ponedeljek, 20. december 2010

Rdeča kapica

Rdeča kapica je ena najbolj priljubljenih pravljic za otroke. Za tiste, ki so zadnjih nekaj stoletij preživeli v drugem sončnem sistemu, jo bomo najprej v grobem obnovili (v pri nas najbolj znani izvedbi) in nato našteli še nekaj sočnih podrobnosti.

Rdeča kapica

Nekoč je živela ljubka deklica, ki so jo imeli vsi radi. Še posebej radi sta jo imeli njena mati in babica, ki ji je podarila rdečo kapico. Deklica je bila nad kapico tako navdušena, da jo je nosila vedno in povsod, zato so jo vsi, ki so jo poznali, klicali le še Rdeča kapica.
Nekega dne ji je mati rekla: "Draga moja, slišala sem, da je babica zbolela. Pojdi, no, pogledat, kakoje z njo. Pripravila sem ti košaro, v katero sem dala kolač in vino. Dobro ji bo delo."
"Takoj se odpravim," je dejala Rdeča kapica.
"Ne ustavljaj se po nepotrebnem," jo je še opozorila mama. "Ves čas hodi po poti in ne išči bližnjic!"
Rdeča kapica je vse obljubila in odhitela k babici, ki je živela v gozdu.

Kmalu za tem je naletela na volka. Ni ga še srečala in tako ni vedela, s kako nevarno zverino ima opravka.
"Kam pa kam, Rdeča kapica?" jo je nagovoril.
"K babici sem se odpravila. Zbolela je in zato ji nesem tole košaro s kolačem in vinom, da se okrepča."
"In kje živi tvoja babica?"
"V tisti smeri," je pokazala Rdeča kapica. "V hiši pod velikimi hrasti živi. V bližini rastejo leske ... Še malo, pa bom tam."
"Nikar tako ne hiti, deklič,"je bil volk prebrisan. "Ne slišiš petja ptic, ki pozdravljajo čudovit dan? Ne vidiš rožic in njihovega pisanega cvetja? Zakaj se ne bi za nekaj trenutkov ustavila, prisluhnila pesmi in nabrala šopka za babico? Gotovo ga bo vesela!"
Rdeča kapica je pomislila, da je res še zgodaj in bi lahko nabrala nekaj cvetlic, s katerimi bi razveselila babico. Komaj je utrgala eno, že je zagledala malo stran lepšo in nato še lepšo, tako da je zavila s poti in nabirala cvetje, volk pa jo je medtem ubral proti hiši njene babice.

Kmalu jo je dosegel in potrkal.
"Kdo je?" se je slišalo od znotraj.
"Rdeča kapica," je odgovoril volk s spremenjenim glasom. "Prinesla sem ti kolač in malo vina, da se okrepčaš."
"Prešibka sem, da bi dprla,"je odgovorila babica. "Kar zapah odrini!"
Volk je vstopil, požrl babico, nato pa se oblekel v njene obleke in zagrnil zavese, da se je v sobi povsem zmračilo. Zlezel je v posteljo in čakal.



Rdeča kapica je nabirala cvetlice, dokler jih ni nabrala polno naročje. Šele potem je nadaljevala pot proti babičini hiši. Ko je prispela, je našla vrata odpahnjena in pri srcu jo je malo stisnilo.
"Le zakaj me je strah?" je pomislila. "Pri babici se vendar vedno počutim tako dobro ..."
Vstopila je in se približala postelji. Babico je v mraku komaj razločila. Bližje je bila, bolj se ji je zdela čudna.

