OBUTI MAČEK
"Blagor starejšima
bratoma. Z mlinom in oslom lahko služita in preživita. a kaj naj jaz? Mačka
lahko samo odrem in se enkrat pošteno
najem. Še kožuha bo komaj dovolj za rokavice."
Maček
ob takšnem razmišljanju seveda ni bil navdušen.
"Počasi, dragi
gospodar," je naenkrat spregovoril maček. "Saj sploh ne veš, česa se sposoben. Raje mi kupi par spodobnih
škornjev in vrečo. Hitro ti bom dokazal, da si med vsemi brati prav ti dobil
najboljšo dediščino."
Najmlajši sin je bil zelo presenečen. Govoreči maček je bil res nekaj
posebnega. Morda pa ima prav? Dobro se je spomnil zvijač, s katerimi je lovil
miši in podgane. Sklenil je tvegati in zadnje beliče je odštel za mačkove škornje.
![]() |
Maček v škornjih takoj naredi vtis |
Obuti maček si je na
ramo oprtal vrečo in se ves našžopirjen odpravil od doma.
"Kar tukaj počakaj,
mladi gospodar," je dejal maček. "Prav kmalu boš bogat."
"Vaše
veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa Gornjegraškega!" je priliznjeno pristopil maček.
"O, kaj pa imamo
tukaj!" se je razveselil kralj. "Mmmm, kakšni čudoviti jerebici! Brž na raženj z njima. Vašemu gospodarju
grofu Gornjegraškemu pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"
Obuti
maček se je zadovoljno vrnil domov k svojemu gospodarju.
"Le kje si se
potepal, maček?" je hotel vedeti najmlajši sin.
"Brez skrbi,
gospodar. Danes si postal grof. Dobro se naspi in lepo sanjaj!"
Najmlajši
sin je bil zmeden, a še najpametneje se mu je zdelo poslušati nasvet. Ko se je
naspal, pa mačkona že zdavnaj ni bilo več. Spet se je namreč odpravil na lov.
![]() |
Maček se je naredil mrtvega, da so se zajci dovolj približali ... |
Tokrat
je mačkon v vrečo ujel zajca in spet je s plenom stekel na grad:
"Vaše
veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa
Gornjegraškega!"
"O, kako lepo
presenečenje," je bil kralj spet zadovoljen. "Kakšen čudovit zajec! Brž na raženj z njim! Vašemu gospodarju grofu Gornjegraškemu
pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"
Tako
je obuti maček nekaj tednov skoraj vsak dan prinesel okusno darilo kralju in na
dvoru so vsi govorili samo še o grofu Gornjegraškem. Le kdo je ta
skrivnostnež, ki ni le odličen lovec, ampak tudi dobričina, ki nikoli ne pozabi
na svojega kralja?
Maček je vedel, da bo
moral prav kmalu svojega gospodarja predstaviti kralju. Čeprav v resnici ni bil
nikakršen grof in je bil lahko zadovoljen s slamnjačo v mlinu svojega brata, to
mačka sploh ni skrbelo. Čakal je samo na pravo priložnost in kmalu jo je dobil.
Kraljeva edinka, lepotica brez primere, si je zaželela sprehoda in kot je bilo
tedaj za dame v navadi, je šla na pot s kočijo in spremstvom.
"Okrog
jezera me boste peljali, dobri kočijaž," je naročala kraljična. "Nadihala se bom svežega zraka in vrgla
drobtin labodom ... Vi, vaša očetovska viskost, pa greste zraven. Tudi vam bo
sprehod dobro del."
"Ampak ... ampak
... imam neodložljive kraljevske opravke ..."
"Nobenih
izgovorov, prosim. Do večerje bova že nazaj," kraljična ni popuščala.
"No, ja, če bova
do večerje res že nazaj ...," se je sprijaznil kralj.
Ko je obuti
maček slišal za dogovor, je kot blisk švignil domov in že od daleč vpil najmlajšemu sinu:
"Gospodar!
