Mizica, pogrni se!

Znana pravljica, ki sta jo pred skoraj dvema stoletjema zapisala brata Grimm, je seveda na voljo v številnih različicah. Oglejmo si jo v mojem prevodu, ki sem ga napravil za potrebe izdaje na zvočni zgoščenki:

Nekoč je živel krojač, ki je imel tri sinove. Delal je od zore do mraka, da je lahko zaslužil kruha za vse. Če ne bi imeli koze, ki jim je dajala mleko, bi jim bilo še težje. Zato je sinovom vedno ponavljal, naj bodo prijazni z njo in naj pazijo nanjo, kolikor je le mogoče. Toda koza je bila muhasta žival in si jih je sklenila privoščiti.

Nekega dne je krojač najstarejšemu sinu ponovno naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je pokimal najstarejši.

Klemfo, tako je bilo kozi ime, je res peljal v hrib, kjer so rasla zelišča najprijetnejšega vonja, ob katerih so se kozi kar sline pocedile. Cel ljubi dan se je pasla in uživala, najstarejši sin pa jo je trepljal po hrbtu, da se revici ne bi slučajno zataknil kak grižljajček.

Ko se je že temnilo, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko.

A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed skalovjem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil svojega najstarejšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.

"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!" je še zaloputnil vrata in najstarejši sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo s srednjim sinom.

Tudi njemu je naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom kot želite," je obljubil srednji sin.

Srednji sin je kozo odpeljal do roba gozda, kjer je rasla najokusnejša trava, ob kateri so se kozi že od daleč cedile sline. Spet se je cel ljubi dan pasla in uživala, srednji sin pa ji je gladil kožuh, da ubogi Klemfi med žvečenjem ne bi postalo dolgčas. Ko se je začel delati mrak, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

Koza je pokimala: "Kaj mi neee bi, meee, če bi si privoščila en sam listeeek veeeč, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo neee. Meee."

Mladenič jo je odpeljal domov in tudi on je očetu poročal, da je svojo nalogo odlično opravil. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.

"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed trnjeeem brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil srednjega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto:

"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!"

Tudi za srednjim sinom je zaloputnil in tudi srednji sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo z najmlajšim sinom. Seveda je njemu prav tako naročil:

"Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je bil prepričan najmlajši.

Najmlajši sin je tokrat kozo odpeljal na najlepši travnik, kjer je rasel najokusnejši regrat. Že ob sami misli nanj so se kozi pocedile sline. Privoščila si je še en čudovit dan paše in užitkov, najmlajši sin pa ji je na piščal igral pesmi, da bi prebava tekla gladko in uboge Klemfe med žvečenjem ne bi slučajno obšla kaka slaba misel. Ko se je začela spuščati noč, jo je vprašal:

"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.

"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo, kot že dolgo neee. Ves dan seeem pod žgočim soncem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil najmlajšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.

"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!" je še zavpil za sinom in zaloputnil.

Krojaču tako ni preostalo drugega, kot da je kozo na pašo naslednji dan odpeljal sam. Uboga žival se mu je smilila in sestradano revico je spustil kar na vrt, kjer se je lahko posladkala z domačo solato in drugim sočivjem.

Klemfa je lahko jedla, kolikor ji je srce poželelo, krojač pa jo je ves čas božal in tolažil, saj se je bal, da se po treh dneh stradeža ne bi zgrudila od lakote.

"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mizica, pogrni se, ilustracija Arthurja Rackhama

Krojač jo je zadovoljen odpeljal v stajo in skrtačil, da ji je dlaka zasijala v vsej lepoti. Preden je šel spat, jo je po stari navadi vseeno vprašal:

"Ti še kaj manjka, Klemfa? Danes si se končno pošteno najedla. Ti lahko še kako ustrežem?"

Toda koza mu je postregla z nepričakovanim odgovorom: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot žeee dolgo neee. Ves dan seeem meeed zarjavelo žico brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, saj je dojel, da se rogata žival že ves čas norčuje iz njega. On, bedak, pa je vse verjel in od doma pregnal vse tri sinove.

"Gorje, gorje, kaj sem storil?" je tarnal. "Le kje naj jih sedaj iščem? Le kako naj se jim opravičim?"

Nič ni pomagalo. Čeprav je v naslednjih dneh, tednih in mesecih nenehno povpraševal naokrog, mu nihče ni vedel povedati, kje bi svoje sinove lahko našel. Tako je ostal sam s kozo in svojo jezo.

Najstarejši sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mizarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mizar mu je izročil darilo. Bila je majhna lesena miza, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si jo postavil na tla in rekel: “Mizica, pogrni se!” se je na njej pojavil svež prt, čist pribor in številne dobrote. Kdor je sedel za mizico, se je najedel po mili volji, saj jedače in pijače na njej ni nikoli zmanjkalo. Ko pa je rekel: “Mizica, pospravi se!” se je spet spremenila v majhno neugledno mizo, ki bi jo marsikdo zavrgel kot staro šaro.

Najstarejši sin se je zadovoljen poslovil:

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

 

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajša brata. Zdaj je bil izučen mizar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je postal lačen, je samo zaklical: “Mizica, pogrni se!” in že je imel pred seboj jedače in pijače, kolikor mu je je le poželelo srce.

Ko mu je do doma ostalo le nekaj ur hoda, ga je spet pograbila lakota. Pred seboj je zagledal krčmo in sklenil vstopiti. Bila je nabito polna.

Krčmar ga je pričakal: "Nič ne bo, sinko. Niti ena miza ni več prosta. Tudi v kuhinji je že vsega zmanjkalo."

"Nič hudega, krčmar. Samo sedež mi posodite, za ostalo bom že sam poskrbel."

Krčmar mu je res prinesel stol, fant pa je v kot postavil svojo neugledno mizico in ukazal:

"Mizica, pogrni se!"

Vsi prisotni so ostrmeli. Na mizi so se pojavile najokusnejše jedi in pijače. Najstarejši sin je sedel in si privoščil, povabil pa je tudi druge. Gostje so se pri njegovi obloženi mizi tako najedli, da je marsikomu zmnajkalo luknjic v pasu, tako zelo je moral razrahljati hlače. Najbolj čudno od vsega pa je bilo, da so se prazni krožniki in kozaci ves čas skrivnostno polnili in na koncu gostije ni še prav ničesar zmanjkalo. Končno je mladenič rekel:

"Mizica, pospravi se!"

Mizica je v hipu postala prav tako neugledna kot ob prihodu in vsi po vrsti so še enkrat zazijali od začudenja. Toda kmalu jih je začela zdelovati zaspanost in po vrsti so se odpravili v postelje. Nekateri domov, drugi v prvo nadstropje, kjer je imel krčmar prenočišča za goste.

Tudi najstarejši sin si je po naporni poti in obilni pojedini zaželel tople pernice in krčmar mu je prijazno izročil ključe spalnice. Ko je fant zaspal, se je z rezervnim ključem pritihotapil v sobo in čarobno mizico zamenjal s podobno, ki jo je hranil v drvarnici in je bila namenjena za kurjavo.

Najstarejši sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," je rekel krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil? In za pod zob ti lahko ponudim samo mrzel krompir!"

"Nič hudega, oče," se je nasmehnil sin. "Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pripravil bom pojedino, kot je še niso doživeli."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je na tla postavil staro mizico in zaklical:

"Mizica, pogrni se!"

Seveda se krčmarjeva mizica ni obnašala prav nič čarobno. Na njej se niso prikazale slastne krače, še topel kruhek, krhki piškoti in hladno vince. Le ležala je na tleh kot kupček nesreče, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imava vsaj mrzel krompir," je skomignil krojač.

Tudi srednji sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mlinarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mlinar mu je izročil darilo. Bil je osel, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si ga požgečkal po vratu in rekel “Cvenketi cvenk!” je izpljunil cekin. Kdor je imel tega osla, mu denarja ni nikoli zmanjkalo.

Srednji sin se je zadovoljen poslovil:

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajšega brata. Zdaj je bil izučen mlinar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je potreboval hrano, obleko ali prenočišče, je samo požgečkal osla po vratu in mu rekel: “Cvenketi cvenk!”.

Ko je srednjemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer je njegov brat ostal brez čarobne mizice. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko," je rekel. "Polno je."

"Ne bi mogli najti vsaj enega ležišča, vrli krčmar? Dobro bi vam plačal," je prosil srednji sin.

Fant je pokazal polno mošnjo cekinov in pohlepni gostilničar mu je v zameno zanjo rade volje odstopil svojo posteljo. Ker pa se mu je delo čudno, da ima tako mlad fant toliko denarja, a hkrati ponošeno obleko in čevlje, mu je ponudil še večerjo. Srednji sin je že porabil ves denar, zato mu, ko je prišel račun, ni preostalo drugega, kot da gre do hleva k oslu in ga požgečka pod vratom.

"Cvenketi, cvenk!" je rekel in že so se predenj usuli cekini.

Prebrisani gostilničar mu je sledil in takoj mu je bilo jasno, da ima pred seboj čarobno žival. Ko je fant zaspal, je osla zamenjal s svojim, ki je bil skoraj enak, le da ni kašljal cekinov.

Tudi srednji sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je razjokal krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"

"In za pod zob ti lahko ponudiva samo mrzel krompir!" je dodal njegov starejši brat.

"Nič hudega, oče, ne ženi si k srcu, brat. Povabita še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj zna moj osel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je osla požgečkal po vratu in rekel:

"Cvenketi cvenk!"

