Ribic in njegova dusa

Oscar Wilde: Ribič in njegova duša

Ribič in njegova duša je ena izmed pravljic Oscarja Wilda. Izšla je leta 1891 v knjigi z naslovom Hiša granatnih jabolk, ki je druga (in zadnja) izmed njegovih knjig pravljic. Kot velja za vse pravljice Oscarja Wilda, je relativno dolga, z mračnimi podtoni in odpira številna filozofske, moralna in religiozna vprašanja.

Oscar Wilde je bil eden najboljših pripovedovalcev svojega časa, njegove pravljice pa v marsičem spominjajo na Andersenove, kar si bomo pogledali ob koncu tega besedila. Pred tem ga je treba obnoviti.

Obnova pravljice Ribič in njegova duša

Nekoč je živel ribič, ki je vsak večer vrgel mrežo v morje. Nekoč je ujel morsko deklico. Prosila ga je usmiljenja in mu povedala, da je edina hči morskega kkralja, ki je star in osamljen. Ribič je v zameno zahteval, da se morska deklica vrne vsakič ko jo bo poklical, in mu poje. Njena pesem bo namreč privabila ribe in njegove mreže bodo polne.

Obljubila je in dogovor je spoštovala. Vsak večer mu je pela in ribič je imel odličen ulov. A kmalu je ni več klical zaradi rib. Zaljubil se je v njene pesmi in v morsko deklico. Izpovedal ji je svojo ljubezen in ji predlagal poroko.

Morska deklica mu je povedala, da ne more biti z njim, saj ima on dušo, ona pa ne. Če bi se le lahko znebil duše, potem ovir za skupno življenje ne bi bilo več. Ribič je razumel. Samo duši se mora odreči. A kako?

Šel je vprašat župnika, kako bi se lahko znebil duše. Povedal mu je, da se mu zdi brez koristi. Videti je ne more, čutiti je ne more, le pri načrtih z morsko deklico ga ovira. Rad bi jo odstranil.

Župnik mu je pojasnil, da na to ne sme niti pomisliti več. Dušo mu je dal bog. Je največja dragocenost na svetu, vredna več od vsega zlata. Morska bitja so brez duše in za njih ni božjega kraljestva, on pa naj svojo dušo čuva in moli za oprostitev svojih grehov.

Ribič je vztrajal in duhovnik se je razjezil. Nagnal ga je iz cerkve in ribič je obupan odšel v mesto. Tam je svojo dušo ponudil trgovcem, a jih ni zanimala. Povedali so mu, da ni vredna počenega groša. Ribič je bil zmeden. Trgovci so očitno mislili drugače od župnika.

Potem se je spomnil znanca, ki mu je nekoč omenil čarovnico, ki naj bi živela v neki votlini ob obali. Morda mu ona lahko pomaga?

Ko jo je našel in ji povedal, da bi se rad znebil duše, je prebledela in mu to odsvetovala. Vendar je vztrajal. Končno ga je vprašala, kaj ji ponuja v zameno za pomoč. Njegov denar je ni zanimal. Hotela je, da pleše z njo.

Vendar ne kadarkoli. Biti mora Sabat in polna luna, kar je bilo še isto noč.

Ribič je privolil in ona je obljubila, da mu bo potem povedala, kako se znebiti duše.

Opolnoči sta res zaplesala. Tudi druge čarovnice so prišle, a glavni udeleženec je bil bogato oblečen gospod zlobnih oči, ki je prišel ko se je ples že skoraj končal. Čarovnice so se mu poklonile, ribič pa se je prestrašen pokrižal.

Čarovnice so se razbežale in tudi gospod, ki je prišel zadnji, se je umaknil. Ribič je preprečil čarovnici, s katero je plesal, da bi pobegnila z drugimi. Zahteval je, da se drži svojega dela dogovora.

Končno je popustila in mu povedala, da se mora v mesečini postaviti s hrbtom proti luni, da bo senca padala pred njega. Takrat mora zarezati z nožem na mesto med stopali in senco, ki je v resnici telo njegove duše, in ji naročiti naj odide.

Res je tako storil, a duša ni hotela oditi. Zakaj bi se ločila, saj mu je vsa ta leta zvesto služila? Ribič se je strinjal, da mu ni storila žalega, a sedaj ga le ovira pri njegovi ljubezni. Morata se raziti. Ob silnem tarnanju je duša le pristala, da ga zapusti, a ga prosila, da ji da še svoje srce.

Vendar ji srca ni hotel dati. Brez srca pač ne bi mogel več ljubiti in ravno zaradi ljubezni je hotel dušo napoditi stran. Od njega je lahko odbila le obljubo, da se bosta enkrat letno srečala na istem mestu, kjer se poslavljata. Duša bo prišla in ga poklicala iz podvodnega sveta. Morda jo bo potreboval.