Gospodar! Zdaj boš obogatel! Danes je tvoj srečni dan!"
"Obogatel?" je skimignil najmlajši sin. "Vse,
kar premorem, je tale srajca, ki jo nosim!"
"In še to boš
slekel, dragi gospodar! Kar za menoj! Do jezera morava!"
"Do
jezera?"
Fant je bil zmeden, a je vseeno ubogal mačka.
"Samo mene moraš
poslušati in vse bo v redu. Hitro, hitro!" ga je priganjal mačkon.
Najmaljši sin in obuti maček sta jo ucvrla k jezeru in ko je mimo pridrdrala kočija,
se je mladenič že kopal v hladni vodi.
Maček je takoj stekel kočiji naproti
"Na
pomoč, na pomoč!"
"Kaj pa je to? Ustavite,
takoj ustavite!" je ukazal kralj.
Pred kočijo je pritek prebrisani mačkon:
"Oh, vaše
veličanstvo, če to ni sreča v nesreči! Vaš prihod je očitno pregnal roparje!"
"Kakšne
roparje" se je začudila kraljična.
"Roparje,
razbojnike, tolovaje, saj je vseeno," je drdral obuti maček. "Napadli so grofa Gornjegraškega in mojo
malenkost. Kdo ve, kaj bi s nama pripetilo, če ne bi ravno vi prišli mimo!"
"Grofa Gornjegraškega?" je bil začuden kralj. "Hočete reči, da je tukaj?"
"Prav rada
bi ga spoznala!" je vzkliknila kraljična.
"Bojim se, vaše
veličanstvo, da ni primerno oblečen," se je klanjal maček."Lopovi so mu ukradi oblačila. Zato se
skriva tamle, v jezeru."
"Oh, to res ni
ovira," je kralj velikodušno odmahnil z roko. "Za dragega prijatelja bomo že našli kaj primernega."
Kralj je poslal na grad po najdragocenejša
oblačila, saj se mu je grof s svojimi darili zelo prikupil. Ko se je najmlajši
sin končno oblekel in predstavil kralju in kraljični, je celo maček osupnil,
tako dober vtis je napravil.
Kraljična se je v
mladeniča tako zagledala, da ga je velela posaditi nasproti sebe in ga po poti skoraj
ni več izpustila izpred oči.
"Končno vas imamo
priložnost spoznati, dragi grof Gornjegraški," je klepetala po poti. "Toliko dobrega smo že slišali o
vas! Peljite se z nami, bomo malo pokramljali!"
Hitro je stekel do žanjcev in že od daleč vpil:
"Poslušajte,
dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali
vas bodo, čigavo je to žito in povejte, da je last grofa Gornjegrakega. Sicer
vam bo trda predla!"
Ljudje
so bili ob govorečem mačku v škornjih tako presenečeni, da se jim je zdelo še
najbolj pametno ubogati. Ko je malo za tem res prispela kočija, se je res
zgodilo, kot je napovedal prebrisani mačkon.
"Dober dan,
dobri ljudje," je pozdravila kraljična. "Čigavo pa je vse tole žito, ki mu s pogledom ne morem priti do
konca?"
"Grofa
Gornjegraškega," so odgovorili ljudje na polju. "Vse je last grofa Gornjegraškega."
Kočija
je nadaljevala pot, pred njo pa je še vedno brzel obuti maček. Koje zagledal
travnik na katerem se je paslo na stotine krav, je zavpil pastirjem:
"Poslušajte,
dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali
vas bodo, čigave so te krave in povejte, da so last grofa Gornjegraškega. Sicer
vam bo trda predla!"
Maček
v škornjih je pastirje tako prestrašil, da so sklenili ubogati. Spet je
prispela kočija in spet je kraljična pogledala ven:
"Dober dan,
dobri ljudje. Čigave pa so vse te krave, ki jim pri najboljši volji ne bi mogla
prešteti glav, kaj šele nog?"
