Hrestač in Mišji kralj

E. T. A. Hoffmann - Hrestač in Mišji kralj

Hrestač (s polnim naslovom Hrestač in Mišji kralj) je klasično delo, ki ga večina pozna predvsem v obliki baleta. Žal mnogi ne poznajo zgodbe, se v baletni predstavi hitro izgubijo in celo začnejo dolgočasiti, pa bi se dalo izvleči precej več, le malo predznanja bi potrebovali. Zato na tem mestu podajamo kratek povzetek Hrestača, kot ga je v začetku 19. stoletja napisal Ernst Theodor Wilhelm Hoffmann, ki se je preimenoval v Ernst Theodor Amadeus Hoffmann in svoja dela, vključno s pravljicami, podpisoval z E. T. A. Hoffmann.

Hrestač: obnova

Družina Stahlbaum (oče, mati, dve hčeri, sin) vsako leto razkošno praznuje božič. Otroci se najbolj veselijo daril botra Drosselmeierja, ki je med drugim izvrsten urar. Vsako leto jih razveseli z umetelnimi igračkami in tudi tokrat je tako. Fritz, ki je najmlajši, se posveti vojačkom, Marie, mlajša od hčera, pa se zagleda v lutko Hrestača, ki je izvirna priprava za trenje orehov.

Fritz Hrestača pokvari in Marie ga hoče negovati. Ob tem se je Hrestač nakremžil, a se je Marie prepričala, da se ji je samo zdelo. Lutke se pač ne premikajo kar tako. Ali pač?

Ko se vsi odpravijo spat, se v sobi začnejo dogajati čudne reči. Nenavaden ropot, šepetanje in tekanje nožic najavijo srhljivo bitje s sedmimi mišjimi glavami in sedmimi zlatimi kronami, za katerim se zvrsti četa miši. Marie omedli in se pri tem ureže, tedaj se začnejo oglašati in premikati še njene igrače, ki jih poskuša Hrestač organizirati za boj z mišjo vojsko, vname se bitka, v kateri miši prevzemajo pobudo, dokler Marie dokončno ne izgubi zavesti.

Zjutraj se Marie prebudi v postelji z obvezano roko. Mati ji pove, da jo je našla krvavečo med črepinjami in razmetanimi igračami. Marie ji pove za bitko, a mati ji ne verjame. Drugi prav tako za njeno zgodbo krivijo poškodbo in vročino. Obišče jo Dresselmeier in popravi Hrestača. Tudi on ne verjame Mariejini zgodbi, a ji obljubi pravljico.

Marie se pravljice zelo veseli, saj naj bi pojasnila nenavadni in po mnenju večine odvratni Hrestačev izgled. Imenuje se pravljica o trdem orehu.

Krajevski par dobi hčer, princesko Pirlipat, za katero vsi trdijo, da je najlepša na svetu. Nekoč so na gradu organizirali veliko gostijo, a jo jo je pokvarila Mauserinksova, mišja kraljica, ki je imela pod kraljevskim ognjiščem svoj dvor. Ona in njeno sorodstvo so snedli skoraj vso slanino, zato se klobase, ki jih je kraljica osebno delala po posebnem receptu, niso posrečile. Ko je kralj to izvedel, je razjarjen ukazal svojemu mojstru urarju in zlatarju, ki se je pisal po naključju Drosselmeier, naj mišji zalegi nastavi pasti.

V pasteh konča vseh sedem sinov mišje kraljice in še veliko sorodstva, ki jih vse usmrtijo, Mauserinksova pa kraljici obljubi, da ji bo pregriznila princesko. Tako so pincesko vsako noč stražili ne le stražarji, ampak tudi štiri mačke, na katere so morale služabnice nenehno paziti, da niso zaspale.

Seveda neke noči vsi zaspijo in mišja kraljica ugrizne Pirlipat. Princeska dobi ogromno iznakaženo glavo in kralj ukaže Drosselmeierju poiskati rešitev. Ta s pomočjo astronoma odkrije, da mora princeska pojesti jedrce oreha Krakatuka. Toda ta oreh ima izjemno trdo lupino, ki jo lahko stre le mladenič, ki se še ni obril ali si obul škornjev. Poleg tega mora princeski miže izročiti jedrce in se še vedno miže odmakniti vzratno. Če se po sedmih korakih ne spotakne, bo vse v redu, sicer pa ...