Seveda se osel obnašal prav nič čarobno. Iz njegovega grla je prišlo samo riganje, o cekinih pa ni bilo ne duha ne sluha. Debelo je gledal zbrano množico, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imamo vsaj mrzel krompir," je sklenil krojač.

Poglejmo še za najmlajšim sinom. Tudi on je odšel v daljne kraje. Delo je našel pri lončarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari lončar mu je izročil darilo. Bila je oguljena vreča, v njej pa poleno. Toda poleno in vreča sta imela čarobne lastnosti. Če si zavpil: “Poleno, iz vreče!” je to skočilo ven in začelo udrihati po vseh nepridipravih, ki so se znašli v bližini. Nehalo je šele, ko si mu ukazal: “Poleno, v vrečo!”.

Najmlajši sin se je zadovoljen poslovil.

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta. Zdaj je bil izučen lončar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, če pa mu je zapretila kaka nevarnost, je samo zaklical: “Poleno, iz vreče!” in že je poleno poskrbelo, da je lahko nemoteno nadaljeval pot..

Ko je najmaljšemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer sta njegova brata ostala brez čarobne mizice in čarobnega osla. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko. Polno je," mu je zastavil pot.

"Ne potrebujem veliko, je rekel najmlajši sin. "Saj tudi denarja skoraj nimam več. Bi se lahko vsaj zavlekel v hlev in prespal? Tale vreča mi bo za vzglavje."

Krčmarju se je zdel fant nekom znan. Nato se je spomnil, da sta bila pred kratkim pri njem že dva, ki sta mu bila zelo podobna. Enemu je sunil čarobno mizico, drugemu čarobnega osla. Ker so ponavadi dobre stvari po tri, ima tudi tale najbrž pri sebi kak zaklad. Dovolil mu je prespati v hlevu, ponoči pa se je splazil k njemu, da bi pogledal, kaj je v vreči.

Toda mladenič je bil previdnejši od svojih bratov. Spal je na vreči in prav nič ga ni motilo, da je v njej trdo poleno. Ko mu jo je krčmar poskusil izvleči izpod glave, se je prebudil, planil pokonci in zavpil:

"Poleno, iz vreče!"

"Au, au, au," je vpil tatinski krčmar. "Ne me več, prosim, dovolj, dovolj!"

"Takole ti izkazuješ gostoljubje svojim gostom, ha!" je bil jezen najmlajši sin.

"Saj ne bom več! Žal mi je! Bogato se ti bom oddolžil! Če hočeš, lahko vzameš mizico in osla!" je prosil krčmar, dokler se ga ni najmlajši sin usmilil:

"Poleno, v vrečo!"

Nato je vprašal: "O kakšni mizici in oslu govoriš?"

Krčmar mu je skrušen priznal, da je ukradel mizico, ki se sama pogrne in čarobnega osla, ki pljuva cekine. Fanta, ki ju je okradel, je tako dobro opisal, da je mladi lončar prepoznal svoja brata. Mizico in osla je vzel, si oprtal vrečo s polenom na rame in se odpravil proti domu. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratoma padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je krojač spet razjokal. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"

"In za pod zob ti lahko ponudimo samo mrzel krompir!" je dodal srednji sin.

"Nič hudega, oče, ne ženita si k srcu, brata. Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj vse sem prinesel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Mladenič je srednjemu izročil osla z besedami:

"Zdi se mi, da je to tvoj osel. Boš že vedel, kako in kaj z njim."

"Pa je res!" je zavpil sednji brat. "Cvenketi cvenk!"

Srednji sin je žgečkal osla, dokler si vsi prisotni niso napolnili žepov z zlatom. A to še ni bilo vse. Mladi lončar je pred najstarejšega brata postavil še mizico in rekel:

"Zdi se mi, da je to tvoja mizica. Boš že vedel, kako in kaj z njo."

"Pa je res!" je veselo poskočil najstarejši brat. "Mizica, pogrni se!"

Začela se je velika zabava. Stari krojač, mladi mizar, mlinar in lončar so pogostili vse od blizu in daleč. Še za nehvaležno kozo je ostalo, da se je napokala in ji je postalo slabo. Nekaterim radovednežem pa le ni dalo miru in na vsak način so hoteli izvedeti, kaj je najmlajši sin prinesel v vreči.

"Nič posebnega ni. In nikar si ne želite, da bi izvedeli," se je navihano nasmehnil mladenič in gostje so sklenili, da mu bodo verjeli na besedo. Polnih žepov in ob obloženi mizi pač ni bilo nikomur preveč do tečnarjenja. Zabava je trajala pozno v noč in do konca svojih dni ni nikomur ničesar več manjkalo.

KONEC

Pri komentarju bom tokrat krajši. Seveda je Mizica pogrni se na voljo v različnih izpeljankah, že samo Pravljice bratov Grimm poznajo vsaj tri različice s tremi različnimi naslovi in malenkostnim variiranjem.

Prav tako lahko rečemo, da je v pravljici zelo očitno prisotno pravljično število tri. Imamo tri brate, tri čarobne predmete in vsak pomemben dogodek (odhod od doma, izučitev poklica, izguba čarobnega predmeta, vrnitev dmov) se trikrat ponovi.

 Za razliko od mnogih drugih pravljic se tu dogodki ne ponavljajo le zato, da bi v tretje nekomu uspelo, ampak s tretjim dogodkom, posebej s tretjim čarobnim predmetom, dosežemo neko zaokroženo celoto. Čarobna mizica in osel ki kašlja zlatnike brez palice, ki bi ju čuvala, nista dovolj za končni uspeh. Toda tudi palica brez mizice in osla ni veliko vredna. Za razliko od mnogih drugih pravljic, kjer uspe le tretji, običajno najmlajši fant, tu srečo dosežejo s ponovno združitvijo, ko se povežejo blagostanje in varnost v obliki mizice, osla in palice.

Podobno zaokrožitev lahko opazimo tudi v pravljici Jakec in fižolovo steblo, o kateri bom več povedal ob kaki drugi priložnosti


Še en motiv je prisoten. Oče, ki ne more zaščititi svojih otrok. Trnuljčica je klasična pravljica, v kateri izvemo, da vsa kraljevska moč ne more zaustaviti nevarnosti, ki jo s seboj prinaša odraščanje dekleta. Hoče nočeš se bo zbodla v prst.


V Mizici, pogrni se, je podobno. Oče sinovom ne zaupa več in spletkarska koza je le povod, da jih nažene od doma, kjer morajo sami prevzeti odgovornost za svoje življenje. Čeprav se izučijo poklicev in domov prinesejo bogata darila, to ni dovolj. Šele, ko starejša dva svoje bogastvo izgubita in jima ga najmlajši pomaga dobiti nazaj, so vsi skupaj, oče in sinovi, sposobni zaživeti življenje po novih pravilih - kot štiri odrasle, odgovorne osebe.


 

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi slikanice na naši spletni strani!

Slavec (Cesarjev slavec)

Tokrat si bomo ogledali  avtorsko pravljico Hansa Christiana Andersena, kar pomeni, da se ne bomo izgubljali (in zabavali) med množico izpeljank, bo pa toliko več poudarka na simboliki pravljice in na njenih manj očitnih pomenih. Obnovimo jo:

Slavec

Ker je zgodba stara, jo velja povedati, preden jo pozabimo. Kot veste, je na Kitajskem cesar Kitajec in tudi drugi so Kitajci. Cesar je imel palačo, ki je veljala za najlepšo na svetu. Bila je iz porcelana, tako finega in krhkega, da so morali nadvse previdno delati z njo.Obdajal jo je čudovit vrt s prekrasnimi cvetlicami. Nekatere so bile obdane z zvočki, da so zacingljale, ko si se jim približal in nisi pozabil občudovati njihove lepote. Vrt je bil tako velik, da niti kraljevi vrtnar ni vedel, do kam vse seže. Za mejami vrta se je raztezal gozd z visokimi, košatimi drevesi, katerih krošnje so se nagibale nad morsko gladino in v teh krošnjah je domoval slavec. Njegova pesem je bila tako očarljiva, da je vsak, ki ga je slišal, postal in si vzel čas za poslušanje. Celo revni ribič, ki mu je po glavi rojilo nešteto skrbi, mu je vsakič prisluhnil in ob njegovi pesmi zavzdihnil: "Oh, kako lepo!"

O lepotah cesarske palače, vrta in o slavcu, ki je žvrgolel na obali, so pripovedovali in pisali popotniki in učeni možje so v knjigah zapisali, da je slavec najlepši med vsemi. Knjige so prehajale iz rok v roke in nekoč je eno dobil tudi kitajski cesar.
"V mojem cesarstvu živi slavec, ki velja za mojo največjo dragocenost, a zanj nisem še nikoli slišal, kaj šele, da bi ga videl in prisluhnil njegovemu petju?" se je čudil.
"Ne verjemite vsemu, kar je zapisano v knjigah," so ga tolažili svetovalci in drugi modri možje na njegovem dvoru, ki za slavca prav tako še niso slišali.
"Ampak to mora biti res. Knjigo mi je poslal sam japonski cesar, mogočni in vsega spoštovanja vredni mož, torej mora zapisano držati. Hočem, da mi slavec nocoj zapoje na dvoru!"
Najpomembnejši med svetovalci, ki je imel o sebi tako visoko mnenje, da z drugimi skoraj ni govoril, ampak je na njihova vprašanja običajno odvrnil le: "Phhhhe!" je poklical svoje pomočnike, oni so se pozanimali pri dvorjanih, dvorjani pri služinčadi, a nihče ni vedel, kje iskati slavca.
Nazadnje se je le oglasila kuhinjska dekla:
"Jaz vem, kje je slavec.Vsako jutro, ko z dovoljenjem dvornega kuharja odnesem ostanke večerje svoji bolni materi, moram po poti ob morju in tam ga slišim. Res neverjetno lepo poje, vsakič se moram ustaviti in ga poslušati. Od lepote njegovega petja se mi vsakič zasolzijo oči."
"Pelji me k slavcu, dekla in uredim ti, da te cesar v službo vzame za stalno. Še več! Dobila boš dovoljenje, da lahko njegovo visočanstvo gledaš pri jedi!"
Dekla je privolila in polovica dvorjanov se je odpravila za njo skozi vrt in v gozd, kjer je živel slavec.

