sobota, 08. januar 2011

Žabji kralj

Tokrat si bomo ogledali pri nas malce manj priljubljeno pravljico, ki sta jo brata Grimm, samo kot zanimivost, uvrstila kot prvo v prvi izdaji svojih pravljic. Seveda tudi pri tej pravljici poznamo več izvedb (že v isti knjigi je izšla še ena, malce drugačna verzija iste pravljice), a še bolj je zanimivo, da v svetovni književnosti obstaja na kupe pravljic s sorodno tematiko. Ampak o teoretiziranju malo kasneje, tule je najprej:

Žabji kralj

Nekoč je živel kralj, ki je imel prelepo hčer. Princeska je imela navado, da se je hodila vsak dan k ribniku igrat s svojo najljubšo igračko, zlato žogo. Metala jo je v zrak in lovila, pa spet v zrak in ... dokler ni nekega dne žoge vrgla tako visoko, da je ni mogla ujeti in se ji je skotalila v ribnik!

"Kakšna smola, kakšna smola," je jokala nad ribnikom in zaman pogledovala za žogo, ki se je potopila kdo ve kam. Voda je bila globoka in umazana, tako da za žogo ni bilo niti sledi.

"Zakaj tako jočeš?" jo je presenetil žabec, ki je priplaval k obali.
" Izgubila sem žogo," je zastokala prinesa. "Vse bi dala, da jo dobim nazaj. Moje najboljše oblekice, najlepše verižice ..."



"To me ne zanima," jo je prekinil žabec. "Vseeno se lahko potopim in jo poskusim poiskati. Boš v zahvalo moja prijateljica? Mi boš delala družbo? Me povabila k mizi, da bova jedla z istega krožnika? Bom smel v tvojo sobo, da se bova igrala s tvojimi igračkami? Bom smel spati v tvoji posteljici?"
"Vse, prav vse ti obljubim, če mi le prineseš mojo žogo," je kimala princesa, a si na tihem mislila, da si žabec malo preveč domišlja. Le kako bi bil grd, umazan žabec lahko v njeni družbi? Naj se vendar druži z žabami!
Žabec se je potopil in čez čas spet priplaval na površje. Previdno je zlezel na obalo in iz ust izpustil zlato kroglo.

Princesa jo je vesela pograbila in stekla proti domu. Do večera je že pozabila na žabca, ki ji je pomagal in na obljube, ki mu jih je dala. Toda naslednji dan, ravno ko je sedla h kosilu, je potrkalo na vrata.
Princeska kar ni mogla verjeti, ko je pred vhodom zagledala žabca.

"Me ne boš povabila k svoji mizi, da bom jedel s tvojega krožnika, kot si obljubila?"
Zaloputnila je in se vrnila, kot bi se nič ne zgodilo.
Toda žabec je še kar trkal in vpil, naj ga spustijo naprej.

"Kdo razgraja pred vrati?" je vprašal kralj, njen oče.
Princeska mu je nejevoljno povedala o izgubljeni žogi in obljubi, ki jo je dala žabcu.
"Če si dala besedo, jo moraš držati," je rekel kralj. "Spusti ga noter!"
Princesa je morala ubogati. Spet je sedla za mizo in se poskusila delati, da ne vidi žabca.
"Dvigni me k mizi," je ta še kar sitnaril. "Rad bi jedel s tvojega krožnika, kot sva dogovorjena."
"Dogovor moraš spoštovati," jo je opomnil kralj.
Princeska je z odporom dvignila žabca in mu ponudila jedi s svojega krožnika. Sama se hrane ni več pritaknila.
"Joj, kako sem se napokal," se je kasneje žabec pogladil po trebuhu. "Zdaj se greva lahko igrat v tvojo sobo!"
"Nikakor ne!" se je razjezila prinesa, jo je oče le strogo pogledal in morala je popustiti.
Žabec se je igral v princeskini sobi, ona pa ga je le mrko gledala. Končno ga je začela premagovati utrujenost.
"Položi me zdaj v svojo posteljo, da se naspim," je rekel."Pohiti, sicer bom povedal tvojemu očetu!"
Princeso je streslo že ob misli na dotikanje hladnega žabjega telesa. Z dvemi prsti je dvignila žabca, a ga nato, namesto da bi ga lepo položila med posteljnino, zalučala ob steno!
"Me boš že pustil pri miru!" je zavpila.
Toda v naslednjem hipu je ostrmela. Namesto žabca je na posteljo priletel prelep princ. Takoj sta si bila všeč in po daljšem pogovoru sta skupaj zapustila njeno sobo, da bi kralju sporočila novico: poročila se bosta.
Princesa je premagala čarovnijo, ki je kraljeviča spremenila v žabca in za poroko ni bilo ovir. Kmalu so pripravili vse za svatbo in ponju je pripeljala kočija z osmimi vpreženimi konji, okrašena s perjem in zlatom. V kočijo ju je pospremil kraljevičev zvesti služabnik, ki si je od same žalosti ob gospodarjevi začaranosti dal okrog prsi oviti tri železne obroče, sicer bi mu razgnalo srce. Zato so ga vsi klicali Železni Henrik.
Kmalu po začetku poti je močno počilo.
"Se je pokvarila kočija?" je zaskrbelo kraljeviča.
"Ne, le srce mi tako veselo poskakuje, da je odpadel eden mojih obročev," se je zasmejal Henrik.
Po poti je še dvakrat glasno počilo in Henrik ostal brez obročev, srečen in zadvoljen kot njegov gospodar, Žabji kralj in njegova mlada žena, princesa z zlato žogo.