Toda najprej je treba oreh Krakatuka najti. Urar in astronom ga zaman iščeta petnajst let, ko ju premaga domotožje po domačem Nurenbergu. Tam Drosselmeier najprej obišča bratranca, ki se tudi piše Drosselmeier in ta se po poslušanju pripovedi o napetem potovanju spomni izredno trdega pozlačenega oreha, ki ga je pred mnogimi leti kupil od nenavadnega neznanca, pozlatil pa ga je kar sam.

Potrebovali so še moža za tretje oreha in to je bil kar urarjev sin, seveda s priimkom Drosselmeier. Mladeniču obljubijo poroko s princeso, ki ji je fant tudi všeč.

Oreh po tem, ko si je na njem že kopica snubcev polomila zobe, brez težav stre in zroči princesi, ta postane lepotica, zaplete pa se pri ritenskem korakanju miže, saj se mu pod noge nastavi sama mišja kraljica in mladi Drosselmeier pade prek nje. V hipu se spremeni v možiclja z ogromno glavo in izbuljenimi očmi: Hrestača. Mauserinksova je ob tem izgubila življenje, princeska Pirlipat pa zanimanje za iznakaženega snubca. Kralj vrže grdega snubca ven, urarja in astronoma pa izžene iz mesta. Astronom nato v zvezdah vidi, da se bo za mladeniča (Hrestača) vse dobro izteklo, če ubije Mišjega kralja in ga kljub videzu vzljubi dvorna dama.

Marie je bilo takoj jasno, da je njen Hrestač v resnici začarani mladi Drosselmeier. Obljubi mu, da ga bo imela vedno rada, ne glede na njegov videz.

Ko Marie spi, jo prebudi Mišji kralj, ki ji grozi, da bo zgrizel Hrestača, če mu ne bo dala vseh svojih sladkarij. Uboga ga in Mišji kralj se umakne.

Naslednjo noč se spet pojavi in zahteva še njene igrače iz sladkorja.

Ko mama opazi zgrizene igrače in ostanke, nastavijo mišnico, a naslednjo noč se spet pojavi Mišji kralj. Pove Marie, da ga ne bodo ujeli v past in zahteva njene oblekice in knjigice, sicer bo zgrizel Hrestača.

Kasneje se oglasi še Hrestač in jo prosi za sabljico, saj bi se rad spopadel z Mišjim kraljem, kati izsiljevanje se očitno ne bo nehalo. Sabljico priskrbi Fritz, naslednjo noč pa Hrestač pokonča Mišjega kralja.

V znak hvaležnosti odpelje Marie s seboj v kraljestvo igrač. Tam se sprehodita skozi Božični gozd, mimo Pomarančnega potoka in Limonadne reke, obiščeta Medenjakovo vas in Bonbonijo, preplujeta Rožno jezero in skozi Marmeladni gaj dosežeta glano mesto Sladki gradec, kjer je na pretek lepo oblečenih ljudi in neverjetna količina sladkarij. V Sladkem gradcu ju sprejmejo kot princa in princeso.

Marie se prebudi v svoji postelji in spet družini pove o svojih doživetjih. Posmehujejo se ji in ji prepovedo govoriti o dogodivščinah s Hrestačem, sicer ji bodo Hrestača in druge igrače vrgli skozi okno.

Toda Marie vseeno še kar sanjari in nekega dne spozna nečaka botra Drosselmeierja. Prav simpatičen mladenič je, ravno tak, kot se ji je prikazoval med obiskom Kraljestva igrač. Ko ostaneta sama, se ji zahvali za rešitev in ji izpove svojo ljubezen.

Leto kasneje se v zlati kočiji odpeljeta v pravljično mesto.