"Grofa
Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so odvrnili pastirji.
Kralj
in kraljična sta bila presenečena nad silnim bogastom grofa Gornjegraškega, a
oba skupaj niti pol toliko kot najmlajši sin, ki ni vedel niti, zakaj ga imata
za grofa, kaj šele, da bi si znal pojasniti, od kod mu vsa ta polja in pašniki.
A bil je dovolj pameten, da je vedel, kdaj je najbolje molčati in takoje tudi
napravil.
Kočija je nadaljevala pot
proti gozdu, a zviti mačkon je bil že tam in že je vpil drvarjem, ki so sekali
stoletne hraste:
"Poslušajte,
dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali
vas bodo, čigavo je to drevje in povejte, da je last grofa Gornjegraškega.
Sicer vam bo trda predla!"
Drvarji so v življenju videli že marsikaj, a govorečega mačka v škornjih še ne.
Nihče se mu ni upal ugovarjati. Le malo kasneje je prispela kočija in v njej
radovedna kraljična.
"Dober dan,
dobri ljudje," je vprašala tudi njih: "Čigavi pa so vsi ti hrasti, od katerih ni mogoče videti gozda?"
"Grofa
Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so povedali drvarji.
Mačku
je še enkrat več uspelo z zvijačo prepričati kralja v bogastvo svojega
gospodarja. Toda najtežja naloga je bila še pred njim.
Za hip se je ustavil
pred mogočnim gradom, v katerega si zlepa nihče ni upal. Govorilo se je, da v
njem živi mogočen čarovnik, a povsem prepričan ni bil nihče. Le kdo bi si upal
vstopiti in preveriti?
No, obuti maček je
napravil prav to! Pogumno je potrkal ...
"Kdo
si me drzne motiti?" se je zaslišal mogočen in prav nič prijazen glas.
"Jaz sem, maček
v škornjih, vam na uslugo in v zabavo, vaša milost," je razložil mačkon.
"Maček v škornjih? Govoreči maček v škornjih?"
Čarovnik
je bil zoprn, a tudi radoveden mož, zato se ni mogel upreti in odprl je vrata.
"Vstopi, le
vstopi. O, pa je res. Obuti maček me je prišel obiskat," se je zarežal in porogljivo vprašal: "Le čemu
naj pripišem to čast?"
"O, vaša milost,
stokrat in tisočkrat se opravičujem, da vas motim pri vašem velepomembnem delu,
a govorice mi niso dale miru in sklenil sem jih preveriti," se je priliznjeno klanjal maček.
"Govorice?
Kakšne govorice?" se je mrščil čarovnik. "Da te lahko z enim zamahom in čarobno besedo spremenim v sončni
prah?"
"O, vaša
milost, nevreden bi bil takšne čarovnije," se je še kar priklanjal mačkon. "Pa tudi govoric potem ne bi mogel
potrditi drugim radovednežem. Morda bi mi raje odgovorili, če ste res tako mogočni,
da se lahko spremenite v katerokoli žival na tem svetu?"
"Ah, to.
Seveda se lahko. Mala malica," je omalovažujoče odmahnil z roko čarovnik.
"Ampak v slona
pa se prav gotovo ne morete!" je rekel mačkon.
"Kako da ne.
Abrakadabrakadabra!"
Pred
mačkom je namesto čarovnika zares stal pravi pravcati slon.
Obuti
maček je trepetal pred mogočno živaljo, a
čarovnika je moral še enkrat vprašati:
"Neverjetna čarovnija,
vaša milost. Je slon edina žival , katere podobo lahko prevzamete?"
"Kje pa," je naduto odvrnil čarovnik.
"Abrakadabrakadabra!"
Obuti
maček si je naenkrat iz oči v oči zrl z mogočnim levom.
