ki sta bila življenjsko odvisna od krave in njenega mleka takoj prepoznal sebe. Obotavljajoče je začel: "Ta zgodba je, kot bi poslušal ..."
"Svojo?" se je nasmehnil starec. "Prav imaš. Graščakova žena je bila tvoja mama in ti si plemenite krvi. Kar najdeš v gradu, je tvoje. A opozarjam te, da bo nevarno. Velikan še vedno živi v njem."
"Kaj naj storim?" je vprašal Jakec, ki mu je srce začelo razburjeno biti.
"Sledi svojemu občutku. Ne podajaj se v nevarnost brez razmisleka, a z razmišljanjem tudi ne zapravljaj preveč časa. Kdor predolgo čaka, dobi le še ostanke. Ko bo treba delovati, prisluhni srcu. Vso srečo!"
Že v naslednjem hipu skrivnostnega trgovca ni bilo nikjer več. Jakec se je začudeno oziral naokrog, nato pa skomignil in se odpravil naprej. Čez nekaj časa je dosegel grajske duri. Bile so ogromne.

Stopiti je moral an prste da je dosegel veliko leseno tolkalo, s katerim je lahko potrkal po durih, ki so se skoraj takoj škripaje odprla.


"Kaj bi rad?" ga je nagovorila postavna ženska.
"Ekhm ... Dober dan" je Jakec mrzlično tuhtal, kako bi prišel noter, da bi se malo razgledal, preden se odloči, kako naprej.
"Dan," je naveličano odgovorila ženska in ponovila: "No, kaj bi rad?"
"Potrebujete morda kakšno pomoč? Tako velike hiše gotovo ni lahko pospravljati ..." je Jakec sklenil, da se bo ponudil za služabnika.
"Ja, saj bi mi res prav prišla," se je zamišljeno popraskala po vrhu glave. "Kakšno plačilo pa hočeš?"
"Za začetek bi bil zadovoljen že z zajtrkom. Od včerajšnjega jutra nisem še ničesar prigriznil."
"Zajtrk," je pokimala. "To ti lahko ponudim. Ampak nekaj moraš vedeti. Tudi ti boš postal zajtrk, če te zaloti moj mož. Ljudožerec je in mlado meso mu še posebej tekne."

Velikanova žena je Jakca povabila v kuhinjo, kjer si je privezal dušo z velikim kosom kriha in nekaj sira, vse skupaj pa poplaknil z vrčem mleka. Oh, kako mu je teknilo. Še preden je pogoltnil zadnji grižljaj, pa je že zaropotalo.

"Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!" je zagrmelo.
Velikanova žena je Jakca brž potisnila proti steni.
"Hitro, fant, skrij se v pečico. Zdaj bo hotel malico in potem bo zadremal. Takrat se bova zmenila kako in kaj naprej."
Nato je glasneje nadaljevala: "Molči, trap. Mogoče se je v kakšnem kotu še ujel ostanek vonja tistih ribičev od zadnjič. Jedel boš, kar si prinesel, če nisi ničesar, boš pa lačen!"
Velikan je bil malo zmeden. "Ha? Ribiča, praviš? No, prav. Pa mi obrni tega merjasca na žaru, da bom laže pričakal kosilo."

Na mizo je vrgel divjega prašiča kot bi kdo drug tolsto kokoš. Velikanova žena je nato velikanu pripravila jed, ki jo je s slastjo pospravil.Prav olikan ni bil, saj si je maščobo, ki se mu je cedila po bradi, brisal kar v umazano majico in vmes nekajkrat glasno podrl kušček. Kaj kupček - cel hrib!


Jakec je ves čas trepetal v pečici in upal, da bo velikan po obilnem obroku res zadremal in bo nevarnost minila. Toda po jedi ljudožerec še ni bil povsem pripravljen na počitek.