Ko so bili že nekaj časa na poti, je zamukala krava.
"Ooooo, kakšen glas," je rekel neki dvorjan. "Tako majhna žival, pa tako mogočno doni. Zdaj se spomnim, nekoč sem ga že slišal!"
"Ne, to je samo krava," je pojasnila dekla. "Do slavca je še daleč."
Nekaj kasneje so šli mimo mlake, kjer so se glasno napihovale žabe.
"Oh, prečudovito," je spet spregovoril isti dvorjan. "Končno smo ga našli. Veličastno zveni! Kot cerkveni zvonovi!"
"Ne, ne, ne," ga je spet popravila dekla. "To so žabe. Vendar brez skrbi. Tudi slavca bomo slišali. Zdaj ni več daleč."
Res so kmalu prispeli do drevesa, na katerem je čepela mala sivkasto rjava ptica.
"Tule je," je pokazala dekla.

Ilustracija Charlesa Robinsona

"Neverjetno," se je začudil najvišji med svetovalci. "Nikoli si ne bi predstavljal tako preproste in neugledne stvarce. Da ni spremenila barve ob pogledu na vse pomembne osebe, ki so jo prišle obiskat?"
"Dragi slavec!"je ptička nagovorila dekla. "Naš mogočni cesar si želi prisluhniti tvojemu petju"
"Nadvse rad mu izpolnim željo," je slavec zažvrgolel in vsi so mu občudujoče prisluhnili.

"Sliši se kot množica majhnih zvončkov,"je bil zadovoljen najvišji med svetovalci. "Res je dober. Kako mu dela malo grlo! Na dvoru bo nedvomno požel izjemen uspeh!"
"Naj njegovemu veličanstvu zapojem še enkrat?" je predlagal slavec, ki je mislil, da je med poslušalci tudi cesar.
"Moj predragi slavček!" ga je nagovoril svetovalec. "V veliko čast mi je, da te povabim na slavnostni sprejm, ki bo nocoj v cesarski palači. Tam boš zapel presvetlemu cesarju, ki te bo osebno poslušal!"
"Ampak mojo pesem se najbolje sliši v zelenem gozdu," je dejal slavček, ki pa se je vseeno odpravil na dvor, da bi cesarju izpolnil željo.

Res so priredili čudovito zabavo, vse so počistili in zloščili in vsi so prišli v najdragocenejših oblačilih, da se je kar bliskalo. Deklici, ki je napredovala v kuhinjsko pomočnico, so dovolili stati za vrati, kjer je lahko slišala skoraj tako dobro, kot dvorjani v slavnostni dvorani. Ko je slavček zapel, je bilo prečudovito. Cesarju so se kar oči orosile in po koncu petja je dejal, da slavček lahko v znak njegove hvaležnosti okrog vratu nosi njegovo zlato copato. Slavec pa se je časti hvaležno odrekel, ker se mu je zdelo, da je že dovolj poplačan.
"Videti solze v cesarjevih očeh je najlepše darilo!" je dejal.

Slavec ni lepotec, a očara s petjem

Slavec je postal zelo uspešen in priljubljen na dvoru. Dvorne dame so grgrale vodo, da bi še same lahko začele žvrgoleti kot ptiček in celo služabniki so dejali, da so zadovoljni, kar se zares poredko dogodi. Seveda je moral odslej slavec domovati na dvoru. Dali so mu zlato kletko in na sprehod je šel s svilenim trakom okrog vratu, za trak pa ga je pri tem držalo dvanajst služabnikov.
Vsi v mestu so bili navdušeni nad slavcem, nekateri so po njem imenovali celo svoje otroke, slavec pa je vsak dan pel cesarju in dvorjanom v veselje.
Nekega dne je na dvor prispel lepo zavit paket, na katerem je pisalo: Slavec.

"O, to bo najbrž nova knjiga o našem slavnem slavcu," je rekel cesar, a ko so paket odvili, v njem ni bilo knjige, ampak majhen kipec, prava umetnina, iz zlata izdelan ptiček, posut z dragimi kamni, še eno darilo cesarja z Japonske.
Če si umetnega slavca navil, je zapel pesmico, ki je bila nadvse podobna eni izmed pesmi, ki jih je znal pravi slavec, med petjem pa je dvigal in spuščal rep, da se je vse bleščalo.

"Naj oba slavca, pravi in umetni, zapojeta skupaj!" je nekdo predagal.
Res so poskusili, a se ni najbolje obneslo. Pravi slavec je prehiteval, žvrgolel po svoje in z umetnim ptičem se nikakor nista ujela.
"Umetni ptič ne more biti kriv," je rekel dvorni mojster petja. "Drži se svoje melodije, vsaka nota je na svojem mestu, prav nikoli se ne zmoti, saj ga poganja prvovrstna mehanika!"
"Naj potem zapoje sam!" so rekli in umetni slavec je kar triintridesetkrat zapored zapel isto melodijo, ne da bi se utrudil.
Kaj je tačas počel pravi slavček? Nihče ni opazil, kdaj je odletel. Skozi okno, nazaj v svoj gozd.
"Kakoje nehvaležen!" so godrnjali dvorjani, ko so to opazili.
A se s slavčkom ni nihče kaj prida ubadal, saj je bil vendar na dvoru veliko lepši ptič, iz zlata in srebra in posut z diamanti!
"Kakšna popolnost!" je govoril dvorni mojster petja. "Kako premišljeno je izdelan, kako natančno so v njem razvrščeni valji! Lahko ga celo odpremo in opazujemo, kako deluje! Če to ni nekaj enkratnega! Koliko bolje je tako, kot pri pravem slavcu, ko nikoli ne vemo, kako bo zapel!"
Dvorjani in vsi v mestu so hvalili umetno ptico, le revni ribiči, ki so poslušali pravega slavčka, so mrmrali, da umetni sicer res lepo poje, a mu vendar nekaj, niso znali povedati kaj ... manjka ...

Pravi slavecje bil uradno izgnan iz cesarstva, zlatega slavčka, posutega z diamanti, pa so položili na svileno blazino poleg cesarjeve postelje in napredoval je v Malega cesarjevega pevca na nočni omarici. Dvorni mojster petja je o njegovem petju napisal petindvajset knjig s samimi dolgimi in težkimi kitajskimi besedami, za katere so vsi pravili, da so jih prebrali in razumeli, saj so se bali, da bi jih lahko sicer drugi imeli za neumne. Minilo je leto in vsi v mestu so se naučili pesmi umetnega slavca, tako pogosto so jo poslušali. Toda nekega dne je med njegovim žvrgolenjem naredilo: Frrrrrc! in pesem se je ustavila.

Cesar je nemudoma poklical urarja, ki si je umetnega slavca dobro ogledal in ugotovil, da počila vzmet. Po daljšem in zelo učenem govoru jo je zamenjal, a opozoril, da so tudi valji že iztrošeni. Umetni slavček je bil sicer popravljen, a bolj za silo, tako da so ga odslej smeli navijati in poslušati le enkrat na leto.

Pet let kasneje seje zgodilo še nekaj dosti hujšega. Deželo je zajela velika žalost, kajti cesar je hudo zbolel in v postelji je obležal tako bled in nemočen, da so  v cesarstvu že določili njegovega naslednika. Dvorjani so se že začeli obnašati, kot da ga ni več med živimi, brezskrbno so klepetali in pozabljali na svoje dolžnosti, cesar pa je nemočen gledal Smrt, ki je sedela na robu njegove postelje in se poigravala z njegovo krono.

"Zapoj mi, dragi ptiček, zapoj," je šepetal cesar, a zaman, saj ni bilo nikogar, ki bi navil zlatega slavca na njegovi nočni omarici.
V sobi je bilo še naprej povsem tiho in Smrt je še vedno strmela v cesarja.
Tedaj se je od okna zaslišala čudovita pesem. Slavček, pravi slavček, drobni rjavi ptiček je slišal o cesarjevi bolezni in priletel na obisk. Zapel je svojo prelepo pesem in cesarju je kri hitreje stekla po žilah. V njegova bleda lica se je počasi začela vračati barva in celo Smrt je prisluhnila slavčku.
"Zapoj, ptiček, še zapoj," je rekla.
"Boš odložila cesarjevo krono in nehala strmeti vanj?" je vprašal slavec.
Smrt je odložila krono in prisluhnila naslednji pesmi. Slavček je pel prečudovitih vrtnicah in starih drevesih, o mirnem travniku, dokler se Smrti ni stožilo po njenem vrtu in je kot leden piš zapustila cesarjevo spalnico.
"Hvala ti, hvala, drobni ptiček,"je spregovoril cesar, ki se mu je je spet vračala moč. "Pregnal sem te iz cesarstva, a si se vendar vrnil, da bi me rešil. Odgnal si Smrt. Kako naj se ti oddolžim? Kako naj te nagradim?"
"Si me že nagradil, predragi cesar," je rekel slavec. "Nikoli ne bom pozabil dne, ko sva se prvič srečala in so ti ob moji pesmi po licih stekle solze. To so najdragocenejsši dragulji, ki jih lahko dobim v dar. Zdaj pa le zaspi, da se ti moči obnovijo in se ti povsem povrne zdravje! Še ti bom zapel!"

