Trnuljčica
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta si zelo želela otrok, a jih nista imela. Nekega dne je kraljica sedela ob ribniku, ko je ven prilezla žaba.
"Vem,česa si želiš,"je rekla kraljici. "Čez manj kot leto dni se ti bi rodila hči."
Kralj in kraljica sta res čez nekaj časa postala starša. Od samega veselja ob rojstvu prvorojenke je kralj sklenil narediti veliko zabavo, na katero je povabil vse pomembneže v kraljestvu. Niti na vile ni pozabil. Ker pa so na gradu imeli le dvanajst zlatih krožnikov, s katerih bi jim lahko postregli, je povabil le dvanajst vil, trinajsto je izpustil.
Ob koncu gostije so povabljene vile obdarile deklico v zibki. Prva ji je dala krepost, druga lepoto in tako druga za drugo do enajste, ko je v dvorano vstopila trinajsta, nepovabljena vila.
"Ker me niste povabili, se bo dekle v svojem petnajstem letu s kolovratom zbodlo v prst in umrlo!" je rekla jezno.
Med prisotnimi je završalo, a dvanajsta vila, zadnja, ki še ni izročila svojega darila, je dejala: "Ne, ne bo umrla, le utonila bo v stoletni spanec."
Kralj je poskušal preprečiti prekletstvo tako, da je ukazal zažgati vse kolovrate v kraljestvu.
Deklica je rasla in zrasla v pravo lepotico.Nekega dne, ko je ravno vstopila v svoje petnajsto leto, sta kralj in kraljica zapustila grad in jo pustila samo. Sprehajala se je po grajskih sobanah in zašla v stari stolp, v katerem se je ozko, strmo stopnišče vilo navzgor. Vzpela se je po stopnicah in hodila vse do majhnih vrat z rumenim ključkom. Obrnila ga je in vrata so se odprla in v sobici je zagledala staro ženičko, ki je s kolovratom predla lan. Nenavadna naprava jo je pritegnila, z ženičko je izmenjala nekaj besed in jo prosila, če sme še sama poskusiti presti. Toda takoj, ko se je dotaknila kolovrata, se je zbodla v prst, padla po tleh in utonila v globok spanec.
Ravno tedaj sta se kralj in kraljica vrnila v grad, kjer sta še sama takoj zaspala.Vsi na gradu so zaspali. Zaspali so konji v konjušnici in golobi na strehi, celo ogenj v kaminu je nehal prasketati. Kuhar, ki je ravno nameraval zlasati svojega porednega pomočnika, se je ustavil z iztegnjeno roko, dekla je nehala s skubljenjem kokoši. Vse je zaspalo, grad pa je začelo prekrivati trnovo grmovje, ki je kmalu prekrilo obzidje, da ni mogel vstopiti nihče več.
Po bližnji in daljni okolici so se razširile govorice o gradu, v katerem spi prelepa princesa, ki so jo začeli imenovati Trnuljčica. Številni princi so slišali za njeno žalostno usodo in jo poskušali rešiti, a trnova goščava je je bila prehuda ovira. Kdor se je je lotil, je vnjej kaj kmali izgubil življenje.
Nekega dne je mimo potoval princ, ki je za zgodbo o Trnuljčici slišal od starega moža, temu pa je njegov ded pripovedoval o princih, ki so umirali med reševanjem lepotice iz trnovega objema.
"Ne bojim se," je rekel princ. "Presekal bom trnje in rešil Trnuljčico."
Takoj, ko se je približal trnovi gošči, so se bodice začele na vejah začele spreminjati v cvetje. Pred princem se je naredil prehod, da se je lahko brez težav približal gradu, a se za njim takoj spet zaprl in iz vej so spet pognali trni. Vstopil je v grad. Konji in lovski psi so spali na dvorišču in golobi na strehi. Spale so muhe na zidovih, ogenj je miroval v ognjišču, spala sta kuhar in dekla, spali so služabniki, spala sta kralj in kraljica. Bilo je tako tiho, da je slišal le svoj dih.