"Joj, pa ste res
najmogočnejši čarovnik daleč naokrog," se je mačkon priklonil do tal. "Sloni in levi vam ne delajo težav. A
gotovo tudi vi ne znate vsega. Če sta takos pretni pri spreminjanju v velike
zveri, bo pa najbrž nemogoče narediti obratno. Le kako bi se lahko tkao mogočen
čarodej spremenil v majceno žival, kot je na primer miška."
"Oh, to pa
res ni nič takega," je čarodej odvrnil že malo naveličano. "Abrakadabrakadabra!"
Tokrat
se je pred obutim mačkom znašla majcena miška, ki je začela begati po dvorani.
Toda mačkon ni izgubljal časa. Še preden bi miška lahko zacvilila
abrakadabrakadabra, je skočil nanjo in jo požrl.
"Pa sem te!" si je oddahnil obuti maček.
Če
nekaj minut se je pred gradom ustavila kočija s kraljem, kraljično in najmlajšim
sinom, ki še vedno ni vedel, kaj vse je v njegovo korist zakuhal obuti maček.
Kako so ostrmeli, ko jih je pričakal pred vhodom in zavpil:
"Dobrodošli v
graščini grofa Gornjegraškega!"
"Vau! Kako
velik grad imate, gospod grof!" je bila kraljična navdušena.
"Vam na uslugo!" je pokimal najmlajši sin, ki se je že dodobra vživel v vlogo grofa.
Naredili so veliko zabavo, na kateri se je veliko pilo in plesalo. Kralj je
zvrnil nekaj kozarcev preveč in nenadoma je sklenil, da mora svojo edino hčer
omožiti z grofom Gornjegraškim in nikomer drugim. Čim prej, tem bolje.
Kraljična ni imela nič
proti, najmlajši sin, ki je v tako kratkem času prišel do naslova grofa, gradu,
posesti in še roke kraljeve hčere za povrh, pa še manj.
Nemudoma so priredili svatbo, o kateri se je še dolgo govorilo. Ko je čez leta stari kralj umrl, je najmlajši sin zasedel preestol. Obutega mačka je
postavil z prvega ministra in mačkonu poslej ni bilo treba ujeti niti ene miši
več. No, za vajo in sebi v zabavo je kdaj pa kdaj le napravil izjemo. Maček je
vendarle maček, pa čeprav je obut v najfinejše škornje.
KONEC
Pravljica o Obutem mačku nas uči, da se z zvijačo lahko daleč pride. Če smo pri nekaterih drugih pravljicah bolj vajeni, da so vrline (poštenje, predanost, pogum,...) tiste, ki privedejo do uspeha in srečnega konca, je tokrat sporočilo nekoliko moralno sporno.
Glavni junak je prevarant, njegov gospodar ne stori ničesar (je pasiven, lahko bi ga celo označili za lenuha), zmagata pa le. Takšnih pravlji je sicer ljudskem izročilu še kar nekaj, zvijačnost in prebrisanost sta pač med preprostim ljudstvom gotovo dostopnejša od viteštva in sorodnih 'plemenitih' vrlin.
Vendar Perrault ni zajemal iz zakladnice ljudskega izročila.Zagotovo je poznal vsaj obe predhodni različici Obutega mačka v zapisih Basileja in Straparole. Pri Basileju je sporočilo sicer povsem drugačno. Maček od svojega gospodarja, potem ko mu je že priskrbel kraljevsko nevesto in dvorec, želi le obljubo, da bo na koncu pokopan z najvišjimi častmi, kot si jih lahko zasluži človek. No, potem se naredi mrtvega in sliši, kako gospodar predlaga, naj njegovo truplo preprosto vržejo skozi okno v jarek.
Zgodba o človeški nehvaležnosti, torej.
Aja, in maček ni obut in tudi maček ni. Je mačka.
Moški spol je delo Perraulta, prav tako pa tudi mačkova obutev. Perraultovo posmehljivo sporočilo bi verjetno najbolje zadeli s prostim prevodom: obleka naredi človeka. Sploh imajo čevlji pomembno simbolno moč, o čemer lahko preberte tukaj.