Čeprav ni verjel, da jo bo še potreboval, se je strinjal in odšla sta vsak po svoje.

Po letu dni sta se res dobila na obali.

Pripovedovala mu je o svojih pustolovščinah v deželah na vzhodu. O drugačnih običajih, drugih verah, o različnih nevarnostih in končno o Ogledalu modrosti, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najmodrejšega človeka na svetu.

A ribič ni bil navdušen. Ljubezen se mu je zdela vredna več od modrosti. Zato se je vrnil pod vodo k svoji morski deklici.

Čez leto dni ga je duša spet poklicala. Tokrat je pripovedoval o pustolovščinah na jugu. O drugih krajih, drugih običajih, drugačnih ljudeh in končno o Prstanu bogastva, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najbogatejšega človeka na svetu.

Ribič je odklonil. Ljubezen je cenil bolj od bogastva.

Duša se je vrnila še tretje leto. Tokrat mu je pripovedovala o mestu, ki je bilo čisto blizu, le kak dan stran. Bilo je polno različnih lepot, a največja med vsemi je bila čudovita plesalka, katere ljubke bele nožice so med plesom spominjale na grlice. Če hoeč, ga odpelja tja in mu jo pokaže.

Ribič se je ob predstavljanju plesalke z belimi nožicami spomnil, da njegova morska deklica sploh nima nog. Morda pa bi šel res pogledat tole plesalko? Saj vendar ni daleč in se bo lahko hitro vrnil k svoji ljubljeni?

Duša je spet postala njegova senca in ga odpeljala z obale. Pot je trajala dalj, kot je pričakoval, a končno sta prispela do nekega mesta. Vprašal je, če sta na cilju in duše je zanikal, a dejala, da bosta vseeno vstopila. Tam mu ju naročila naj ukrade srebrno čašo. Ni bil navduše, a je ubogal, saj ji je zaupal, da za krajo obstaja razlog.

Nato sta nadaljevala pot do drugega mesta. Tudi to ni bilo pravo, a sta spet vstopila. Tam mu je duša naročila, naj udari otroka. Še vedno ji je zaupal in ubogal jo je, čeprav je vedel, da ravna narobe.

Pred tretjim mestom je duša dejala, da je to morda pravo mesto. Vsekakor morata vstopiti. Ker se je že nočilo, sta sedla na tržnico, kjer ni bilo več prodajalcev. Neki neznanec ju je gostoljubno povabil k sebi in pri njem sta prenočila. Toda duša je ribiča še pred jutrom zbudil in mu naročila naj gre v gospodarjevo sobo in ga zabode.

Res ga je. Potem je od duše zahteval pojasnilo. Zakaj ga je nenehno silila v slaba dejanja?

Duša mu je pojasnila, da je zlo postalo zanjjo povsem sprejemljivo. Tako pač je, če greš v svet brez srca. On je bil tisti, ki ji ga ni hotel dati. Sedaj pa je ona, njegova duša, zlobna.

Ribič se je spot postvil s hrbtom proti luni in jo hotel odrezati od sebe, a ni šlo. Svoji duši se lahko odrečeš le enkrat.

Sedaj je imel hudobno dušo in z dušo se seveda ni moel vrniti k morski deklici. Ampak poskusiti je vseeno hotel. Duša ga je zaman prepričevala, da je svet pol lepotic, on je hotel nazaj k morski deklici.

Ko se je vrnil na obalo, jo je zaman klical. Iskal jo je po zalicih in votlinah, a ni se mu oglasila. Duša mu je ves čas pripovedoval o lepotah življenja, ki bi jih bil lahko deležen, a ribič ni odnehal, tako zelo si je želel k svoji morski deklici.

Po letu iskanja je duša sklenila spremeniti taktiko. Ribiču je pripovedovala o grozotah, ki jih je videla po svetu in možnostih, da svet naredita boljši. Če bi se le ribič odrekel svoji morski deklici. Vendar ni popustil.

Dve leti iskanja sta minili, a brez uspeha. Duša je priznala, da je ljubezen do morska deklice močneja od nje in prosila ribiča, če bi ji vendarle odprl srce, da bi bila še bolj združen kot sta že, tako zelo, kot sta bila nekoč. Ribiču se je zasmilila, saj je vedel, da je morala med potovanji po svetu brez srca veliko pretrpeti.

Vendar je ni mogel sprejeti v srce, saj bilo to že polno ljubezni do morske deklice. Rekel je, da bi ji rad pomagal, a ne ve kako.