Končno je prispel do starega stolpa, v katerem je spala Trnuljčica. Ko jo je princ zagledal, je tako osupnil nad njeno lepoto, da se je sklonil k njej in jo poljubil. V istem trenutku se je prebudila. Z njo so se prebudili kralj in kraljica in služabniki in konji in psi in muhe na zidu. Zaplapolal je ogenj v ognjišču in kuhar je ujel porednega dečka, da ga je lahko za ušesa, in dekla je do konca oskubila kokoš. Princ in Trnuljčica sta se poročila in srečno in dolgo sta živela, dokler nista umrla.
KONEC
Tako Trnuljčico predstavljajo Grimmove pravljice, a v starejših izvedbah se zgodba s prihodom princa šele prav začne. Da ne bo prehude zmede, ostanimo za začetek kar pri Grimmih. Njuna Trnuljčica je očitno še ena izmed zgodb o odraščanju. Zgodba je dobra, saj z malo besedami pove veliko. Najprej je tu velika želja po otrocih, ki si jih kralj in kraljica dolgo zaman želita. S takšnim uvodom je poudarjeno, da je za izpolnitev želje pogosto potrebno malo počakati (sodobna ekonomija, ki temelji na posojilih in nenehnem razvajanju, se s tem gotovo ne bi strinjala). Celo kralju in kraljici se željene uresničijo kar tako, čez noč. Poleg tega ugotovimo, da imata petnajst let kasneje še vedno eno samo hčer, torej bo njuna izguba še toliko večja. Kraljev poskus, da bi deklico zaščitil pred prekletstvom s prepovedjo kolovratov v kraljestvu (saj je vendar kralj, kralje pa je treba ubogati, mar ne?) je logičen, kot je tudi logično, da njegov načrt nima nobenih resnih možnosti za uspeh.
Je že kateremu očetu (kralj je namreč nič več in nič manj kot to - oče) v vsej človeški zgodovini uspelo preprečiti, da bi njegov otrok napravil napako (Trnuljčica je tipičen otrok - radovedna je, vse bi rada sama, seveda se zbode in za nerodnost mora plačati)?
Zakaj se Trnuljčica zbode ravno v petnajstem (v drugih izvedbah kako leto prej ali kasneje)? Takrat nekako deklica postane ženska. Ja, spet smo pri spolnosti, pravljice so polne spolnosti, ko jih preberemo dovolj, ugotovimo, da se pravzaprav vse vrti le okrog tega. Kolovrat, prst in kri so očitno povezani z menstruacijo in s prvim spolnim odnosom, v čudoviti in, posebej za popolne začetnike včasih srhljivi svet spolnosti, pa so mlade v starejših oblikah družbene ureditve, ko še ni bilo moških revij, pogovornih oddaj, spletnih čvekalnic in podobnih virov učenosti, vpeljavali starci in zlasti starke.
In kako bi pot k znanju (ali, če hočete, spoznanju, morda kar k razsvetljenju) prikazali bolje kot z vzpenjanjem po stopnišču temačnega stolpa? Zgradba NUK v Ljubljani ima prav takšno simbolično zamišljeno stopnišče, po katerem se mora znanja željni obiskovalec vzpenjati proti primerno osvetljeni čitalnici. Plečnik je pač vedel, kaj dela!