"Žena!" se je nato naslonil nazaj: "Prinesi mi, no, skrinjo s cekini. Malo jih bom štel, da se pomirim."

Žena je z veliko težavo zvlekla skrinjo do velikanove mize in dvignila pokrov. V sobi se je zasvetilo kot bi nekdo v skrinjo položil sonce in bi to posijalo ven.

Jakec je iz pečice videl, da je do vrha napolnjena z zlatom. Kdo ve, koliko bogastva je pridobil na pošten način in koliko z grdobijami? Potrpežljivo je čakal, da je grozovitež ob štetju začel počasi kinkati.

Velikan je počasi štel.
"Ena. Še ena. In še ena. In ena. Pa ena. In ena. Še ena."

Začelo se mu je zehati, a je nadaljeval.

"Eeena. In ena."

Še bolj je zazehal, očesne veke so mu počasi začele lesti navzdol.

"Enaaaaa ..."

Končno je velikan zadremal za mizo. Jakec je previdno zlezel iz pečice in se razgledal naokrog. Ljudožerčeva žena je nekam odšla in ni je nameraval čakati. V srajco si je naložil zlata, kolikor ga je mogel nesti in pobegnil.

Brez ustavljanja je stekel proti fižolovemu steblu, po katerem je priplezal. Oprijel se je rastline in se kot po orjaškem drogu spusil navzdol, vse do doma, kjer ga je čakala zaskrbljena mati.

"Le kje si se potikal, Jakec? Sem se bala, da ..."
Toda Jakec jo je veselo prekinil.

"Bala? Nobenih strahov več ne bo treba, mati, zdaj sva bogata."

Na tla  je stresel vsebino svoje srajce in cekini os se veselo zakotalili naokrog.

Zdelo se je, da so njune težave rešene. Žal ni bilo tako preprosto. Ko sta si nakupila hrane in novo kravo, popravila streho in si omislila nekaj pohištva, je kupček zlatnikov že skoraj izginil. Jakec se je tako že v nekaj dneh po vrnitvi spet oziral po fižolovih steblih navzgor. Vedel je, da je tam še veliko zlata. Če ga tisti nenavadni trgovec ni nalagal, bi pravzapra moral biti grad njegov in ne velikanov!
Ne da bi povedal materi, se je nekega jutra spet odpravil v deželo nad oblaki.


Tokrat si je z ogljem potemnil lase in narisal brke. Upal je, da ga velikanova žena ne bo spoznala. Na srečo ni bila prav bistre pameti in jo je res uspel prepričati, da ga spusti naprej.

"No, vstopi. Le glej, da se boš obnašal lepše kot se je prejšnji fant. Najedel se je, dela se ni niti pritaknil in še zlato nama je ukradel."
"Ampak nekaj za pod zob mi boste pa le dali, preden pričnem," je vztrajal Jakec.

Vstopil je v grad in se razgledoval naokrog. Le kje ima velikan skrito svoje bogastvo?

Velikanova žena mu je odrezala nekaj malo kruha in veliko posodo napolnila s kislim mlekom.

"Za začetek bo dovolj,"se je Jakec spomnil, da bi res lahko najprej nekaj prigriznil.

Še preden je končal, so se že zaslišali velikanovi koraki.

"Hvala, gospa," je odrinil posodo
"Ojej, se je že vrnil," je e.likanova žena ostanke odnesla do pomivalnega korita. "Brž. Skrij se, madenič! V pečico! Če te opazi, te v enem kosu požre. Počakaj, da pomalica in zadrema, potem ti dodelim delo!"

Jakec se je moral spet potuhniti v pečico, da ga ni zalotil velikan.

VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Molči, tepec, o kakšnem žloveku spet sanjaš? Ti včerajšnji pastir ni bil dovolj? Mogoče najdem še kakšno koščico, če bi res tako rad glodal!
VELIKAN: (malo zmeden) Ha? Mogoče je pa res pastir ... Ampak glodal ne bom. Kar tele piške mi ocvri, da bom laže počakal do kosila!