Navdih

V pravljici o Hrestaču in Mišjem kralju zlahka prepoznamo motive iz klasičnih pravljic Trnuljčica (kraljevski par se strašno razveseli prelepe hčere, a takoj za tem sledi prekletstvo, tudi petnajst let iskanja zdravila se ujema s številnimi različicami, kjer se nesreča z vretenom zgodi ravno pri njenih petnajstih, če številnih snubcev, ki so poskušali streti oreh, s številnimi junaki, ki so morali skozi trnov gozd, niti ne omenjamo), Lepotica in Zver (če te vzljubi nekdo kljub odbijajočemu videzu, si prislužiš svojo izvirno podobo nazaj in še življenjskega partnerja dobiš za povrh) in, jasno, Žabjega kralja (ob podobni spremembi videza izstopa vsaj še zaključni prizor z zlato kočijo, v kateri odrešeni princ odpelje svojo izvoljenko, velja pa omeniti še moč dane besede, oz princeskine obljube).

Način pripovedovanja si izposoja trike iz Tisoč in ene noči z zgodbami znotraj osnovne zgodbe, prizorišča pa se spogledujejo tako s taisto zbirko, kot s prizori iz Indije Koromandije.

Dokaj očitno je, da so tudi iz Hrestača navdih črpali številni drugi avtorji. Baumov Čarovnik iz Oza ima veliko skupnega z zaključnim potovanjem Hrestača in Marie v Kraljestvo igrač, prizori iz Čarlija in tovarne čokolade Roalda Dahla, še posebej eksotične reke s sladkimi napitki, pa zelo spominjajo na prizorišča iz Kraljestva igrač.

Zaključek
 

Hrestač je zaradi svoje dolžine mlajši generaciji manj privlačen, kot bi ji lahko bil. Tudi zato ga je Alexander Dumas predelal v krajšo zgodbo, po kateri je kasneje Čajkovski napisal balet, a tudi tega je moral skrajšati, preden je nastala svetovna uspešnica in klasika, ki je že desetletja nepogrešljiv božičnih praznikov. Če nameravate to pravljico predstaviti otrokom, si vzemite čas in jo razvlecite na več dni zapored (načrtujte premore, kot so predvideni že v pravljici, ki je lepo zgrajena po prizorih), ali pa se odločite za skrajšano različico, ki jo podate na en mah.

Ilustracije: Peter Carl Geissler 

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Ribič in njegova duša

Oscar Wilde: Ribič in njegova duša

Ribič in njegova duša je ena izmed pravljic Oscarja Wilda. Izšla je leta 1891 v knjigi z naslovom Hiša granatnih jabolk, ki je druga (in zadnja) izmed njegovih knjig pravljic. Kot velja za vse pravljice Oscarja Wilda, je relativno dolga, z mračnimi podtoni in odpira številna filozofske, moralna in religiozna vprašanja.

Oscar Wilde je bil eden najboljših pripovedovalcev svojega časa, njegove pravljice pa v marsičem spominjajo na Andersenove, kar si bomo pogledali ob koncu tega besedila. Pred tem ga je treba obnoviti.

Obnova pravljice Ribič in njegova duša

Nekoč je živel ribič, ki je vsak večer vrgel mrežo v morje. Nekoč je ujel morsko deklico. Prosila ga je usmiljenja in mu povedala, da je edina hči morskega kkralja, ki je star in osamljen. Ribič je v zameno zahteval, da se morska deklica vrne vsakič ko jo bo poklical, in mu poje. Njena pesem bo namreč privabila ribe in njegove mreže bodo polne.

Obljubila je in dogovor je spoštovala. Vsak večer mu je pela in ribič je imel odličen ulov. A kmalu je ni več klical zaradi rib. Zaljubil se je v njene pesmi in v morsko deklico. Izpovedal ji je svojo ljubezen in ji predlagal poroko.

Morska deklica mu je povedala, da ne more biti z njim, saj ima on dušo, ona pa ne. Če bi se le lahko znebil duše, potem ovir za skupno življenje ne bi bilo več. Ribič je razumel. Samo duši se mora odreči. A kako?

Šel je vprašat župnika, kako bi se lahko znebil duše. Povedal mu je, da se mu zdi brez koristi. Videti je ne more, čutiti je ne more, le pri načrtih z morsko deklico ga ovira. Rad bi jo odstranil.

Župnik mu je pojasnil, da na to ne sme niti pomisliti več. Dušo mu je dal bog. Je največja dragocenost na svetu, vredna več od vsega zlata. Morska bitja so brez duše in za njih ni božjega kraljestva, on pa naj svojo dušo čuva in moli za oprostitev svojih grehov.