Cesar se je pokril in spet zaspal, slavček pa mu je pel in pel ... Ko se je cesar zbudil, služabnikov še vedno ni bilo blizu, saj so mislili, da je že umrl, le slavček je še kar sedel in prepeval svoje najlepše melodije.
"Za vedno ostani z menoj," je rekel cesar, svež in spočit, kot ni bil že dolga leta. "Lahko poješ, kadar ti srce poželi, umetnega ptiča pa razbijem na tisoče kosov!"
"Nikar," je rekel slavček. "Zvesto ti je služil, kolikor je mogel. Naj ostane, kjer je in ti dela veselje s svojo lepoto. Jaz pa ne morem ostati. Leteti moram, daleč, skozi gozd, do ribičevih mrež, peti vesele in žalostne pesmi. Tudi k tebi se bom vračal. Zvečer ti bom pel, da ti razvedrim srce, ki mi pomeni večod tvoje krone. Pogosto se bova srečevala, a nekaj mi moraš obljubiti."
"Karkoli, samo reci. Karkoli."
"Nikomur ne povej za malega ptička, ki ti poje. Naj bo to najina skrivnost!"
 je rekel slavec in odletel.

Le malo kasneje so v spalnico vstopili služabniki, da bi odnesli mrtvega cesarja. Kako debelo so pogledali, ko jih je pričakal stoje ob oknu in jih nasmejan pozdravil:
"Dobro jutro!"

KONEC

Pravljica Slavec govori o prijateljstvu, ljubezni, predanosti, umetnosti in naravi. Z za Andersena značilnim slogom tudi ošvrkne veljavna razmerja v družbi, kjer se zdijo nekateri samim sebi tako pomembni, da drugim lahko odgovarjajo le s Phhhe!, drugi pa so tako nepomembni, da lahko, čeprav pomembneže rešujejo iz zagat (kuhinjska pomočnica je edina, ki zna najti slavčka, saj je očitno edina obdržala stik z naravo in svojo družino),v najboljšem primeru slavčeveo petje poslušajo le pred vrati. Teroetiki se še niso zedinili, koga slavček v pravljici pravzaprav predstavlja. Največjih jih meni, da gre za Jenny Lind, švedsko operno pevko, v katero se je Andersen zagledal v 40. letih 19. stoletja.

Jenny Lind

 
Jenny Lind je imela vzdevek Švedski slavček še preden je začela odmevno mednarodno kariero, med katero je dosegla tudi osupljive finančne rezultate (in podprla kopico dobrodelnih projektov), posebej odmevna je bila njena ameriška turneja, za katero je izpogajala rekordne honorarje (in jih med turnejo še dodatno dvignila), z za tedanje čase neobičajnimi predujmi, ogromno publiciteto (razumljivo, organizator je za sklenitev pogodbe z njo zastavil vse svoje premoženje), za njene nastope so celo prenovili in povečali dvorane!
Čeprav Jenny Lind, kot slavčki, ni bila posebej privlačnega videza, je prisotne očarala s petjem in snubcev ji nikakor ni manjkalo.

Če omenimo le  nekaj slavnih glasbenikov: Hector Berlioz, Robert Schumann in še posebej Felix Mendelssohn. Slednji je pisal skladbe posebej za njen glas, številni zgodovinarji pa namigujejo, da je bilo med skladateljem in pevko še kaj več (dokazov nimamo), podobno se govori tudio prijateljevanju s Fredericom Chopinom. Lindova se je z odra umaknila relativno mlada, posnetkov njenega glasu ni (čeprav obstajajo zapisi o obstoju fonograma, ki ga je posnela z Edisonom), najti je tudi neprizanesljive kritike, ki so v njenem mogočnem glasu in še posebej v interpretaciji besedil v negermanskih jezikih našli marsikatero pomanjkljivost, vsekakor pa se lahko strinjamo, da bo ostala nepozabna kot navdih kar treh Andersenovih pravljic. Ob pravkar predstavljeni sta to še Pod vrbo in Angel (obe na spletu v angleščini).

Andersen je dolgo zbiral pogum, preden ji je izpovedal ljubezen, ki mu je ni nikoli vračala. Pravljice, med katerimi v Slavcu zlahka prepoznamo tudi njega (posebej v prizoru, ko kuhinjska pomočnica, čeprav najzaslužnejša za petje slavca na cesarjevem dvoru, njegovega petja ne sme poslušati od blizu, kot je to dovoljeno dvorjanom) so torej njuna najtesnejša povezava.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Pepelka

Raziskave so pokazale, da je Pepelka verjetno najbolj priljubljena pravljica na našem planetu. Na voljo je stotine verzij, med katerimi bomo za začetek obnovili vnaših krajih najbolj znano Perraultovo, na katero se je v filmski (risani) priredbi najbolj naslonil tudi Disney:

Pepelka

Nekoč sta živela mož in žena, ki se jima je rodila ljubka hči. Nekaj časa so živeli v miru in sreči, ničesar jim ni manjkalo, nato pa je žena zbolela in umrla. Njen soprog jo je dolgo objokoval, a čez čas prišel do spoznanja, da bi potreboval novo soprogo in njegova hči nadomestno mater. Spoznal je prijetno gospo, ki je bila tudi sama vdova in je imela iz prvega zakona dve hčeri. Dobro sta se razumela in kmalu sta se poročila.

Ker je bil dekličin oče veliko zdoma, je skrb za hišo in dekleta prevzela mačeha. Svojima hčerama je privoščila vse najboljše, pastorki pa nalagala najtežja in najbolj umazana dela. Ker je deklica ves ljubi dan prala, čistila in pospravljala, je bila nenehno umazana in prijelo se je je ime Pepelka.

Pepelka je morala spati na stari slamnjači, medtem ko so njena mačeha in preostali dekleti pretegovale na svilenih rjuhah in kar tekmovale, katera ji bo naložila težje delo. Pepelka je vse vdano prenašala in življenje je dokaj mirno teklo, dokler se ni razvedelo, da kralj prireja ples, na katerem naj bi njegov sin, kaljevič, izbral svojo ženo, bodočo kraljico. Na ples so bile povabljene vse dame iz kraljestva.

Seveda je to prineslo veliko vznemirjenja tudi v Pepelkin dom. Pepelka je morala svojima nepravima sestrama pomagati pri lepotičenju za ples. Zaljšali sta se z žametom in diamanti in jo zbadali:
"Mar ne bi šla tudi ti rada na ples, Pepelka?"
"To ne bi bilo zame," je sramežljivo odgovarjala,čeprav jo je mikalo.
"Seveda ne," sta se režali sestri. "Le pomisli, kako bi te gledali na dvoru, razcapano in umazano, kakršna si, Pepelka!"
Pepelka je debelo pogoltnila in molčala. Še naprej je pomagala pri izbiranju in pomerjanju oblek, okrasnih trakov, nakitain sploph vsega, kar bi lahko njeni sestri naredilo privlačnejši.

Končno je napočil težko priakovani dan. Prevzetni sestri stase komaj stlačili v prelepi oblekici, s katerimi sta nameravali očarati kraljeviča. Pepelka jima je še pomagala zavezati trakove, da bi bili videti vitkejši, nato pa je s solznimi očmi pospremila kočijo, ki ju je odpeljala proti dvoru. Ko je ostala sama, jo je premagal jok.

"Ne jokaj, ampak vzemi stvari v svoje roke," jo je presenetil glas lepo oblečene gospe, ki se je nenadoma znašla pred njo. Bila je dobra vila, ki jo je k Pepelki poslala njena pokojna mati, da bi pazila nanjo. "Bi šla rada na ples ali ne?"
"Seveda bi," je rekla Pepelka.
"Potem pa le brž. Najprej pojdi na vrt in prinesi najlepšo bučo, kar jih lahko najdeš."
Pepelka je ubogala, čeprav si ni predstavljala, kako bi jo lahko buča spravila na ples. Osuplo je opazovala vilo, ki je bučo z nožičem najprej izvotlila, nato pa z zamahom svoje čarobne paličice spremenila v razkošno kočijo. Skupaj sta šli pregledati  mišolovke in našli šest mišk, ki jih je vila spremenila v iskre konjiče, in podgano, ki je postala postaven kočijaž v pisani uniformi.
"No, dekle, zdaj pa se boš lahko pripeljala kot se za bodočo kraljico spodobi," si je vila zadovoljna ogledala kočijo z vprego.