(več težkih predmetov pade na tla - trupla)

VELIKANOVA ŽENA: (godrnjaje) Piške? Si spraznil kurnik ali kaj?

(v podlago cvrtje, žvenket pribora, nato VELIKANOVO cmokanje)

Velikanova žena je svojemu požrešnemu soprogu ocvrla kak ducat kokoši, da si je za silo potolažil lakoto. Po malici je zadovoljno obsedel za mizo, a do spanca mu še ni bilo.

VELIKAN: (si oddahne) Dobre so bile tele, putke, nič ne rečem. A še vedno imam najraje mojo, tisto, ki nosi zlata jajca. Alo, žena. Prinesi mi jo, no. Bom malo štel!

(v podlago kokodakanje ene kokoši, kratko, se približuje)

VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, pa ne pretiravaj. V omarah nama bo počasi zmanjkalo prostora!
VELIKAN: Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: Lepo. Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

VELIKAN: (fade out) Putka, nesi!

(kokoš zakokodaka, nekaj kovinskega, npr. masiven cekin, pade na tla)

Velikan se je nekaj časa zabaval z opazovanjem kokoši, ki mu je ukaz vsakič znesla zlato jajce. Potem ga je zmagala utrujenost in počasi je zasmrčal za mizo.

(že pod zgornjim besedilom VELIKANOVO smrčanje fade in, ostane v podlagi)

Jakec je previdno splezal iz pečice in se zagledal v velikana, kokoško in kupček zlatih jajc. Velikanove žene spet ni bilo v bližini, zato je urno poglrabil kokoš in jo popihal.

(tiho kokodakanje ene kokoši, fade out)

Tekel je, kar so mu dale noge. Brez težav se je vrnil in z materjo sta nekaj časa živela brezskrbno kot ptička na veji. Toda Jakca je počasi začela mučiti želja po maščevanju. Je prav, da ima hudobni velikan še vedno njegov grad in polne omare zlata, z materjo pa sta pravzaprav še vedno odvisna le od ene same putke? Se ne bi še enkrat povzpel po drevesu in velikanu zaplenil še kakšno dragocenost? Tako bi vendar le vzel, kar mu po pravici pripada!
Spet se je nekega jutra povzpel nad oblake in se napotil proti gradu. Tokrat ni želel tvegati, da bi ga velikanova žena prepoznala in se je v mogočno stavbo raje splazil skozi okno. Nekaj časa je stikal po sobanah, a ga je kmalu prekinil znani topot velikanovih stopinj.

(težki koraki v škornjih se že pod prejšnjim besedilom približujejo)

Hitro je smuknil v priprto omaro in skozi ključavnico oprezal za nevarnostjo. Res je takoj za tem vstopil

VELIKAN: Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!
VELIKANOVA ŽENA: Mogoče imaš pa tokrat prav. Da se ni vrnil tisti fant, ki me je dvakrat prelisičil in naju ukradel?
VELIKAN: Tisti z mojimi cekini in mojo putko, ki nese zlata jajca?
VELIKANOVA: ŽENA: Prav tisti. Mogoče mu je spet zmanjkalo bogastva, pa bi si rad pri naju malo opomogel ...
VELIKAN: Joj, če mi pride pod prste! V kašo ga spremenim!
VELIKANOVA ŽENA: In jaz ti ga bom pomagala namazati na kruh! Čakaj, čakaj! Če je res on, se je gotov skril v pečico, tako kot vsakič!

Velikan in njegova žena sa pogledala v pečico, a je bila ta prazna. Jakec je zadrževal dih in upal, da ga ne bosta ujela. Malo sta še pogledal naokrog, toda velikanova lakota je bila prehuda in kmalu sta odnehala.

VELIKAN: No, stara, človeka mi boš skuhala nalsednjič. Za silo bo tudi tale koštrunček v redu ...