Ribič je vztrajal in duhovnik se je razjezil. Nagnal ga je iz cerkve in ribič je obupan odšel v mesto. Tam je svojo dušo ponudil trgovcem, a jih ni zanimala. Povedali so mu, da ni vredna počenega groša. Ribič je bil zmeden. Trgovci so očitno mislili drugače od župnika.

Potem se je spomnil znanca, ki mu je nekoč omenil čarovnico, ki naj bi živela v neki votlini ob obali. Morda mu ona lahko pomaga?

Ko jo je našel in ji povedal, da bi se rad znebil duše, je prebledela in mu to odsvetovala. Vendar je vztrajal. Končno ga je vprašala, kaj ji ponuja v zameno za pomoč. Njegov denar je ni zanimal. Hotela je, da pleše z njo.

Vendar ne kadarkoli. Biti mora Sabat in polna luna, kar je bilo še isto noč.

Ribič je privolil in ona je obljubila, da mu bo potem povedala, kako se znebiti duše.

Opolnoči sta res zaplesala. Tudi druge čarovnice so prišle, a glavni udeleženec je bil bogato oblečen gospod zlobnih oči, ki je prišel ko se je ples že skoraj končal. Čarovnice so se mu poklonile, ribič pa se je prestrašen pokrižal.

Čarovnice so se razbežale in tudi gospod, ki je prišel zadnji, se je umaknil. Ribič je preprečil čarovnici, s katero je plesal, da bi pobegnila z drugimi. Zahteval je, da se drži svojega dela dogovora.

Končno je popustila in mu povedala, da se mora v mesečini postaviti s hrbtom proti luni, da bo senca padala pred njega. Takrat mora zarezati z nožem na mesto med stopali in senco, ki je v resnici telo njegove duše, in ji naročiti naj odide.

Res je tako storil, a duša ni hotela oditi. Zakaj bi se ločila, saj mu je vsa ta leta zvesto služila? Ribič se je strinjal, da mu ni storila žalega, a sedaj ga le ovira pri njegovi ljubezni. Morata se raziti. Ob silnem tarnanju je duša le pristala, da ga zapusti, a ga prosila, da ji da še svoje srce.

Vendar ji srca ni hotel dati. Brez srca pač ne bi mogel več ljubiti in ravno zaradi ljubezni je hotel dušo napoditi stran. Od njega je lahko odbila le obljubo, da se bosta enkrat letno srečala na istem mestu, kjer se poslavljata. Duša bo prišla in ga poklicala iz podvodnega sveta. Morda jo bo potreboval.

Čeprav ni verjel, da jo bo še potreboval, se je strinjal in odšla sta vsak po svoje.

Po letu dni sta se res dobila na obali.

Pripovedovala mu je o svojih pustolovščinah v deželah na vzhodu. O drugačnih običajih, drugih verah, o različnih nevarnostih in končno o Ogledalu modrosti, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najmodrejšega človeka na svetu.

A ribič ni bil navdušen. Ljubezen se mu je zdela vredna več od modrosti. Zato se je vrnil pod vodo k svoji morski deklici.

Čez leto dni ga je duša spet poklicala. Tokrat je pripovedoval o pustolovščinah na jugu. O drugih krajih, drugih običajih, drugačnih ljudeh in končno o Prstanu bogastva, ki ga je zaplenila. Če ji dovoli, da se vrne, ga bo naredila za najbogatejšega človeka na svetu.

Ribič je odklonil. Ljubezen je cenil bolj od bogastva.

Duša se je vrnila še tretje leto. Tokrat mu je pripovedovala o mestu, ki je bilo čisto blizu, le kak dan stran. Bilo je polno različnih lepot, a največja med vsemi je bila čudovita plesalka, katere ljubke bele nožice so med plesom spominjale na grlice. Če hoeč, ga odpelja tja in mu jo pokaže.

Ribič se je ob predstavljanju plesalke z belimi nožicami spomnil, da njegova morska deklica sploh nima nog. Morda pa bi šel res pogledat tole plesalko? Saj vendar ni daleč in se bo lahko hitro vrnil k svoji ljubljeni?