"Zakaj pa imaš tako velika ušesa, babica?"
"Da te lahko bolje slišim," je odvrnil volk.
"Zakaj pa imaš tako velike oči?"
"Da te lahko bolje vidim."
"Zakaj imaš tako velike roke?"
"Da te lahko bolje zgrabim" je rekel volk in Rdečo kapico potegnil k sebi.
"Ojej, kako strašansko velika usta imaš!" je še rekla Rdeča kapica.
"Da te lahko bolje požrem," je rekel volk in jo pogoltnil v enem kosu.
Po obilnem kosilu se je volk zvalil nazaj v posteljo in zasmrčal, da so se tresle stene. Kmalu za tem je mimo prišel lovec in zaslišal hrup. Zdelo se mu je čudno, da stara ženica tako smrči, zato je previdno vstopil.
"O, tule si mrcina," si je mislil, ko je zagledal volka. "Dolgo te že iščem, zdaj je čas, da te ustrelim."
Toda še pravi čas se je spomnil, da je volk gotovo požrl babico in bi se jo morda dalo še rešiti. Namesto puške je prijel škarje in volku razparal trebuh. Kaj kmalu je zagledal rdečo kapico. Še nekaj rezov in deklica je skočila iz trebuha.
"Oh, kako me je bilo strah. Kako temno je v volkovem trebuhu!"
Skupaj sta rešila še babico. Rdeča kapica je prinesla nekaj velikih kamnov, ki so jih dali v volkov trebuh in ga zašili. Ko se je mrcina prebudila in hotela pobegniti, jo je teža kamnov potegnila navzdol in volk je mrtev padel na tla.

Lovec mu je odrl kožo, babica se je okrepčala s kolačem in vinom, Rdeča kapica pa si je pri sebi obljubila, da ne bo nikoli zapuščala poti, če ji je mati naročila, naj se je zvesto drži.

KONEC

Takole gre približno Rdeča kapica, ki je znana v stotinah različic. Pri nas najbolje poznamo zgoraj zapisano, ki sta jo v svoji zbirki objavila brata Grimm. Ljubitelji jo lahko najdejo na:

Spletni arhiv

Manj znano je, da sta Grimma v isti zbirki objavila kar dve izpeljanki, ob že predstavljeni še eno, ki se po zaključni gostiji ne konča, ampak se kasneje pojavi še en volk. Ob srečanju z njim je Rdeča kapica že bolj izkušena in mu ne nasede. Steče k babici in ji pove, da jo volk zasleduje. Babica je ravno pred kratkim kuhala klobase in z vodo, ki še vedno diši po hrani, premamita volka, da pade s strehe in žalostno pogine. Tako povsem jasno izvemo, da je Rdečo kapico izkušnja s prvim volkom izučila za celo življenje.

Rdeča kapica je seveda zgodba o odraščanju in prevzemanju odgovornosti. Ker Rdeča kapica ni poslušala izkušenejših od sebe (mati ji je izrecno naročila, naj ne zapušča poti), jo je požrl volk. Na srečo je mimo prišel lovec in Rdeča kapica je dobila drugo priložnost. Naslednji volk je ni mogel več prelisičiti. Kot je v pravljicah običajno, zmaga pravica in tudi kazen je pravična, čeprav se zdi po današnjih merilih morda kruta - požrešni volk pogine zaradi prenapolnjenega trebuha.

Rdeča kapica je tako priljubljena zaradi izjemne simbolike, ki se skriva v njej. Že sam naslov je zgodba zase. Obstajajo namreč tudi 'Rdeče kapice', ki so nosile pokrivala drugačnih barv (na primer zlate), ali pa so naokrog pohajale razoglave. Rdečo kapico je mogoče povezati z nordijskimi miti o dnevu (rdeče ali zlate barve) in noči, ki nastopi, ko volk pogoltne sonce. Babica je Zemlja in lovec jutranja zarja, ki prereže temo v volčjem trebuhu, da osvobodi Sonce (Rdečo kapico) in Zemljo (Babico).

Grimma kot verna kristjana sta z veseljem obdržala rdečo barvo, ki simbolizira zrelost (kardinali nosijo rdeča pokrivala), reševanje iz trebuha pa je odlična ponazoritev ponovnega rojstva, kiga oznanja krščanska vera.