(nekaj težkega - truplo - pade na mizo)

VELIKAN: Tole bo dovolj, da nekako preživim do kosila ...

(žvenket kuhinjske posode, malo kasneje pod besedilom v podlago VELIKANOVO mlaskanje in oblizovanje)

Jakec je bil že vajen čakanja. Med tem, ko je čakal, da se velikan okrepča, je ugibal, kaj mu bo po obroku pomagalo zaspati. Kokoške z zlatimi jajci ni bilo več. Bo spet štel cekine ali se bo spomnil česa novega?

VELIKAN: (si oddahne) Huh, kako je teknilo. Žena, prinesi mi, no, pojočo harfo. To mi bo pomagalo zadremati.
VELIKANOVA ŽENA: Izvoli, možiček. Nikar ne bodita preglasna. Tudi jaz bi legla k počitku.
VELIKAN: Harfa, poj!
HARFA: (se najprej malo odkašlja) La la la la la la la la ... (melodija: Na lepi modri Donavi)
VELIKAN: (jo kmalu prekine) Kaj bolj veselega!
HARFA: La la lala la lala ... (melodija: Kan kan.)
VELIKAN: (jo prekine po taktu ali dveh) To je že bolje. Zdaj pa eno, da me uspava.
HARFA: La la lala la la la ... (melodija: Za Elizo ali Mala nočna muzika)

(petje HARFE stišano ostane v ozadju, dokler ga ne preglasi VELIKANOVO smrčanje)

Jakec je počakal, da je velikan utonil v spanec in se tiho odplazil iz omare. Čeprav je prišel iskat zlato, se mu je zdela pojoča harfa še dragocenejša. Pograbil jo je in zlezel skozi odrto okno. Toda harfa nad njegovim početjem ni bila najbolj navdušena.

HARFA: (fade out, oddaljuje se) Gospodar! Gospodar! Ukrasti me hočejo!

Velikan je skočil pokonci in se zmedeno zagledal v Jakca, ki je ravno izginjal po poti.

VELIKAN: Čakaj! Čakaj, baraba tatinska! Ti bom že pokazal!

Jakec je tekel, kolikor je mogel in dosegel fižolovo steblo hireje kot kdajkoli prej. a velikan mu je bil za že za petami. Če se orjak ne bi ustrašil globine, bi ga verjetno že ujel. Nekaj trenutkov obotavljanja je dalo Jakcu, ki je pod pazduho trdno držal harfo, dragoceno prednost, zaradi katere se je lahko zadričal po rastlini kot po orjaškem toboganu.
A velikan se je hitro zbral in začel spuščati za njim. Jakec je pogledal navzgor in videl, da se gromozanska postava hitro približuje. Še preen je dosegel tla, je že klical:

JAKEC: Mati, mati! Sekiro prinesi! Mati, hitro! Na pomoč!

Jakčeva mati je slišala njegovo vpitje in mu takoj, ko je z nogami dopsegel tla, potisnila sekiro v roke.

(v podlago sekanje lesenega debla)

MATI: Še udari, Jakec, že lahko vidim njegov divji pogled in ogromne zobe!
JAKEC: Na, na, na!

(sekanje s eneha, pod besedilo lomljenje lesa)

Jakec je zadnjič zavihtel z vso silo in fižolova stebla so drug za drugim popokala. Velikan je bil previsoko, da bi lahko varno dosegel tla.

VELIKAN: (fade in) Aaaaaa!

(nekaj ZELO težkega prileti na tla - truplo)

Velikan je treščil ob zemljo in se razsul na tisoče koscev. Nevarnost je bila premagana. In glej!