Duša je spet postala njegova senca in ga odpeljala z obale. Pot je trajala dalj, kot je pričakoval, a končno sta prispela do nekega mesta. Vprašal je, če sta na cilju in duše je zanikal, a dejala, da bosta vseeno vstopila. Tam mu ju naročila naj ukrade srebrno čašo. Ni bil navduše, a je ubogal, saj ji je zaupal, da za krajo obstaja razlog.

Nato sta nadaljevala pot do drugega mesta. Tudi to ni bilo pravo, a sta spet vstopila. Tam mu je duša naročila, naj udari otroka. Še vedno ji je zaupal in ubogal jo je, čeprav je vedel, da ravna narobe.

Pred tretjim mestom je duša dejala, da je to morda pravo mesto. Vsekakor morata vstopiti. Ker se je že nočilo, sta sedla na tržnico, kjer ni bilo več prodajalcev. Neki neznanec ju je gostoljubno povabil k sebi in pri njem sta prenočila. Toda duša je ribiča še pred jutrom zbudil in mu naročila naj gre v gospodarjevo sobo in ga zabode.

Res ga je. Potem je od duše zahteval pojasnilo. Zakaj ga je nenehno silila v slaba dejanja?

Duša mu je pojasnila, da je zlo postalo zanjjo povsem sprejemljivo. Tako pač je, če greš v svet brez srca. On je bil tisti, ki ji ga ni hotel dati. Sedaj pa je ona, njegova duša, zlobna.

Ribič se je spot postvil s hrbtom proti luni in jo hotel odrezati od sebe, a ni šlo. Svoji duši se lahko odrečeš le enkrat.

Sedaj je imel hudobno dušo in z dušo se seveda ni moel vrniti k morski deklici. Ampak poskusiti je vseeno hotel. Duša ga je zaman prepričevala, da je svet pol lepotic, on je hotel nazaj k morski deklici.

Ko se je vrnil na obalo, jo je zaman klical. Iskal jo je po zalicih in votlinah, a ni se mu oglasila. Duša mu je ves čas pripovedoval o lepotah življenja, ki bi jih bil lahko deležen, a ribič ni odnehal, tako zelo si je želel k svoji morski deklici.

Po letu iskanja je duša sklenila spremeniti taktiko. Ribiču je pripovedovala o grozotah, ki jih je videla po svetu in možnostih, da svet naredita boljši. Če bi se le ribič odrekel svoji morski deklici. Vendar ni popustil.

Dve leti iskanja sta minili, a brez uspeha. Duša je priznala, da je ljubezen do morska deklice močneja od nje in prosila ribiča, če bi ji vendarle odprl srce, da bi bila še bolj združen kot sta že, tako zelo, kot sta bila nekoč. Ribiču se je zasmilila, saj je vedel, da je morala med potovanji po svetu brez srca veliko pretrpeti.

Vendar je ni mogel sprejeti v srce, saj bilo to že polno ljubezni do morske deklice. Rekel je, da bi ji rad pomagal, a ne ve kako.

Takrat se je slišal silen krik, tako kot ga slišimo, kadar umre kdo iz morskega kraljestva. Kmalu za tem so valovi naplavili truplo morske deklice. Ribič jo je obupan objemal, ko so se dvignili valovi. Duša ga je zaman prepričevala, naj se umakne. Ostal je s svojo mrtvo ljubico in valovi so pokopali oba.

Zjutraj je duhovnik našel trupli na obali. Prepoznal je ribiča in naročil ljudem, da oba pokopljejo v delu pokopališča, namenjenemu največjim grešnikom. Niti groba ne smejo označiti, saj sta bila vendar brezbožni bitji.

Tri leta so minila, ko je imel župnik mašo, md katero je na olatrju opazil cvetje, lepše od kateregakoli v življenju. Na koncu je vprašal, od kod prihja to cetje in izvedel, da iz kota pokopališča, kjer so največji grešniki.

Takrat je sklenil oditi na obalo in blagosloviti vsa morska bitja. Očitno so tudi ona božja stvaritev. Ljudje so bili navdušeni. Toda v tistem delu pokopališča ni nikoli več nič zraslo. In tudi morskih bitij niso videli več, saj so se odselila v drug del morja.