Takrat se je slišal silen krik, tako kot ga slišimo, kadar umre kdo iz morskega kraljestva. Kmalu za tem so valovi naplavili truplo morske deklice. Ribič jo je obupan objemal, ko so se dvignili valovi. Duša ga je zaman prepričevala, naj se umakne. Ostal je s svojo mrtvo ljubico in valovi so pokopali oba.

Zjutraj je duhovnik našel trupli na obali. Prepoznal je ribiča in naročil ljudem, da oba pokopljejo v delu pokopališča, namenjenemu največjim grešnikom. Niti groba ne smejo označiti, saj sta bila vendar brezbožni bitji.

Tri leta so minila, ko je imel župnik mašo, md katero je na olatrju opazil cvetje, lepše od kateregakoli v življenju. Na koncu je vprašal, od kod prihja to cetje in izvedel, da iz kota pokopališča, kjer so največji grešniki.

Takrat je sklenil oditi na obalo in blagosloviti vsa morska bitja. Očitno so tudi ona božja stvaritev. Ljudje so bili navdušeni. Toda v tistem delu pokopališča ni nikoli več nič zraslo. In tudi morskih bitij niso videli več, saj so se odselila v drug del morja.

Komentar:

Oscar Wilde je svoje pravljice napisal, ker je postal oče in se mu pravljice, ki so že bile na voljo, niso zdele dovolj dobre za njegova sinova. V svoje pravljice je vnesel svoje življenjske izkušnje in svoj pogled na svet, zato je v njih veliko spraševanj in preizpraševanj o dobrem in slabem, o moči in nemoči, o tej in o oni veri, ... Pač o rečeh, ki jih je v življenju izkusil.

Ribič in njegova žena ni izjema. V njej je govora o prepovedani ljubezni. Sam je bil večkrat nesrečno zaljubljen, ko pa je po več zavrnitvah drugih deklet nekoliko presenetljivo poročil Constanco (pomagala mu je pri številnih delih, verjetno tudi pri pravljicah, sama je uredila vsaj dve zbirki priredb klasičnih praljic), tudi zakonska sreča ni prav dolgo trajala. Ribič in njegova žena torej vsebuje vsaj nekaj avtobiografskih elementov.

Razmisleki o vrednosti človeške duše so prav tako povezani z njegovimi osebnimi religioznimi dvomi, saj je vse življenje nihal med katoliško in protestantsko vero, pa na koncu ni našel pravega zadovoljstva.

Spretno je tudi vpletel takrat zelo priljubljeno tehniko pripovedi v pripovedi, ki je sledila tradiciji 1001 noči, saj so zgodbe, ki jih pripoveduje duša, zanimive že same po sebi in ne služijo zgolj kot mašilo. A še večji vpliv gotovo lahko damo Andersenovim pravljicam, ki jih je Wilde kot izredno načitan človek, zagotovo poznal v več različicah in verjetno tudi jezikih.

Primerjava Ribiča in njegove duše z Malo morsko deklico

Andersen in Wilde sta imela v življenju kar precej skupnega, a omejimo se zgolj na podobnosti med Malo morsko deklico in Ribičem in njegovo dušo.

V obeh primerih gre za prepovedano ljubezen med osebo z dušo in osebo brez duše. Medtem, ko se Mala morska adeklica na koncu bori za pridobitev duše, se ribič velik del zgodbe bori, da bi se je znebil. Rezultat je na koncu enak - sreča je kratkotrajna, trpljenje veliko, rešitev se morda pokaže šele v posmrtnem življenju.

Ples ima tako pri Mali morski deklici kot pri Ribiču in njegovi duši pomembno vlogo. Ne le, ker prisotnost ali odsotnost nog ločujeta ljudi od morskih bitij, ampak ker je ples katalizator sprememb. S plesom Mala morska deklica zapeljuje svojega izbranca, s plesom si ribič prisluži recept za odstranitev duše in s pripovedjo o plesu ga ona premami, da jo vzame nazaj.

Tako Mala morska deklica kot ribič sta pripravljena za svojo ljubezen plačati visoko ceno in obema lahko pomaga le čarovnica. Ona se odreče svojemu čudovitemu glasu, on svoji duši, ki je seveda tudi njegov glas. S tem oba izgubita pomembnen del svoje osebnosti, v zameno pa dobita sam priložnost za uresničitev želje. Oba jo zapravita.

Še kaj bi se dalo najti, a verjetno je dovolj. Če vam je všeč, vzemite v roke knjigo Hiša granatnih jabolk (vse ilustracije Jessie Marion King so tule) in preberite vse štiri pravljice. Niso tako vesele, kot od pravljic običajno pričakujemo, a gre za prvovrstno čtivo, ki ga je vredno vzeti v roke. Tudi, če smo že nekoliko starejši.

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!