(v podlago HARFA: La la la la la (melodija: Oda radosti), ostane do konca besedila in še par sekund čez)


Na mestu, kje so se prej v nebo vila fižolova stebla, se je pokazala strma, a ne prestrma pot, ki je vodila naravnost do gradu, ki je nekoč pripadal Jakčevemu očetu. Velikanove žene ni bilo več v njem, saj je v strahu za svoje življenje pobegnila takoj, ko je njen soprog izgubil življenje. Tako sta se Jakec in njegova mati lahko v miru vrnila na posest, ki si jo je nasilni velikan prilastil pred toliko leti. S polnimi skrinjami zlata, kuro, ki nese zlata jajca in pojočo harfo jima ni nikoli več ničesar manjkalo.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

četrtek, 9. januar 2014

Lepotica in zver

Pravljica o Lepotici in Zveri (obnova s komentarjem)



Lepotica in Zver spada med najbolj priljubljene pravljice vseh časov. Za razliko od številnih klasičnih del tega žanra, ki ga danes uvrščamo predvsem med otrokom namenjeno literaturo, ima znanega avtorja (pravzaprav avtorici), a je po svetu kljub temu na voljo v stotinah različic.

Ker je zasnovana na številnih splošno znanih elementih iz ljudske folklore in tesno povezana z mitom o Psihe in Erosu (Kupidu), daje lepo izhodišče za študij razvoja pravljice, a preden postanem preveč strokoven, se raje kar posvetimo zgodbi

Kratka obnova


Nekoč je živel bogat trgovec, ki je imel tri sinove in tri hčere. Živeli so v udobju in si privoščili razkošje in užitke vseh vrst, dokler nad trgovčevo poslovanje ni zgrnila cela vrsta nesreč.

Pogorela jim je hiša, trgovčeve ladje so potonile s tovorom vred in njegovi poslovni partnerji so se pokazali za goljufe. Iz udobnega mestnega okolja se je morala družina preseliti na podeželje, kjer so morali s skromnimi sredstvi, trdim delom in brez pomoči služinčadi preživeti iz dneva v dan.


Vse tri trgovčeve hčere so bile lepotice, a najmlajša med njimi je bila daleč najlepša, zato so jo klicali kar Lepotica. Prav ona je s svojim nepopisnim optimizmom edina ostajala vedre volje in kljub napornemu delu poskušala s plesom in petjem razvedriti tudi druge člane družine. Sestri sta se ji zaradi tega celo posmehovali.

Tako sta minili dve leti, ko je do trgovca prišla presentljiva novica. V pristanišče je pripllae ena izmed njegovih ladij, za katero je bil prepričan, da je že davno potonila.

Brž se je odpravil na pot, da bi šrevzel nejn tovor, s katerim bi se lahko vrnili k staremu načinu življenja in ob odhodu je še vprašal otroke, kaj naj jim prinese s poti.

Vsi razen Lepotice so si zaželeli lepih oblek, nakita in drugih dragocenosti, le ona je dejala, naj se samo srečno vrne domov. Ob posmehu sestra in vztrajnem prigovarjanju očeta je le popustila.

"Vrtnico mi prinesite. Vrtnice so moje najljubše rože, pa že leta nisem videla nobene."

Trgovec je odpotoval, a žal ni kaj prida opravil. Njegovi pokvarjeni poslovni partnerji so si, prepričani, da je mrtev ali vsaj brez vsakega vpliva, tovor z ladje že razdelili in vrniti se je moral praznih rok in razočaran. Za povrh se je še poslabšalo vreme in na poti je zašel.

Pred nevihto se je zatekel v skrivnostno palačo, na katero je presenetljivo naletel sredi gozda. Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, je bila palača razsvetljena, vrata odprta, a v njej nikogar. Trgovec se je previdno razgledoval naokrog, naletel na jedilnico, kjer je čakala večerja in sklenil, da se bo najprej najedel in nato iskal naprej.