Komentar:

Oscar Wilde je svoje pravljice napisal, ker je postal oče in se mu pravljice, ki so že bile na voljo, niso zdele dovolj dobre za njegova sinova. V svoje pravljice je vnesel svoje življenjske izkušnje in svoj pogled na svet, zato je v njih veliko spraševanj in preizpraševanj o dobrem in slabem, o moči in nemoči, o tej in o oni veri, ... Pač o rečeh, ki jih je v življenju izkusil.

Ribič in njegova žena ni izjema. V njej je govora o prepovedani ljubezni. Sam je bil večkrat nesrečno zaljubljen, ko pa je po več zavrnitvah drugih deklet nekoliko presenetljivo poročil Constanco (pomagala mu je pri številnih delih, verjetno tudi pri pravljicah, sama je uredila vsaj dve zbirki priredb klasičnih praljic), tudi zakonska sreča ni prav dolgo trajala. Ribič in njegova žena torej vsebuje vsaj nekaj avtobiografskih elementov.

Razmisleki o vrednosti človeške duše so prav tako povezani z njegovimi osebnimi religioznimi dvomi, saj je vse življenje nihal med katoliško in protestantsko vero, pa na koncu ni našel pravega zadovoljstva.

Spretno je tudi vpletel takrat zelo priljubljeno tehniko pripovedi v pripovedi, ki je sledila tradiciji 1001 noči, saj so zgodbe, ki jih pripoveduje duša, zanimive že same po sebi in ne služijo zgolj kot mašilo. A še večji vpliv gotovo lahko damo Andersenovim pravljicam, ki jih je Wilde kot izredno načitan človek, zagotovo poznal v več različicah in verjetno tudi jezikih.

Primerjava Ribiča in njegove duše z Malo morsko deklico

Andersen in Wilde sta imela v življenju kar precej skupnega, a omejimo se zgolj na podobnosti med Malo morsko deklico in Ribičem in njegovo dušo.

V obeh primerih gre za prepovedano ljubezen med osebo z dušo in osebo brez duše. Medtem, ko se Mala morska adeklica na koncu bori za pridobitev duše, se ribič velik del zgodbe bori, da bi se je znebil. Rezultat je na koncu enak - sreča je kratkotrajna, trpljenje veliko, rešitev se morda pokaže šele v posmrtnem življenju.

Ples ima tako pri Mali morski deklici kot pri Ribiču in njegovi duši pomembno vlogo. Ne le, ker prisotnost ali odsotnost nog ločujeta ljudi od morskih bitij, ampak ker je ples katalizator sprememb. S plesom Mala morska deklica zapeljuje svojega izbranca, s plesom si ribič prisluži recept za odstranitev duše in s pripovedjo o plesu ga ona premami, da jo vzame nazaj.

Tako Mala morska deklica kot ribič sta pripravljena za svojo ljubezen plačati visoko ceno in obema lahko pomaga le čarovnica. Ona se odreče svojemu čudovitemu glasu, on svoji duši, ki je seveda tudi njegov glas. S tem oba izgubita pomembnen del svoje osebnosti, v zameno pa dobita sam priložnost za uresničitev želje. Oba jo zapravita.

Še kaj bi se dalo najti, a verjetno je dovolj. Če vam je všeč, vzemite v roke knjigo Hiša granatnih jabolk (vse ilustracije Jessie Marion King so tule) in preberite vse štiri pravljice. Niso tako vesele, kot od pravljic običajno pričakujemo, a gre za prvovrstno čtivo, ki ga je vredno vzeti v roke. Tudi, če smo že nekoliko starejši.

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Snežica in Rožica

Snežica in Rožica, klasična pravljica bratov Grimm, je danes skoraj pozabljena. Kot večina pravljic iz njune zbirke pripoveduje o odraščanju, od bolj znanih pravljic jo v prvi vrsti razlikuje prijateljstvo, namesto rivalstva med sestrami.

Kot smo že vajeni, se bomo skozi Snežico in Rožico spehodili s pomočjo ilustracij.