Ljubitelji simbolov v Trnuljčici lepo razložijo še eno lastnost glavne junakinje, ki je, roko na srce, zelo pasivna, saj sto let ležanja pri miru pač težko ocenimo drugače. Njena pasivnost je pogost (vsaj v življenju neštetih pubertetnikov je tako) odziv na spremembe, ki se zgodijo ob prehodu iz otroštva v odraslost. Marsikomu se zdi, da življenje kar naenkrat neznansko hitro brzi mimo, vrstniki ga prehitevajo, okolica mu postavlja nenavadne in neprijetne zahteve ... Mnogi se na spremembe dejansko odzovejo kot Trnuljčica, saj se enostavno 'potuhnejo', umirijo in simbolično zaspijo, dokler se (če gre vse, kot naj bi šlo) njihove glave in telesa ponovno ne uskladijo s preostankom sveta. Sporočilo Trnuljčice je izrazito tolažilno, saj ob poslušanju izvemo, da ni nič narobe, če se malo umaknemo, če ne odgovorimo na vse življenjske izzive sami ali takoj, da življenje v vsakem primeru teče naprej in se lahko, tudi če smo napravili kakšno resno napako, vse srečno konča.
Da je Grimmova Trnuljčica povedana le do polovice, oziroma dokaj površno prirejena, lahko ugotovimo brez posebnega detektivskega navdiha. V vseh dobrih zgodbah nastopajo pozitivni in negativni liki. Na koncu mora eden zmagati in drugi izgubiti. V Trnuljčici pa se očitno zlobna vila (Grimma, kot verna možaka, ki sta zelo dobro vedela, koliko apostolov se je zbralo na Poslednji večerji, sta ji dala številko trinajst, znane so vsaj še izvedbe s številkama osem in tri) izmaže brez posledic.
Če hočemo slišati Trnuljčico v celoti, se moramo preseliti v 17. stoletje, k Charlesu Perraultu.
Celotna verzija je na voljo tukaj.
Za nekoliko lenobnejše povzemimo le osnovne razlike. V Perraultovi Trnuljčici nastopa sedem vil (znano pravljično ševilo, v tem primeru posebej primerno zaradi obdarovanja, saj vile lahko podarijo sedem starodavnih veščin ali umetnosti, morda sedem kreposti), idilo pa zmoti prihod osme, najstarejše, ki so jo pozabili povabiti (ja, izgovor s krožniki tudi mene ni prepričal). Tudi tu lahko njeno prekletstvo ena od vil le omili (namesto smrti v stoletni spanec), a poslušalci izvemo tudi, zakaj zaspijo še ostali dvorjani. Dobra vila je pomislila, da bi speča lepotica po stoletnem spancu imela precej neprijetno izkušnjo, saj bi se prebudila med samimi neznanci ali mrliči. Zato je s svojo čarobno paličico uspavale vse na dvoru, vendar ne tudi kralja in kraljice, ki se od speče princeske lahko samo še poslovita in odideta. Z dvora in iz pravljice.
Tudi v tej izpeljanki grad obda gošča, a ni govora o trnju (naslov ni Trnuljčica, ampak Speča lepotica v gozdu) in še manj o številnih junakih, ki so ob reševanju princeske izgubili življenje. Sto let kasneje se rešitelj preprosto pojavi, sliši legendo in se odloči, da bo šel raziskat grad. Tudi njemu se goščava razpre in takoj za njim zapre, da lahko vstopi sam (kadar ima fant s punco resne namene, je družba vedno nezaželjena), tudi on najde spečo lepotico, a je ne poljubi (!), ampak se ona prebudi ob njegovem prihodu in potem se kar štiri ure (!) pogovarjata. Seveda princ ostane na zabavi, na hitro organizirajo poroko, princ pri princesi prenoči, a se potem vrne domov in zlaže, da je nekaj izgubil in bil zato tako dolgo odsoten.
Zdaj se začne zapletati. Princ ima namreč veliko težavo. Njegova mati je v sorodu z velikani in ljudožerka, zato se ji boji predstaviti princeso, h katero še naprej skrivaj zahaja. Seveda ne le zaradi globokih in iskrenih pogovorov, saj kmalu postaneta tudi starša. Najprej dobita hčer Zarjo, nato sina Dana.