Vendar ni našel nikogar. Končno je po tavanju skozi številne razkošne sobane naletel na spalnico, kjer je utrujen legel in zaspal. Zjutraj ga je prebudilo ptičje petje in vonj po zajtrku. Spet si je dobro postregel, lastnika palače ali služabnikov pa ni nikjer zasledil. Nazadnje je sklenil oditi, a je na poti skozi vrt zagledal prečudovito vrtnico.

Spomnil se je obljube Lepotici in se odločil, da bo vsaj njej prinesel darilo, če že drugim otrokom ne bo napravil veselja. V trenutku, ko jo je odtrgal, ga je prestrašil glas za hrbtom:

"Ti ni bilo dovolj, da si jedel in spal v moji palači. Se takole vrača gostoljubje? Za to boš umrl!"



Trgovec se je prestrašen obrnil in pred seboj zagledal srhljivo pojavo - Zver.

"Milost, Zver, nikar mi stori hudega!"

Toda Zver se ni pustil takoj omehčati. Šele čez čas, ko mu je trgovec razrnil svojo žalostno življenjsko zgodbo in pojasnil, zakaj je odrtgal vrtnico, mu je ponudil, da se lahko vrne v domačim in se od njih poslovi.

Najkasneje čez mesec dni se mora vrniti v palačo in takrat mu bo vzel življenje. Prizanesel bi mu le pod enim pogojem: če bi katera od hčera prišla prostovoljno v palačo namesto očeta in bi tu z Zverjo živela. Posebej je poudaril, da bi to moralo biti povsem prostovoljno.

Zver je nato trgovcu podaril dve polni vreči dragocenosti in ga poslal domov. Ob vrnitvi je bilo v hiši veliko veselja, a trgovec ni mogel dolgo skrivati prigode v palači. Povedal je, da ga bo vrtnica stala življenja, in da se je pravzaprav prišel le poslovit. Povedal je tudi, da bi se ga Zver, v katerega moč nikakor ne gre dvomiti, usmilil le če bi katera od njegovih hčera prišla prostovoljno njegovo palačo.

Starejši sestri sta takoj predlagali najmlajšo, saj je vendar ona 'zakuhala' težave s svojo neumno željo po vrtnici in Lepotica je takoj predlagala, da nadomesti očeta.

"Nikar," je pravil trgovec. "Kdo ve, kakšne strahote te tam čakajo!"

A čez čas se je pustil omehčati in čez mesec dni sta se v palačo vrnila skupaj. Zver ju je že pričakoval.

"Ste prišli po svoji volji in brez prisile?" je takoj vprašal Lepotico.

Ko je to potrdila, jima je ponudil razkošen obrok in jima pokazal spalnice. Zjutraj je po zajtrku očeta spet bogato obdaril, Lepotica pa je ostala sama v stavbi.

Videti je bilo, da je celotno posestvo opuščeno, saj ni v nobeni izmed neštetih soban, niti na ogromnem in izjemno lepo urejenem vrtu opazila živega bitja. Dneve je morala preživljati sama, le ob večerji se ji je pridružil Zver, ki se je izkazal za tako prijetnega in omikanega gostitelja, da jo je celo njegov strašljivi videz vse manj motil.

Po koncu večerje jo je Zver vsakič vprašal: "Bi se poročila z menoj, Lepotica?"

"Ne," je odgovorila vsakič in nato se je vljudno poslovil, ona pa je šla spat.

Ponoči je imela nenavadne sanje, ki so se kar naprej ponavljale. Čeden mladenič jo je prihajal prosit za pomoč, a čeptav mu je Lepotica pomoč ponujala, nikakor ni povedal kako naj bi mu pomagala. Le vztrajno je ponavljal, naj ne zaupa svojim očem in naj ga nikar ne zapusti. Tako se je Lepotica večino dne dolgočasila v razkošju, večere ji je krajšal strašljivi Zver in noči sanje o privlačnem fantu.

Nekako se je privadila obema, le na Zverovo vprašanje o poroki je vztrajno ponavljala: "Ne."