Obnova

Nekoč sta živeli sestri: Snežica in Rožica. Bili sta si podobni, le da je prva imela svetlejše lase in polt, druga pa je bila nekoliko bolj rdečelična in živahnejšega značaja. Skupaj z materjo sta živeli hišici v gozdu. Dekleti sta imeni dobili po rožnih grmih, ki sta rasla ob hiši. Na enem so cvetele bele, na drugem rdeče vrtnice.

Večino časa sta preživeli zunaj, kjer sta uživali v naravi in se spoprijateljili s številnimi živalmi. Včasih sta zunaj celo prespali, tako domače in varno sta se počutili v gozdu. Kljub temu sta materi tudi pomagali, tako da je bil njihov dom vedno čist in pospravljen.

Ko je prišla zima, sta bili skoraj ves čas doma. Nekoč je na vrata potrkalo. Bil je medved. Najprej so se ga mati in hčeri prestrašili, a prijazno jih je nagovoril in hitro jim je bilo jasno, da nimajo opravka z navadno zverjo. Prosil jih je, če se lahko pogreje ob ognjišču in dovolile so mu ostati.

Prek zime so se spoprijateljili. Spomladi je medved povedal, da mora spet v gozd, saj išče nekega škrata, ki mu je ukradel bogastvo.

Dekletoma je bilo za prijateljem žal, a lepo vreme ju je vseeno kar hitro potolažilo. Nekega dne sta naleteli na škrata. Poskakoval je in preklinjal ob podrtem deblu, v katerega razpoko se mu je ujela brada. Ni se mogel rešiti in zavpil jima je, naj mu pomagata.

Čeprav sta Snežica in Rožica vlekli na vso moč, brade niso mogli izvleči. Zato je Snežica delček, ujet v deblo, odstrigla. Škrat je bil besen, saj mu je brada veliko pomenila. Zdrl se je nanju in nato pobral vrečko zlatnikov, ki je ves čas ležala v bližini. Nato je odšel, dekleti pa sta šli po svoje.

Nedolgo za tem, sta škrata našli v novi zagati. Tokrat je stal na bregu potoka, v katerem si je poskušal ujeti ribo. Toda vrvica se mu je zapletla v brado in riba, ki je ravno takrat ugriznila v trnek, bi ga skoraj zvlekla v vodo.

Snežica in Rožica sta mu spet pomagali, a za rešitev škrata je bilo treba odstriči še nekaj brade. Preklel ju je, pobral vrečko z biseri in jo ucvrl po svoje.

Minilo je nekaj časa, ko sta škrata našli v novi nevarnosti. tokrat ga je pograbil orel in ga poskušal odnesti v gnezdo. Škrat se je boril, a bilo je očitno, da ujeda zmaguje. Ko sta priskočili še dekleti, je škrata vendarle uspelo zadržati na tleh, orel pa je odletel z enim od njegovih škornjev.

Škrat je bilo neznansko jezen na Snežico in Rožico, ki s ejima ni zahvalil za življenje niti z besedico. Med glasnimi kletvicami je poiskal vrečko z diamanti in odšel.

S tem njihovih srečanj še ni bilo konec.

Še enkrat več sta dekleti naleteli na škrata, a tokrat ni bil v nevarnosti. Na gozdni jasi je občudoval svoje bogastvo.

Ko ju je opazil, je takoj začel z zmerjanjem in grožnjami, a takrat je pritekel medved, prav tisti, ki se je spoprijateljil s Snežico in Rožico, in ga udaril, da je obležal mrtev.

Preden sta sestri povsem dojeli, kaj se dogaja, je z medveda odpadla koža in pred njima se je pojavil princ. Pojasnil je, da ga je škrat pred časom začaral v medveda in mu ukradel premoženje. Svojo pravo podobo je lahko dobil nazaj le s škratovo smrtjo.

Nato je Snežico in Rožico povabil na svoj grad. Tudi njuno mater so vzeli s seboj in celo rožna grma so presadili. Čez čas se je princ poročil s Snežico, njegov brat pa z Rožico.