"Ampak v teh capah vendar ne morem iti," je zavzdihnila Pepelka, ki še vedno ni mogla verjeti svojim očem.
Dobra vila se je s čarobno paličico le dotaknila njenih umazanih cunj in že so dekle ogrnila dragocena oblačila, pretkana s srebrom in zlatom in posuta z najlepšimi dragulji.
"Še nekaj manjka," se je nasmehnila vila in Pepelki izročila par steklenih čeveljcev, kakršnih ni bilo moč najti nikjer na svetu.
Deklica je bila zdaj pripravljena na ples.
"Zapomni si, Pepelka, ples moraš zapustiti pred polnočjo, saj se takrat čarovnija izteče!" ji je še rekla vila in ji pomahala v slovo.
Pepelka je že ob prihodu požela neverjetnopozornost. Vsi na zabavi so se spraševali, kdo je lepotica v dragoceni opravi, ki se je pripeljala od kdo ve kod.
 Kraljevič ji je prišel naproti in jo prosil za prvi ples in zavrtela sta se po plesišču, da je vsem sapo jemalo. Ko sta se čez nekaj časa le ustavil, je Pepelka sedla za mizo k svojima nepravima sestrama, ki je nista prepoznali in prijazno kramljala z njima in ostalimi povabljenci. Pri tem se je spretno izogibala vprašanjem o sebi. Velikodušno je razdelila košaro slastnega sadja, ki joje za mizo poslal kralj, navdušen nad lepotico, v katero se je zagledal njegov sin, ko pa je ura odbila petnajst minut do polnoči, se je poslovila in vrnila domov.
Tam jo je že pričakala vila.
"Čudovito je bilo," je hitela pripovedovati deklica. "Jutri bi šla spet rada!"
"Bova uredili, bova uredili," se je muzala vila in ji pomagala spet obleči strgane cunje, v katerih so jo poznali domači.
Kmalu so se vrnili in že od daleč je slišala, da se pogovarjajo le o skrivnostni lepotici, ki je očarala vse na zabavi, poznal pa je ni nihče.
"Gotovo je prišla od daleč," je ugibala ena od sester. "Sicer bi že kdo vedel, kako ji je ime."
"Morda je ne bomo videli nikoli več," je pripomnila druga.
"O kom govorita?" je radovednost igrala Pepelka, ki se je delala, da joje prihod sester prebudil.
"O najlepšem dekletu, kar jih je videlo naše kraljestvo!"
"Kako bi jo rada videla," je zavzdihnila Pepelka.
"Ha, v takšnih  capah gotovo ne," sta se ji posmehnili.

Naslednji večer sta bili sestri spet na plesu, Pepelka pa tudi. Bila je še lepše oblečena in vsi so jo občudovali. Kraljevič je imel oči samo zanjo. Obsipal joje s komplimenti, da je pozabila na uro in mislila, daje šele enajst, ko je začela biti polnoč. Ko je dojela svojo napako, je hitro stekla z gradu in med begom izgubila enega od čeveljcev. Kočije ni bilo več, čarovnija je prenehala, njena oblačila so postala umazane cape in zadihana je do doma prispela tik pred sestrama, ki sta se spet razgovorli o skrivnostni princesi.

Izvedela je, da jo je kraljevič poskušal ujeti, da so mu stražarji povedali, kako niso videli nobene princese, mimo njih je teklo le dekle neuglednega videza, izvedela je tudi, da so našli njen izgubljeni čeveljček. Njegov par je skrila pod svojo posteljo. Stekleni čevelj je bila edina sled, ki jo je pustila za seboj, a kazalo je, da se kraljevič ne bo kar tako predal. Njegovi glasniki so že čez nekaj dni razglasili, da se bo prestolonaslednik poročil z dekletom, ki ji bo najdeni čevelj prav in z nobenim drugim. Čevelj so dali najprej pomeriti vojvodinjam in drugim visokim plemkinjam, a nobena ni spravila noge v mali stekleni čeveljček. Nato so ga po vrsti preizkušale različnedame visokega rodu, dokler ni prispel tudido Pepelkine hiše. Seveda sta se sestri na vse kriplje trudili z obuvanjem, a nobena ni imela niti približno tako majhnih in ljubkih nožic, da bi jima bil stekleni čeveljček lahko prav.
"Ga poskusim še jaz?" je predlagala Pepelka.
Zlobnici sta se zakrohotali.
"Razcapanka bibila rada princesa, pa kaj še!" sta jo ozmerjali.
Toda kraljevičevi odposlanci soimelijasna navodila. Čeveljček naj poskusi vsako dekle. Ko ga je Pepelka obula, ji je bil kot ulit. In kako so vsi osupnili, ko je pokazala še njegov par!
Odnekje se je pojavla še vila in Pepelkino obleko spremenila v dragocena oblačila, v kakršnih le blestela na dvoru. Zdaj ni bilo več dvoma. Našli so princeso.

Sestri sta se ji vrgli pred noge in jo skesano prosili odpuščanja in Pepelkaju je velikodušno vzela s seboj na dvor, kjer jo je že čakal kraljevič. Le nekaj dni kasneje stase poročila. Pepelka je postal kraljevičeva žena, njeni sestri pa sta se poročili z bogatima plemičema, tako da so poslej vsi srečno in složnoživelido konca svojih dni.

KONEC

Priznam, dodal sem nekaj podrobnosti, ampak bistvene značilnosti sem ohranil. Pepelka, kot jo trenutno najbolje poznamo, je prijazna in odpuščajoča, konec je srečen in sploh, kot v pravljici mora biti. Vsaj zdi se tako. Zgoraj zapisana obnova Perraultove inačice pravljice ima kar nekaj šibkih točk, med katerimi sta le dva obiska plesa, čeprav bi v pravljici pričakovali tri.

Ena večjih šibkosti je gotovo dobra vila, ki se pojavi kar tako, ker si je avtor ravno zaželel. Pri bratih Grimm je zadeva precej bolj zapletena in dramaturško dodelana. Pepelka tam namreč neguje spomin na pokojno mater v obliki devesca, ki ga zaliva s svojimi solzami, na drevo hodijo ptički, ki ji pomagajo do obleke za ples, nato izdajo goljufivi sestri, ki si v želji po visokem položaju odrežeta del stopala, da lahko preostanek spravita v presneti čeveljček, na koncu pa ju še kaznujejo (izkljuvajo jima oči). Kruto, a učinkovito, brata Grimm in ne Edgar Allan Poe, sta prava očeta srhljivk, a za današnje čase vseeno malo prehuda. Ali pa tudi ne. Hollywood v zadnjem letu nenehno poskuša z različnimi krvavimi priredbami klasičnih pravljic privabiti nekoliko otopelega gledalca nazaj pred platno. Pri tem niti ne gre za kakšno posebno prirejanje, saj so pravljice v izvirnih (ali bolje rečeno starejših) različicah običajno že dovolj krvave, le mi smo se najbrž preveč privadili razredčenim Disneyevim izpeljankam, namenjenim popoldanski zabavi za vso družino.

Če se zdi Grimmova Pepelka prekruta, moramo omeniti še Basilejevo, v kateri Pepelka ni niti približno ubogo nedolžno dekletce, ampak pokonča svojo sicer prijazno mačeho (na prigovarjanje varuške) in nato postane še sama žrtev spletke (varuška zasede mesto gospodarice hiše, ker ima že od prej svoji hčeri, postane Pepelka njihova služkinja itd.), še manj vzgojen pa je konec, kjer Pepelka vendarle postane kraljevičeva nevesta. Dobrotaje sirota, pot do uspeha tlakovana s trupli ... Vendar tudi tu rase drevo (palma) in Grimma sta za svojo Pepelko z veliko žlico zajemala pri Basilejevi Cenerentoli.

Pepelka na begu

Znanih je stotine različic Pepelke, najstarejše segajo več kot tisoč let nazaj na Kitajsko, kjer so nekdaj (v nekaterih pokrajinah menda še vedno) majhne, od nenehnega prevezovanja pohabljene nožice veljale za statusni simbol. No, vsaj takratni čeveljčki so bili iz precej udobnejšega, čeprav danes ekološko spornejšega krzna.

Pepelkini čeveljci burijo domišljijo še danes. Stroka se namreč ne more povsem zediniti, ali si je Perrault stekleno obutev izmislil sam, ali je šlo le za ponesrečen prevod, saj bi izraz 'pantoufle de vair' (krzneni čevelj) lahko zamenjal spodobno zvenečim izrazom 'pantoufle de verre' (stekleni čevelj), čeprav se danes večina nagiba kar k avtorski razlagi. Perrault je bil nabrit možak, ki je zgodbe prirejal po tehtnem premisleku in z jasnimi cilji. Če je hotel poudariti, da je bila Pepelka nekaj posebnega, je potreboval ustrezno prestižno obutev, zato bi bilo zlato ali steklo veliko bolj na mestu kot krzno. Vsekakor je bilo steklo v Perraultovem obdobju cenjeno skoraj kot zlato, če pomislimo na zahtevnost obdelave v obutvene namene, verjetno celo bolj. Ptice, drevo (celo mačeho) lahko torej izpustimo ali povsem potisnemo v ozadje, stekleni čeveljčki pa ostajajo Pepelkin zaščitni znak.