Minevali so dnevi, tedni, meseci in Lepotico je začelo dajati domotožje.

Zver je to opazil in ji rekel: "Ničesar ti ne morem odreči, pa čeprav bi me stalo življenja. Lahko se vrneš k domačim. Vendar naj obisk ne traja predolgo. Najkasneje čez dva meseca se moraš vrniti, sicer bom umrl. Tule imaš prstan s čarobno močjo. Ko ga boš zavrtela, se boš v hipu vrnila v mojo palačo, zato za vrnitev ne boš potrebovala nobene kočije."

Lepotica se je kmalu odpravila na pot in Zver jo je spet bogato obdaril. Domači so se je seveda razveselili in po vseh preživetih nesrečah se je zdelo, da se jim je spet nasmehnila sreča. Z bogatimi darili iz Zverove palače so si spet lepo opomogli, a starejši sestri sta, ko sta slišali v kakšnem razkošju živi Lepotica, hitro postali ljubosumni.

Ker je povedala, da se mora vrniti najkasneje čez dva meseca, sicer bo njen gostitelj umrl, sta poskušali njen odhod razvleči in skoraj bi jima uspelo. Toda Lepotici se je v sanjah prikazal Zver, ki je očitno umiral na vrtu palače, zato je zavrtela prstan in v hipu se je preselila k njemu.

Res ga je našla na vrtu, kjer je ležal brez znakov življenja. Objela ga je in začutila, da še diha. Iz bližnjega izvira je zajela vodo in ga malo omočila po obrazu. Odprl je oči in olajšano je zavzdihnila.


"Kako si me prestrašil! Dokler te nisem videla ležati in se prestrašila, da te bom izgubila, sploh nisem vedela, kako rada te imam!"

"Res? Bi res lahko imela rada tako grdo bitje, kot sem jaz? Oh, Lepotica, mislil sem že, da je konec z menoj, da si pozabila na dano obljubo in se ne boš pravočasno vrnila ... Pojdi zdaj, odpočij si, kmalu se vidiva ..."

Spet sta se videla pri obroku, kot običajno in spet jo je na koncu vprašal: "Lepotica, bi se poročila zmenoj?"

"Da, dragi Zver, poročila se bom s teboj," je tokrat rekla.

V tistem trenutku, so se v bližini sprožile slavnostne salve, na nebu je zažarel ognjemet in iz iskric so se izpisale črke: "Naj dolgo živita Princ in njegova Nevesta!"

Namesto Zveri je na njegovem mestu naenkrat stal prel mladenič, ki ga je Lepotica že spoznala v sanjah in z nežnim glasom ji je pojasnil, da je sedaj nejgovo prekletstvo končano in končno lahko zaživi v človeški podobi. Palačo so napolnili plemiči in služabniki in vse je bilo pripravljeno za poroko, ki sta jo imela že naslednji dan.

Da, tudi njena družina se je udeležila srečnega dogodka in vsi so srečno živeli do konca svojih dni.

KONEC


Kratka zgodovina pravljice o Lepotici in Zveri s komentarjem



Lepotica in zver je prvič izšla leta 1740 kot novela Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve (169?-1755) na več kot stotih straneh, s številnimi vmesnimi zgodbami, pod očitnim vplivom del Madame d'Aulnoy in Charlesa Perraulta. Bila je namenjena odrasli publiki, kar je najbrž očitno že iz vprašanja, ki ga Zver postavlja Lepotici:

"Ali bi nocoj spala z menoj?"

Dokler Lepotica ne privoli in tudi dejansko ne spi z njim (vendar je Zver ponoči ostal nadvse olikan, saj je ob Lepotici le ležal), ne spremeni svoje podobe nazaj v Princa.

Leta 1757, se pravi le dve leti po smrti prve avtorice, je svojo različico zgodbe objavila še Jeanne-Marie Leprince de Beaumont (1711-1780). Njena Lepotica in Zver je bistveno krajša (ima le kakih dvajset strani) in očitno usmerjena k mlajši publiki.