Kaj pa Straparola? Tudi tukaj mačka ženskega spola, nobene obutve, je ap že prisotna zvijača z ukradenimi oblačili in gospodarjem v vodi. Mimogrede, mačka je začarana dobra vila, zato lahko govori. Ni pa velikana, ki zna čarati. Grad, na katerega prevarantska mačka in njen gospodar na koncu prispeta je v lasti nekega gospoda, ki je slučajno tik pred tem odšel na pot in se tam smrtno ponesrečil (podrobnosti ne izvemo). Dramaturško je torej Perrault bistveno spretnejši in njegov Obuti maček bolj dodelan.
Andre Lang je zapisal sicilijansko različico, v kateri namesto mačka nastopa lisica. Namesto treh fantov je tu le eden, ki je popoln lenuh, njegovo edino premoženje (podedovano po očetu) pa je hruška, ki rodi tudi pozimi. Lisica fantu pomaga tako, da nese v najhujšem mrazu kralju hruške, kralj brez težav nasede košari sadja in ponudi fantu svojo hčer za ženo. Tudi tu sledi prevara s čredami in gradom, a v tej različici grad pripada velikanu in njegovi ženi, ki ju lisica prepriča naj se skrijeta v peč. Tam ju zažge. Konec je torej podoben Janku in Metki, ostalo pa že kar precej spominja na Perraultovega Obutega mačka.
Vseeno manjka motivacija. Zakaj bi lisica pomagala fantu?
Pa zapustimo Italijo in se preselimo v Skandinavijo. Norveška različica Obutega mačka (spet ni maček, ampak mačka) je precej bolj razdelana. Tu imamo tri brate, ki si razdelijo skromno premoženje (z nekaj humorja), tretji pokaže usmiljenje do mačke (pri Perraultu bi jo najraje predelal v rokavice) in ta mu v zahvalo pomaga. Tudi tukaj na koncu nastopa velikan, pravzaprav trol, ki je pred leti princeso začaral v mačko, sedaj pa ga mačka z zanimivo in razvlečeno zgodbo pripravi do tega, da dočaka jutro izpostavljen soncu - in umre. Mladenič, mačkin gospodar, ji mora le še odrezati glavo in urok je dokončno odpravljen. V tej zgodbi imamo torej motivacijo (mačka bi rada spet človeško podobo), nagrado za krepost (fant je usmiljen) in je od vseh različic (no, saj jih je še precej) najbolj pravljična.
Čeprav je torej Obuti maček v Perraultovem zapisu najbolj znan, je njegov norveški prednik Gospod Peter kot pravljica lepši in za otroška ušesa verjetno primernejši.
Tule je povezava na angleški prevod, pa lahko sami preverite.
Ker pa je motiv živalskih pomočnikov v pravljicah tako pogost in pomemben, moramo gotovo omeniti še vsaj Belo mačko Madame d'Aulnoy. Tu je začetek bolj razdelan (mucka je princesa, ki je dobila svojo podobo, ker se je njena mati preveč želela sadja - podobno kot Motovilki), fant pa mora za njeno roko premagati določene ovire, oz. prinesti dragocena darila svojemu očetu, ona pa mu pri tem pomaga. Do srečnega konca in transformacije v princeso spet vodi obglavljenje mačke (princ, tega nikar ne pozabimo, fant je plemenitega rodu) in še rep ji mora odrezati in ga vreči v kamin.
Se pravi - iz tradicionalne pravljične transformacije, do katere lako pride le skozi preizkušnje je Perrault napravil posmehljivo in cinično karikaturo sodobnega sveta, v katerem zares obleka naredi človeka. Človek, ki mu pravimo oče pravljice, je tako po svoje tudi njen morilec. Obuti maček je lep primer razvoja pravljice v vsej njeni lepoti, ranljivosti in moči, ki jo imajo njeni pripovedovalci in zapisovalci.
Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjige za otroke na naši spletni strani!