In še nekaj pomembnega je Perrault dodal - polnoč, uro čarovnic in strahov, ko nič več ni, kot se zdi. Pred njim napetosti z bitjem ure ni bilo, a gre gotovo za enega najprepoznavnejših elementov zgodbe. Tako, zdaj veste.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Žabji kralj

Tokrat si bomo ogledali pri nas malce manj priljubljeno pravljico, ki sta jo brata Grimm, samo kot zanimivost, uvrstila kot prvo v prvi izdaji svojih pravljic. Seveda tudi pri tej pravljici poznamo več izvedb (že v isti knjigi je izšla še ena, malce drugačna verzija iste pravljice), a še bolj je zanimivo, da v svetovni književnosti obstaja na kupe pravljic s sorodno tematiko. Ampak o teoretiziranju malo kasneje, tule je najprej:

Žabji kralj

Nekoč je živel kralj, ki je imel prelepo hčer. Princeska je imela navado, da se je hodila vsak dan k ribniku igrat s svojo najljubšo igračko, zlato žogo. Metala jo je v zrak in lovila, pa spet v zrak in ... dokler ni nekega dne žoge vrgla tako visoko, da je ni mogla ujeti in se ji je skotalila v ribnik!

"Kakšna smola, kakšna smola," je jokala nad ribnikom in zaman pogledovala za žogo, ki se je potopila kdo ve kam. Voda je bila globoka in umazana, tako da za žogo ni bilo niti sledi.

"Zakaj tako jočeš?" jo je presenetil žabec, ki je priplaval k obali.
" Izgubila sem žogo," je zastokala prinesa. "Vse bi dala, da jo dobim nazaj. Moje najboljše oblekice, najlepše verižice ..."

Princeska in žabec

"To me ne zanima," jo je prekinil žabec. "Vseeno se lahko potopim in jo poskusim poiskati. Boš v zahvalo moja prijateljica? Mi boš delala družbo? Me povabila k mizi, da bova jedla z istega krožnika? Bom smel v tvojo sobo, da se bova igrala s tvojimi igračkami? Bom smel spati v tvoji posteljici?"
"Vse, prav vse ti obljubim, če mi le prineseš mojo žogo," je kimala princesa, a si na tihem mislila, da si žabec malo preveč domišlja. Le kako bi bil grd, umazan žabec lahko v njeni družbi? Naj se vendar druži z žabami!
Žabec se je potopil in čez čas spet priplaval na površje. Previdno je zlezel na obalo in iz ust izpustil zlato kroglo.

Princesa jo je vesela pograbila in stekla proti domu. Do večera je že pozabila na žabca, ki ji je pomagal in na obljube, ki mu jih je dala. Toda naslednji dan, ravno ko je sedla h kosilu, je potrkalo na vrata.
Princeska kar ni mogla verjeti, ko je pred vhodom zagledala žabca.

"Me ne boš povabila k svoji mizi, da bom jedel s tvojega krožnika, kot si obljubila?"
Zaloputnila je in se vrnila, kot bi se nič ne zgodilo.
Toda žabec je še kar trkal in vpil, naj ga spustijo naprej.

"Kdo razgraja pred vrati?" je vprašal kralj, njen oče.
Princeska mu je nejevoljno povedala o izgubljeni žogi in obljubi, ki jo je dala žabcu.
"Če si dala besedo, jo moraš držati," je rekel kralj. "Spusti ga noter!"
Princesa je morala ubogati. Spet je sedla za mizo in se poskusila delati, da ne vidi žabca.
"Dvigni me k mizi," je ta še kar sitnaril. "Rad bi jedel s tvojega krožnika, kot sva dogovorjena."
"Dogovor moraš spoštovati," jo je opomnil kralj.
Princeska je z odporom dvignila žabca in mu ponudila jedi s svojega krožnika. Sama se hrane ni več pritaknila.
"Joj, kako sem se napokal," se je kasneje žabec pogladil po trebuhu. "Zdaj se greva lahko igrat v tvojo sobo!"
"Nikakor ne!" se je razjezila prinesa, jo je oče le strogo pogledal in morala je popustiti.
Žabec se je igral v princeskini sobi, ona pa ga je le mrko gledala. Končno ga je začela premagovati utrujenost.
"Položi me zdaj v svojo posteljo, da se naspim," je rekel."Pohiti, sicer bom povedal tvojemu očetu!"
Princeso je streslo že ob misli na dotikanje hladnega žabjega telesa. Z dvemi prsti je dvignila žabca, a ga nato, namesto da bi ga lepo položila med posteljnino, zalučala ob steno!
"Me boš že pustil pri miru!" je zavpila.
Toda v naslednjem hipu je ostrmela. Namesto žabca je na posteljo priletel prelep princ. Takoj sta si bila všeč in po daljšem pogovoru sta skupaj zapustila njeno sobo, da bi kralju sporočila novico: poročila se bosta.
Princesa je premagala čarovnijo, ki je kraljeviča spremenila v žabca in za poroko ni bilo ovir. Kmalu so pripravili vse za svatbo in ponju je pripeljala kočija z osmimi vpreženimi konji, okrašena s perjem in zlatom. V kočijo ju je pospremil kraljevičev zvesti služabnik, ki si je od same žalosti ob gospodarjevi začaranosti dal okrog prsi oviti tri železne obroče, sicer bi mu razgnalo srce. Zato so ga vsi klicali Železni Henrik.
Kmalu po začetku poti je močno počilo.
"Se je pokvarila kočija?" je zaskrbelo kraljeviča.
"Ne, le srce mi tako veselo poskakuje, da je odpadel eden mojih obročev," se je zasmejal Henrik.
Po poti je še dvakrat glasno počilo in Henrik ostal brez obročev, srečen in zadvoljen kot njegov gospodar, Žabji kralj in njegova mlada žena, princesa z zlato žogo.

KONEC

No, zadeve so dokaj očitne. Spet imamo prizor z mladim dekletom (v nekaterih izpeljankah je omenjeno, da je imel kralj tri hčere, žabec je namenjen najmlajši), živaljo in posteljo. Podobnost z Rdečo kapico ni naključna. Tudi ta zgodba govori o odraščanju dekleta v žensko. Njen odnos do žabca je sprva vzvišen. Če ne bi izgubila zlate žoge, ga ne bi niti opazila, saj pripadata povsem različnim svetovom (žabec naj se pač druži z žabami).

Žabec hoče k princeski

Toda žabec je izpolnil svoj del dogovora in nato terjal, kar mu je obljubila. V času, ko je ta pravljica nastajala, je bilo običajno, da moški je poskrbel za preživetje svoje soproge, ona pa jev zameno z njim delila krožnik in posteljo. Oboje je mož po pravici terjal od žene, pa čeprav se ji je morda gnusil kot žabec.
Pravljica ima srečen konec, saj na koncu princesa v žabcu odkrije prelepega kraljeviča, s katerim je pripravljena brez odpora deliti vse, kot v zakonu žena vse deli z možem. Danes se nam morda preobrazba žabca v kraljeviča ob metu v steno zdi preveč nasilna, a obstajajo še precej hujše variante pravljice in preobrazbe. V znani škotski Vodnjak na koncu sveta, ki jo lahko preberete tukaj, je morala deklica žabcu odsekati glavo, kar samo potruje dejstvo, da skoraj ni dobre zgodbe brez krvi ...

Zanimivo in ne predolgo študijo o Žabjem kralju lahko najdete tule.

Vsem priredbam Žabjega kralja je skupno večno sporočilo, da drugih ne smemo soditi po prvem vtisu, saj se pod neuglednim žabjim videzom lahko skriva pravi princ ali princesa. Če smo pozorni, lahko opazimo, da so starejše izpeljanke pravljice nasilnejše, v najnovejših pa sloviti met ob steno nadomesti kar poljub (od tod rek, da je treba poljubiti veliko žabcev, preden najdeš princa, kar je lahko le olepšan izraz za spodbujanje k menjavi, oz. preizkušanju partnerjev pred sklenitvijo resne zveze, ali pa poetično izražena misel, da je treba za uspeh katerekoli zveze požreti tudi marsikaj neprijetnega), kar je v skladu s sodobnejšim razumevanjem zakonske zveze, ki naj bi temeljila na ljubezni in ne prisili. Mimogrede, kdaj se je prvič v Žabjem kralju pojavil poljub, ni znano, zelo verjetno se je to zgodilo v ZDA (od koder prihaja tudi parodiran prizor s poljubom princese, ki se spremeni v Shrekovo ženo) in zagotovo v šele v 20. stoletju.

Namesto, da bi v nedogled razpredali o simboliki, ki jo v pravljici najdejo nasledniki Freuda ali Junga, za konec opozorimo na še en pomemben element, ki se pojavlja v klasičnih pravljicah - o pomenu dane besede. Na dani besedi temelji pravo, pravzaprav kar celotna človeška civilizacija, zato ni slučaj, da pravljice pomen dane obljube (in nemalokrat kazni za požrto besedo) nenehno poudarjajo. Pravljice, čeprav so v svojem bistvu prevratniške (saj je v njih vse mogoče), vsaj od svojega pojavljanja v zapisani obliki nenehno poskušajo utrditi pravila družbe tako, da jih na slikovit način predstavljajo tistim, ki družbena pravila šele spoznavajo. Se pravi, da so pravljice vendarle namenjene (tudi) otrokom!


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Trnuljčica

Trnuljčica seveda spada med najbolj znane pravljice na svetu in njene izpeljanke najdemo praktično povsod. Manj znano je, da je pri nas najbolj znana v intepretaciji bratov Grimm, ki je, hmmm, milo rečeno, precej okrnjena. Najprej jo obnovimo, potem pa še nekaj besed o njenih bližnjih in daljnih sorodnicah ...