Madame de Beaumont je bila po poklicu vzgojiteljica in večino svojega življenja je posvetila vzgoji mladih deklet. Njena 'ciljna skupina' v tem primeru so bila torej dekleta, ki še niso bila godna za možitev (kar je bilo v tistih časih pri 14 ali 15 letih), slovito vprašanje, ki pa postavlja Zver pa je spremnila v danes veliko bolj znani:

"Ali bi se poročila z menoj?"

Pri tem ne gre le za razliko v samem fizičnem pomenu, ampak za sprejemanje moža kot sočloveka in partnerja.

Tudi pogled na zgodbo je drugačen. Če je prej bila v ospredju transformacija Zveri v Princa, je tu pomembnejša Lepotica, ki je vljudna, potrpežljiva in požrtvovalna, pa vendar ne tipična pasivna lepotica, kot sta na primer Sneguljčica in Trnuljčica, ampak zna razmišljati s svojo glavo, se učiti iz izkušenj in aktivno vplivati na dogodke okrog sebe.

Eno najpomembnejših sporočil zgodbe je vsekakor razvidno iz njenih ponavljajočih se sanj, kjer ji Princ vztrajno ponavlja, naj se ne zanaša le na svoje oči. Če je torej v Obutem mačku sporočilo cinično 'Obleka naredi človeka.', je pri Lepotici in Zveri ravno obratno: 'Ne sodi knjige po platnicah'.

Seveda je sama pravljica nabita s simboliko, od pravljičnega števila tri, palače (gradu), vrtnice, sanj, do prstana, vodnega izvira in še česa, kar vse najdemo v mnogih drugih pravljicah, od katerih moram omeniti vsaj še Žabjega kralja, kot tipičnega predstavnika istega tipa pravljice 'z živalskih ženinom', ki ga ljubitelji Freuda razlagajo s strahom in nato sprejemanjem spolnosti.

Prav tako pomemben je tudi element izolacije, saj sta tako Lepotica (zaradi izjemne lepote), kot Zver (zaradi grdote) odrezana od sveta, kar je pravzaprav občutek, ki ga v nekem obdobju spoznajo mnogi najstniki (tudi če niso izjemno lepi ali grdi).

Prav tu lahko začnemo raziskovanje mitološke preteklosti Lepotice in Zveri, ki je vsekakor izjemno podobna mitu o Erosu in Psihe, ki se začne z ljubosumno Afrodito, ki svojemu sinu ukaže, naj s svojo čarobno puščico poskrbi, da se o prelepa (in od smrtnikov zaradi lepote že izolirana) Psihe zaljubi v najgršo pošast. On se namesto tega zaljubi vanjo in po prerokbi jo starši odpeljejo na skalo, od koder jo nevidne roke prenesejo v razkošno palačo.



Tam se Psihe prek dne osamljena dologočasi, a ponoči jo obiskuje skrivnostni ljubimec, s katerim brezskrbno uživata, dokler je ne začne dajati domotožje. Ko domačim pove za razkošno življenje v palači, ji ljubosumni sestri svetujeta, naj si ogleda pošast, s katero ponoči spi in to jo skoraj stane ljubimca. Eros izgine in Psihe mora skozi številne težke preizkušnje, preden ga spet najde.

Mit o Erosu (Kupidu) in Psihe je zapisal Apulej in velja za eno najstarejih literarnih pravljic, njegovi elementi pa so raztreseni po folklori vsega sveta. Ljubezen, ljubosumje, skrivnosti, moč dane besede, preobrazba iz človeške v živalsko ali kako drugo obliko, boj za ljubimca (ljubico), premagovanje na videz nemogočih preizkušenj ...

Vse to je dejansko del življenja. Vedno je bilo in vedno bo. Zato so pravljice tako lepe in dragocene.