Dve leti po poroki prinčev oče umre, zato princ zasede prestol. Končno zbere dovolj samozavesti, da na svoj grad pripelje Trnuljčico (v tej zgodbi ima sicer drugačno ime) in otroka. Žal mu kmalu nekdo napove vojno in zapustiti mora grad, kar poskusi izkoristiti njegova mati, ki si zaželi otročička v sloviti omaki Robert (gorčica, čebula, belo vino), kuhar jo na videz uboga, a otroka skrije in ji postreže z jagnjetino namesto Zarje, opico namesto Dana in, ko ljudožerka zahteva še Trnuljčico na pladnju, s košuto.
Kuharjev načrt uspe, a stara kraljica nekega dne slučajno odkrije prevaro in se sklene maščevati. Trnuljčico, njena otročiča, kuharja z ženo in deklo ukaže zvezati in privesti pred jamo, napolnjeno s strupenjačami. Ravno takrat se nepričakovano vrne mladi kralj, Trnuljčičin soprog. Ljudožerka ugotovi, da ji zlobni naklepi pač ne bodo uspeli, zato se sama vrže v jamo, kjer v mukah konča svoje hudobno življenje, Trnuljčica pa z družino srečno živi do konca svojih dni.
No, pa smo jo, negativko! Precej bolj prav(lj)ičen konec, kajne? Niti ne. Zlobna vila, ki je zakuhala zaplet, jo spet odnese brez posledic, a Perraultu vsekakor ne moremo odrekati domiselnosti in celo humorja (omaka Robert je izrazito avtorska domislica). Če njegovo besedilo primerjamo s Trnuljčico, ki sta jo napisala brata Grimm, je potreba po predelavi povsem jasna. Grimma sta v svoje pravljice vnašala družbena pravila, po katerih sta živela tudi sama. Poljub tik pred poroko je bil zanju višek strpnosti, skrivna poroka in ljudožerska tašča pa mnogo mnogo prek mere dopustnega.
Precej pripomb bi imeli lahko na dramaturgijo, saj se v Perraultovi Trnuljčici vse preveč dogodkov zvrsti po golem naključju (pozabili so na vilo, ena od povabljenih je slučajno slišala godrnjanje nepovabljene, stari kralj umre tik pred vojno napovedjo, novopečeni kralj mora stran, njegova ljudožerska mati slučajno sliši pogovor oseb, za katere je mislila, da so že prebavljene, njen sin se slučajno vrne v najprikladnejšem trenutku ...). Torej tudi s Perraultovo pravljico nismo zadovoljni. Če hočemo še popolnejšo Trnuljčico, se preselimo še vsaj pol stoletja nazaj v preteklost, v čas nastanka Pentamerona, ki ga je zapisal Giambattista Basile. Njegovi Trnuljčici je naslov Sonce, Luna in Talia in v celoti jo lahko preberemo tukaj.
Kar precej drugačna zgodba, kajne? Za začetek lahko ugotovimo, da Trnuljčičina (obdržimo ime, pod katerim smo jo predstavili na začetku) mati ni niti omenjena. Niti ni nobenih zamerljivih vil. Astrologi in vedeževalci so pač napovedali nesrečo (zbodla se bo z lanom), ata je poskusil nemogoče in punca se je vseeno zbodla. Zaspala je sama, preostali prebivalci gradu so jo prepustili usodi, ker je niso mogli več gledati, oziroma jim je tako ukazal kralj.