Trnuljčica

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta si zelo želela otrok, a jih nista imela. Nekega dne je kraljica sedela ob ribniku, ko je ven prilezla žaba.
"Vem,česa si želiš,"je rekla kraljici. "Čez manj kot leto dni se ti bi rodila hči."
Kralj in kraljica sta res čez nekaj časa postala starša. Od samega veselja ob rojstvu prvorojenke je kralj sklenil narediti veliko zabavo, na katero je povabil vse pomembneže v kraljestvu. Niti na vile ni pozabil. Ker pa so na gradu imeli le dvanajst zlatih krožnikov, s katerih bi jim lahko postregli, je povabil le dvanajst vil, trinajsto je izpustil.
Ob koncu gostije so povabljene vile obdarile deklico v zibki. Prva ji je dala krepost, druga lepoto in tako druga za drugo do enajste, ko je v dvorano vstopila trinajsta, nepovabljena vila.
"Ker me niste povabili, se bo dekle v svojem petnajstem letu s kolovratom zbodlo v prst in umrlo!" je rekla jezno.
Med prisotnimi je završalo, a dvanajsta vila, zadnja, ki še ni izročila svojega darila, je dejala: "Ne, ne bo umrla, le utonila bo v stoletni spanec."
Kralj je poskušal preprečiti prekletstvo tako, da je ukazal zažgati vse kolovrate v kraljestvu.

Deklica je rasla in zrasla v pravo lepotico.Nekega dne, ko je ravno vstopila v svoje petnajsto leto, sta kralj in kraljica zapustila grad in jo pustila samo. Sprehajala se je po grajskih sobanah in zašla v stari stolp, v katerem se je ozko, strmo stopnišče vilo navzgor. Vzpela se je po stopnicah in hodila vse do majhnih vrat z rumenim ključkom. Obrnila ga je in vrata so se odprla in v sobici je zagledala staro ženičko, ki je s kolovratom predla lan. Nenavadna naprava jo je pritegnila, z ženičko je izmenjala nekaj besed in jo prosila, če sme še sama poskusiti presti. Toda takoj, ko se je dotaknila kolovrata, se je zbodla v prst, padla po tleh in utonila v globok spanec.
Ravno tedaj sta se kralj in kraljica vrnila v grad, kjer sta še sama takoj zaspala.Vsi na gradu so zaspali. Zaspali so konji v konjušnici in golobi na strehi, celo ogenj v kaminu je nehal prasketati. Kuhar, ki je ravno nameraval zlasati svojega porednega pomočnika, se je ustavil z iztegnjeno roko, dekla je nehala s skubljenjem kokoši. Vse je zaspalo, grad pa je začelo prekrivati trnovo grmovje, ki je kmalu prekrilo obzidje, da ni mogel vstopiti nihče več.

Vsi na gradu so utonili v spanec 

Po bližnji in daljni okolici so se razširile govorice o gradu, v katerem spi prelepa princesa, ki so jo začeli imenovati Trnuljčica. Številni princi so slišali za njeno žalostno usodo in jo poskušali rešiti, a trnova goščava je je bila prehuda ovira. Kdor se je je lotil, je vnjej kaj kmali izgubil življenje.
Nekega dne je mimo potoval princ, ki je za zgodbo o Trnuljčici slišal od starega moža, temu pa je njegov ded pripovedoval o princih, ki so umirali med reševanjem lepotice iz trnovega objema.
"Ne bojim se," je rekel princ. "Presekal bom trnje in rešil Trnuljčico."
Takoj, ko se je približal trnovi gošči, so se bodice začele na vejah začele spreminjati v cvetje. Pred princem se je naredil prehod, da se je lahko brez težav približal gradu, a se za njim takoj spet zaprl in iz vej so spet pognali trni. Vstopil je v grad. Konji in lovski psi so spali na dvorišču in golobi na strehi. Spale so muhe na zidovih, ogenj je miroval v ognjišču, spala sta kuhar in dekla, spali so služabniki, spala sta kralj in kraljica. Bilo je tako tiho, da je slišal le svoj dih.

Princ se je sklonil k speči lepotici

Končno je prispel do starega stolpa, v katerem je spala Trnuljčica. Ko jo je princ zagledal, je tako osupnil nad njeno lepoto, da se je sklonil k njej in jo poljubil. V istem trenutku se je prebudila. Z njo so se prebudili kralj in kraljica in služabniki in konji in psi in muhe na zidu. Zaplapolal je ogenj v ognjišču in kuhar je ujel porednega dečka, da ga je lahko za ušesa, in dekla je do konca oskubila kokoš. Princ in Trnuljčica sta se poročila in srečno in dolgo sta živela, dokler nista umrla.

KONEC

Tako Trnuljčico predstavljajo Grimmove pravljice, a v starejših izvedbah se zgodba s prihodom princa šele prav začne. Da ne bo prehude zmede, ostanimo za začetek kar pri Grimmih. Njuna Trnuljčica je očitno še ena izmed zgodb o odraščanju. Zgodba je dobra, saj z malo besedami pove veliko. Najprej je tu velika želja po otrocih, ki si jih kralj in kraljica dolgo zaman želita. S takšnim uvodom je poudarjeno, da je za izpolnitev želje pogosto potrebno malo počakati (sodobna ekonomija, ki temelji na posojilih in nenehnem razvajanju, se s tem gotovo ne bi strinjala). Celo kralju in kraljici se željene uresničijo kar tako, čez noč. Poleg tega ugotovimo, da imata petnajst let kasneje še vedno eno samo hčer, torej bo njuna izguba še toliko večja. Kraljev poskus, da bi deklico zaščitil pred prekletstvom s prepovedjo kolovratov v kraljestvu (saj je vendar kralj, kralje pa je treba ubogati, mar ne?) je logičen, kot je tudi logično, da njegov načrt nima nobenih resnih možnosti za uspeh.

Je že kateremu očetu (kralj je namreč nič več in nič manj kot to - oče) v vsej človeški zgodovini uspelo preprečiti, da bi njegov otrok napravil napako (Trnuljčica je tipičen otrok - radovedna je, vse bi rada sama, seveda se zbode in za nerodnost mora plačati)?

Zakaj se Trnuljčica zbode ravno v petnajstem (v drugih izvedbah kako leto prej ali kasneje)? Takrat nekako deklica postane ženska. Ja, spet smo pri spolnosti, pravljice so polne spolnosti, ko jih preberemo dovolj, ugotovimo, da se pravzaprav vse vrti le okrog tega. Kolovrat, prst in kri so očitno povezani z menstruacijo in s prvim spolnim odnosom, v čudoviti in, posebej za popolne začetnike včasih srhljivi svet spolnosti, pa so mlade v starejših oblikah družbene ureditve, ko še ni bilo moških revij, pogovornih oddaj, spletnih čvekalnic in podobnih virov učenosti, vpeljavali starci in zlasti starke.

In kako bi pot k znanju (ali, če hočete, spoznanju, morda kar k razsvetljenju) prikazali bolje kot z vzpenjanjem po stopnišču temačnega stolpa? Zgradba NUK v Ljubljani ima prav takšno simbolično zamišljeno stopnišče, po katerem se mora znanja željni obiskovalec vzpenjati proti primerno osvetljeni čitalnici. Plečnik je pač vedel, kaj dela!

Ljubitelji simbolov v Trnuljčici lepo razložijo še eno lastnost glavne junakinje, ki je, roko na srce, zelo pasivna, saj sto let ležanja pri miru pač težko ocenimo drugače. Njena pasivnost je pogost (vsaj v življenju neštetih pubertetnikov je tako) odziv na spremembe, ki se zgodijo ob prehodu iz otroštva v odraslost. Marsikomu se zdi, da življenje kar naenkrat neznansko hitro brzi mimo, vrstniki ga prehitevajo, okolica mu postavlja nenavadne in neprijetne zahteve ... Mnogi se na spremembe dejansko odzovejo kot Trnuljčica, saj se enostavno 'potuhnejo', umirijo in simbolično zaspijo, dokler se (če gre vse, kot naj bi šlo) njihove glave in telesa ponovno ne uskladijo s preostankom sveta. Sporočilo Trnuljčice je izrazito tolažilno, saj ob poslušanju izvemo, da ni nič narobe, če se malo umaknemo, če ne odgovorimo na vse življenjske izzive sami ali takoj, da življenje v vsakem primeru teče naprej in se lahko, tudi če smo napravili kakšno resno napako, vse srečno konča.

Da je Grimmova Trnuljčica povedana le do polovice, oziroma dokaj površno prirejena, lahko ugotovimo brez posebnega detektivskega navdiha. V vseh dobrih zgodbah nastopajo pozitivni in negativni liki. Na koncu mora eden zmagati in drugi izgubiti. V Trnuljčici pa se očitno zlobna vila (Grimma, kot verna možaka, ki sta zelo dobro vedela, koliko apostolov se je zbralo na Poslednji večerji, sta ji dala številko trinajst, znane so vsaj še izvedbe s številkama osem in tri) izmaže brez posledic.

Če hočemo slišati Trnuljčico v celoti, se moramo preseliti v 17. stoletje, k Charlesu Perraultu.

Celotna verzija je na voljo tukaj.

Za nekoliko lenobnejše povzemimo le osnovne razlike. V Perraultovi Trnuljčici nastopa sedem vil (znano pravljično ševilo, v tem primeru posebej primerno zaradi obdarovanja, saj vile lahko podarijo sedem starodavnih veščin ali umetnosti, morda sedem kreposti), idilo pa zmoti prihod osme, najstarejše, ki so jo pozabili povabiti (ja, izgovor s krožniki tudi mene ni prepričal). Tudi tu lahko njeno prekletstvo ena od vil le omili (namesto smrti v stoletni spanec), a poslušalci izvemo tudi, zakaj zaspijo še ostali dvorjani. Dobra vila je pomislila, da bi speča lepotica po stoletnem spancu imela precej neprijetno izkušnjo, saj bi se prebudila med samimi neznanci ali mrliči. Zato je s svojo čarobno paličico uspavale vse na dvoru, vendar ne tudi kralja in kraljice, ki se od speče princeske lahko samo še poslovita in odideta. Z dvora in iz pravljice.