Tudi Perraultova verzija Rdeče kapice ne more biti drugačna od rdeče. Rdeča je barva življenja, barva krvi. Najsi z njo namigujemo na prenos življenjske moči (babica, ki ji moči počasi pešajo, svojo moč simbolno s kapico prenese na vnukinjo, za katero se pravo življenje šele začenja) ali menstruacijo, ki loči deklice od žensk, prav hitro pridemo do spolnosti. Perrault je svojo Rdečo kapico najprej slekel, spravil v posteljo k volku, po znanem dialogu o velikih in kosmatih presenečenjih, na katere je neizkušeno dekle naletelo v postelji  (Perraultov volk je še bolj sladkobeseden, brez okolišanja lahko rečemo, da gre za izkušenega moškega, ki natanko ve, kako mladenko izrabiti v svoje sebične namene), nato pa jo volk požre in s tem se zgodba zaključi!

No, skoraj zaključi. Perault je na konec svojih pravljic vedno pritaknil še nekaj verzov, v katerih je povzel sporočilo pripovedi, pri Rdeči kapici seveda, naj mlada dekleta nikar ne nasedajo sladkobesednim volkovom, s katerimi bodo imela opravka v življenju, sicer se jim slabo piše. Bolj so sladkih besed, slabše namene imajo.
Razlik med Perraultovo in Grimmovo Rdečo kapicoje še nekaj. Pri Perraultu na primer mama ne naroča Rdeči kapici, naj ne zapušča poti, v košari sta kruh in maslo,volk je v gozdu ne napade zaradi bližine drvarjev in ne zato, ker bi si, kot v Grimmovi verziji, želel babice in vnukinje ...

Omenimo še lik lovca, moškega rešitelja, ki lahko simbolizira očeta (tega niti Grimmova, niti Perraultova Rdeča kapica ne omenjata). Dejansko v nekaterih izpeljankah nastopa namesto lovca kar oče Rdeče kapice, ki pa, zanimivo, volku ne razpara trebuha, ampak odreže glavo, verjetno zato, ker je v številnih poganskih verovanjih poln trebuh (govorimo o nosečnicah) pomenil tabu.

Rdeča kapica je torej zelo stara pravljica, veliko starejša od Perraultovega zapisa in različica v Grimmovih pravljicah nikakor ni prva, ki obudi Rdečo kapico od smrti, ampak je bil Perrault tisti, ki je verjetno katero izmed ljudskih pripovedi prikrajšal za lovca, da je lahko bolj učinkovito poudaril svoj poduk dekletom, ki bi jih lahko zapeljali moški z nečednimi nameni.

Za raziskovanje Rdeče kapice nudi svetovni splet več kot dovolj možnosti. Little Red Riding Hood Project je le ena izmed njih.

Danes se mnogim staršem zdi Rdeča kapica preveč kruta in res ni težko najti otrok, ki se med poslušanjem tako prestrašijo, da jih tlačijo more in podobno. Vsak oče ali mati bi moral sam oceniti, kdaj je njegov ali njen otrok sposoben slišati to, na trenutke zares srhljivo, morda tudi nekoliko erotično pravljico, ki otrokom na nezavednem nivoju sicer lahko ogromno daje (neprimerno več od številnih ljubkih zgodbic brez pravih zapletov, v katerih ne manjka lepih sličic in kjer so na koncu vsi prijatelji), a mora biti povedana na primeren način (vsak otrok je drugačen poslušalec) in ob primernem času (morda ne ravno zvečer in vsekakor tako, da se otrok, če se prestraši, lahko stisne v varno naročje vse do srečnega konca). Jasno je, da obstajajo ob Grimmovi še veliko srhljivejše izpeljanke, kot je na primer italijanska, v kateri namesto volka nastopa ljudožerski velikan, ki prepriča Rdečo kapico, da še sama poskusi svojo babico, preden jo zvabi v posteljo in požre!



Seveda vas vabimo, da prelistate tudi slikanice za otroke na naši spletni strani!

Ni komentarjev:

Objava komentarja