KONEC

No, zadeve so dokaj očitne. Spet imamo prizor z mladim dekletom (v nekaterih izpeljankah je omenjeno, da je imel kralj tri hčere, žabec je namenjen najmlajši), živaljo in posteljo. Podobnost z Rdečo kapico ni naključna. Tudi ta zgodba govori o odraščanju dekleta v žensko. Njen odnos do žabca je sprva vzvišen. Če ne bi izgubila zlate žoge, ga ne bi niti opazila, saj pripadata povsem različnim svetovom (žabec naj se pač druži z žabami).


Toda žabec je izpolnil svoj del dogovora in nato terjal, kar mu je obljubila. V času, ko je ta pravljica nastajala, je bilo običajno, da moški je poskrbel za preživetje svoje soproge, ona pa jev zameno z njim delila krožnik in posteljo. Oboje je mož po pravici terjal od žene, pa čeprav se ji je morda gnusil kot žabec.
Pravljica ima srečen konec, saj na koncu princesa v žabcu odkrije prelepega kraljeviča, s katerim je pripravljena brez odpora deliti vse, kot v zakonu žena vse deli z možem. Danes se nam morda preobrazba žabca v kraljeviča ob metu v steno zdi preveč nasilna, a obstajajo še precej hujše variante pravljice in preobrazbe. V znani škotski Vodnjak na koncu sveta, ki jo lahko preberete tukaj, je morala deklica žabcu odsekati glavo, kar samo potruje dejstvo, da skoraj ni dobre zgodbe brez krvi ...

Zanimivo in ne predolgo študijo o Žabjem kralju lahko najdete tule.

Vsem priredbam Žabjega kralja je skupno večno sporočilo, da drugih ne smemo soditi po prvem vtisu, saj se pod neuglednim žabjim videzom lahko skriva pravi princ ali princesa. Če smo pozorni, lahko opazimo, da so starejše izpeljanke pravljice nasilnejše, v najnovejših pa sloviti met ob steno nadomesti kar poljub (od tod rek, da je treba poljubiti veliko žabcev, preden najdeš princa, kar je lahko le olepšan izraz za spodbujanje k menjavi, oz. preizkušanju partnerjev pred sklenitvijo resne zveze, ali pa poetično izražena misel, da je treba za uspeh katerekoli zveze požreti tudi marsikaj neprijetnega), kar je v skladu s sodobnejšim razumevanjem zakonske zveze, ki naj bi temeljila na ljubezni in ne prisili. Mimogrede, kdaj se je prvič v Žabjem kralju pojavil poljub, ni znano, zelo verjetno se je to zgodilo v ZDA (od koder prihaja tudi parodiran prizor s poljubom princese, ki se spremeni v Shrekovo ženo) in zagotovo v šele v 20. stoletju.

Namesto, da bi v nedogled razpredali o simboliki, ki jo v pravljici najdejo nasledniki Freuda ali Junga, za konec opozorimo na še en pomemben element, ki se pojavlja v klasičnih pravljicah - o pomenu dane besede. Na dani besedi temelji pravo, pravzaprav kar celotna človeška civilizacija, zato ni slučaj, da pravljice pomen dane obljube (in nemalokrat kazni za požrto besedo) nenehno poudarjajo. Pravljice, čeprav so v svojem bistvu prevratniške (saj je v njih vse mogoče), vsaj od svojega pojavljanja v zapisani obliki nenehno poskušajo utrditi pravila družbe tako, da jih na slikovit način predstavljajo tistim, ki družbena pravila šele spoznavajo. Se pravi, da so pravljice vendarle namenjene (tudi) otrokom!


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

1 komentar:

  1. Če se ne motim, sem se od avtorja te strani, v svoji preteklosti ogromno naučil o spletnem nastopu in marketingu. Tako, da mu tukaj izrekam zahvalo, v tem hipu pa se na vašo stran naletel, ker imam sam otroke in pa, ker delujem sam v otroškem poslu.

    OdgovoriIzbriši