Tudi v tej izpeljanki grad obda gošča, a ni govora o trnju (naslov ni Trnuljčica, ampak Speča lepotica v gozdu) in še manj o številnih junakih, ki so ob reševanju princeske izgubili življenje. Sto let kasneje se rešitelj preprosto pojavi, sliši legendo in se odloči, da bo šel raziskat grad. Tudi njemu se goščava razpre in takoj za njim zapre, da lahko vstopi sam (kadar ima fant s punco resne namene, je družba vedno nezaželjena), tudi on najde spečo lepotico, a je ne poljubi (!), ampak se ona prebudi ob njegovem prihodu in potem se kar štiri ure (!) pogovarjata. Seveda princ ostane na zabavi, na hitro organizirajo poroko, princ pri princesi prenoči, a se potem vrne domov in zlaže, da je nekaj izgubil in bil zato tako dolgo odsoten.

Zdaj se začne zapletati. Princ ima namreč veliko težavo. Njegova mati je v sorodu z velikani in ljudožerka, zato se ji boji predstaviti princeso, h katero še naprej skrivaj zahaja. Seveda ne le zaradi globokih in iskrenih pogovorov, saj kmalu postaneta tudi starša. Najprej dobita hčer Zarjo, nato sina Dana.

Dve leti po poroki prinčev oče umre, zato princ zasede prestol. Končno zbere dovolj samozavesti, da na svoj grad pripelje Trnuljčico (v tej zgodbi ima sicer drugačno ime) in otroka. Žal mu kmalu nekdo napove vojno in zapustiti mora grad, kar poskusi izkoristiti njegova mati, ki si zaželi otročička v sloviti omaki Robert (gorčica, čebula, belo vino), kuhar jo na videz uboga, a otroka skrije in ji postreže z jagnjetino namesto Zarje, opico namesto Dana in, ko ljudožerka zahteva še Trnuljčico na pladnju, s košuto.

Kuharjev načrt uspe, a stara kraljica nekega dne slučajno odkrije prevaro in se sklene maščevati. Trnuljčico, njena otročiča, kuharja z ženo in deklo ukaže zvezati in privesti pred jamo, napolnjeno s strupenjačami. Ravno takrat se nepričakovano vrne mladi kralj, Trnuljčičin soprog. Ljudožerka ugotovi, da ji zlobni naklepi pač ne bodo uspeli, zato se sama vrže v jamo, kjer v mukah konča svoje hudobno življenje, Trnuljčica pa z družino srečno živi do konca svojih dni.

No, pa smo jo, negativko! Precej bolj prav(lj)ičen konec, kajne? Niti ne. Zlobna vila, ki je zakuhala zaplet, jo spet odnese brez posledic, a Perraultu vsekakor ne moremo odrekati domiselnosti in celo humorja (omaka Robert je izrazito avtorska domislica). Če njegovo besedilo primerjamo s Trnuljčico, ki sta jo napisala brata Grimm, je potreba po predelavi povsem jasna. Grimma sta v svoje pravljice vnašala družbena pravila, po katerih sta živela tudi sama. Poljub tik pred poroko je bil zanju višek strpnosti, skrivna poroka in ljudožerska tašča pa mnogo mnogo prek mere dopustnega.

Precej pripomb bi imeli lahko na dramaturgijo, saj se v Perraultovi Trnuljčici vse preveč dogodkov zvrsti po golem naključju (pozabili so na vilo, ena od povabljenih je slučajno slišala godrnjanje nepovabljene, stari kralj umre tik pred vojno napovedjo, novopečeni kralj mora stran, njegova ljudožerska mati slučajno sliši pogovor oseb, za katere je mislila, da so že prebavljene, njen sin se slučajno vrne v najprikladnejšem trenutku ...). Torej tudi s Perraultovo pravljico nismo zadovoljni. Če hočemo še popolnejšo Trnuljčico, se preselimo še vsaj pol stoletja nazaj v preteklost, v čas nastanka Pentamerona, ki ga je zapisal Giambattista Basile. Njegovi Trnuljčici je naslov Sonce, Luna in Talia in v celoti jo lahko preberemo tukaj.

Kar precej drugačna zgodba, kajne? Za začetek lahko ugotovimo, da Trnuljčičina (obdržimo ime, pod katerim smo jo predstavili na začetku) mati ni niti omenjena. Niti ni nobenih zamerljivih vil. Astrologi in vedeževalci so pač napovedali nesrečo (zbodla se bo z lanom), ata je poskusil nemogoče in punca se je vseeno zbodla. Zaspala je sama, preostali prebivalci gradu so jo prepustili usodi, ker je niso mogli več gledati, oziroma jim je tako ukazal kralj.

Nadaljevanje je izrazito neprimerno za otroke. Nek drug kralj pride mimo (ničesar o stoletnem spanju, morda je minilo le nekaj ur), dekle mu je všeč, in ker se ne upira, izkoristi priložnost. Trnuljčica v spanju rodi dvojčka, a on o tem ne ve ničesar, saj je imel menda 'nujne opravke' (da, poročen je bil pa z drugo, se zgodi) dva otroka. Ker eden od otrok med dojenjem izsesa laneno vlakno, ki je zakrivilo nenavadni spanec, se Trnuljčica prebudi (vsaka podobnost s Sneguljčico, ki je izkašljala jabolko, če zapičenega glavnika niti ne omenjamo, je le naključna), njen ljubimec pa se nenadoma spomni nanjo in jo ponovno obišče. Obljubi ji, da jo bo odpeljal na svoj dvor, a mora še malo počakati. Njegova soproga posumi v njegovo zvestobo in prepriča enega njegovih mož, naj pripelje Trnuljčičina otroka na grad. Sledi zaplet s kuhanjem (kuharju se otroka smilita,zatoju nadomesti z jagnjetino), a na drugačen način - nezvesti soprog mora jed, v kateri naj bi bila njegova nezakonska otroka, pojesti kar sam.

Potem ljubosumna kraljica pošlje še po Trnuljčico, ki ji je namenila smrt v ognju. Sledi slačenje Trnuljčice, ki je ravno dovolj počasno, da se njen dragi vrne še pravočasno za rešitev in kaznuje vse, ki si kazen zaslužijo. Konec je srečen, za zgodbo pa bi res težko rekli, da je mladini primerna (niti ni bila napisana s takšnimi nameni) ali vsaj zelo vzgojna. Grimma sta na primer iz vseh ljudskih pripovedi, ki sta jih zapisala, nemudoma črtala že omembo izvenzakonskih spolnih odnosov!

Priznati moramo, da Basilejeva zgodba, čeprav v njej tudi nastopajo nekakšne vile, nevidni pomočniki, ki hranijo Trnuljčico in njena otroka, nima takšne čarobne moči kot verzija bratov Grimm. Če hočemo zgodbo slišati na sodoben način, kot napeto pripoved brez dramaturških slepih rokavov, se lahko obrnemo h kateri izmed priredb v 20. stoletju. Najdemo takšne z dodatnimi liki, na primer z velikanom, ki ga mora princ premagati, preden lahko pride do speče princese in z dodatnimi zapleti (Trnuljčičin oče njeno roko obljubi sinu kralja sosednjega kraljestva, a se oba pred srečanjem zaljubita v drugega fanta, oziroma punco, čeprav se nato izkaže, da sta se kar drug v drugega...), najbolj dodelana je verjetno Disneyeva priredba iz leta 1959, v kateri seveda ne gre brez srce parajoče glasbe in zelo posladkanih prizorov z ljubkimi živalicami, a zgodba se ves čas lepo stopnjuje in izteče, kot se mora dobra zgodba izteči - tako, da vsak izmed likov pristane na svojem mestu.

Še zanimivost iz omenjene Disneyeve Trnuljčice (tej je ime Aurora, se pravi po naše Zarja, kot je bilo ime njeni hčeri v Basiljevi zgodbi): dve izmed vil, ki naj bi jo zaščitile pred urokom (seveda neuspešno) se v zgodbi nenehno prepirata, ali naj bo Trnuljčičina obleka modra ali rožnata. Danes je jasno, da je deklicam namenjena rožnata barva, a ni bilo vedno tako.Dojenčke so tradicionalno oblačili v belo (ne zaradi simbolike, ampak zaradi enostavnejšega čiščenja, dojenčki so namreč zelo nehigienične osebe). Šele v začetku 20. stoletja so v chicaški porodnišnici začeli ločevati dojenčke po barvah glede na spol. Za dečke je bila rezervirana rožnata (!) barva, saj gre za nežnejšo, pastelno, če hočete, otroško verzijo agresivne rdeče (rdeč ferrari je izrazit znak možatosti, za tobačne izdelke na tem mestu ne bomo delali neplačane reklame), za deklice svetlo modra, ki je tradicionalno barva nedolžnosti (kako je oblečena Devica Marija?). Kdaj je prišlo do zamenjave - roza za deklice in modra za dečke, ni znano, a morda se del odgovora skriva ravno v Disneyevi risanki iz leta 1959.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!