Nadaljevanje je izrazito neprimerno za otroke. Nek drug kralj pride mimo (ničesar o stoletnem spanju, morda je minilo le nekaj ur), dekle mu je všeč, in ker se ne upira, izkoristi priložnost. Trnuljčica v spanju rodi dvojčka, a on o tem ne ve ničesar, saj je imel menda 'nujne opravke' (da, poročen je bil pa z drugo, se zgodi) dva otroka. Ker eden od otrok med dojenjem izsesa laneno vlakno, ki je zakrivilo nenavadni spanec, se Trnuljčica prebudi (vsaka podobnost s Sneguljčico, ki je izkašljala jabolko, če zapičenega glavnika niti ne omenjamo, je le naključna), njen ljubimec pa se nenadoma spomni nanjo in jo ponovno obišče. Obljubi ji, da jo bo odpeljal na svoj dvor, a mora še malo počakati. Njegova soproga posumi v njegovo zvestobo in prepriča enega njegovih mož, naj pripelje Trnuljčičina otroka na grad. Sledi zaplet s kuhanjem (kuharju se otroka smilita,zatoju nadomesti z jagnjetino), a na drugačen način - nezvesti soprog mora jed, v kateri naj bi bila njegova nezakonska otroka, pojesti kar sam.
Potem ljubosumna kraljica pošlje še po Trnuljčico, ki ji je namenila smrt v ognju. Sledi slačenje Trnuljčice, ki je ravno dovolj počasno, da se njen dragi vrne še pravočasno za rešitev in kaznuje vse, ki si kazen zaslužijo. Konec je srečen, za zgodbo pa bi res težko rekli, da je mladini primerna (niti ni bila napisana s takšnimi nameni) ali vsaj zelo vzgojna. Grimma sta na primer iz vseh ljudskih pripovedi, ki sta jih zapisala, nemudoma črtala že omembo izvenzakonskih spolnih odnosov!
Priznati moramo, da Basilejeva zgodba, čeprav v njej tudi nastopajo nekakšne vile, nevidni pomočniki, ki hranijo Trnuljčico in njena otroka, nima takšne čarobne moči kot verzija bratov Grimm. Če hočemo zgodbo slišati na sodoben način, kot napeto pripoved brez dramaturških slepih rokavov, se lahko obrnemo h kateri izmed priredb v 20. stoletju. Najdemo takšne z dodatnimi liki, na primer z velikanom, ki ga mora princ premagati, preden lahko pride do speče princese in z dodatnimi zapleti (Trnuljčičin oče njeno roko obljubi sinu kralja sosednjega kraljestva, a se oba pred srečanjem zaljubita v drugega fanta, oziroma punco, čeprav se nato izkaže, da sta se kar drug v drugega...), najbolj dodelana je verjetno Disneyeva priredba iz leta 1959, v kateri seveda ne gre brez srce parajoče glasbe in zelo posladkanih prizorov z ljubkimi živalicami, a zgodba se ves čas lepo stopnjuje in izteče, kot se mora dobra zgodba izteči - tako, da vsak izmed likov pristane na svojem mestu.
Še zanimivost iz omenjene Disneyeve Trnuljčice (tej je ime Aurora, se pravi po naše Zarja, kot je bilo ime njeni hčeri v Basiljevi zgodbi): dve izmed vil, ki naj bi jo zaščitile pred urokom (seveda neuspešno) se v zgodbi nenehno prepirata, ali naj bo Trnuljčičina obleka modra ali rožnata. Danes je jasno, da je deklicam namenjena rožnata barva, a ni bilo vedno tako.Dojenčke so tradicionalno oblačili v belo (ne zaradi simbolike, ampak zaradi enostavnejšega čiščenja, dojenčki so namreč zelo nehigienične osebe). Šele v začetku 20. stoletja so v chicaški porodnišnici začeli ločevati dojenčke po barvah glede na spol. Za dečke je bila rezervirana rožnata (!) barva, saj gre za nežnejšo, pastelno, če hočete, otroško verzijo agresivne rdeče (rdeč ferrari je izrazit znak možatosti, za tobačne izdelke na tem mestu ne bomo delali neplačane reklame), za deklice svetlo modra, ki je tradicionalno barva nedolžnosti (kako je oblečena Devica Marija?). Kdaj je prišlo do zamenjave - roza za deklice in modra za dečke, ni znano, a morda se del odgovora skriva ravno v Disneyevi risanki iz leta 1959.
Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!
Ni komentarjev:
Objavite komentar