Pravljični elementi

Snežica in Rožica ima naslednje klasične pravljične elemente:

- čas in kraj dogajanja sta nedoločena (nekoč, gozd);

- nastopajo pravljična bitja: živali prijateljujejo z dekleti, medved celo govori, nastopa tudi škrat, ki lahko človeka spremeni v zver;

- pravljično število tri se pojavi ob reševanju škrata, ki je trikrat v življenjski nevarnosti, uporabljano pa je za stopnjevanje napetosti, saj je vsakič huje, on pa vsakič bolj jezikav in agresiven;

- reševanje škrat je tipična preizkušnja, skozi katero gredo pravljični junaki, dekleti pa ne le pomagajo pravljičnemu liku v težavah, ampak kljub njegovemu obnašanju vztrajajo v svoji prijaznosti in nesebičnosti;

- na koncu se medved spremeni nazaj v človeka, kar je klasična transformacija v pravljicah z motivom živalskega ženina (tega praviloma ženski liki najprej dojemajo kot nevarnost, ali do njega vsaj čutijo odpor, a ga sčasoma sprejmejo za prijatelja in celo morebitnega moža);

- čeprav o finančnem stanju deklet ne izvemo veliko, nimamo občutka, da bi bili premožni, a se njun družbeni status po srečanju s princem zagotovo korenito izboljša (kot se praviloma spremeni status vsakemu človeku, ko odrase, kar v pravljicah največkrat ponazarjajo odhod od doma, pridobitev premoženja ali znanja, in seveda poroka).

Primerjava Snežice in Rožice z drugimi pravljicami

- iz Zlate ptice, Pepelke, Matere Hulde (Starke Zime) in številnih drugih pravljic poznamo tekmovanje med sorojenci, ki ga v tem primeru ni, obe sestri ves čas nastopata enotno in z dramaturškega vidika bi namesto dveh prav lahko nastopala ena sama oseba;

- preizkušnje, skozi katere morajo pravljični junaki, so različne, a le malo je tako enostavnih kot pri Snežici in Rožici, ki ves čas pomagata (medvedu in predvsem škratu), pri tem pa ne zaideta v nobeno resno nevarnost (pomislimo le na Pogumnega krojača ali Rdečo kapico);

- odsotnost očeta je še posebej v pravljicah bratov Grimm, ki sta tudi sama ostala kmalu brez, zelo izrazita (pomislimo na Rdečo kapico ali Snežico in Rožico, kjer ga sploh ni, v Sneguljčici, Trnuljčici, Mizici, pogrni se! in Špicparkeljcu pa je nesposoben);

- v pravljicah (pogosto imenovanih pravljice z motivom živalskega ženina) je moški pogosto predstavljen kot zver ali drugo nečloveško bitje, ki se lahko pojavi v dveh oblikah, nevarni in zaščitniški (pri Sneguljčici na primer lovec in princ, pri Rdeči kapici kot volk in lovec, pri Snežici in Rožici kot škrat in princ) ali pa mora skozi preobrazbo (pri Botru Ježu se mora spremeniti iz ježa v človeka, pri Lepotici in Zveri iz Zveri v človeka, pri Žabjem kralju iz žabca v človeka, pri Snežici in Rožici iz medveda v človeka);

- glavni lik mora skozi življenjsko preobrazbo, s katero se obdobje brezskrbnega otroštva zaključi in po življenjskih preizkušnjah nadaljuje s povsem novim življenjem.

Uporabljene ilustracije so v javni lasti. Vira:

https://oskar-herrfurth.weebly.com/snow-white-and-rose-red.html

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2023/03/26/the-house-in-the-wood-and-other-old-fairy-stories/

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Gosja pastirica

Gosja pastirica, pravljica bratov Grimm

Kratka obnova

Princesa zapusti svoj grad, da bi se odpravila k svojemu ženinu na drugem gradu. Nista se še videla, očitno gre za poroko, ki so jo dogovorili starši. Toda princesa se odpravi sama, za spremstvo ima le služabnico. Poleg tega ji mati za spomin izroči robček, jaha pa na konju po imenu Falada, ki je prav poseben, saj zna govoriti.

Ko popotnici prideta do potoka, si princesa zaželi vode. Vendar ji je služabnica noče dati. Princesa se tako sama skloni k vodi in pri tem izgubi robček. Ko prideta spet do vode, je princesa spet žejna. A služabnica je spet ne uboga. Še več, ukaže ji, da razjaha konja in z njo zamenja oblačila. Priseči mora, da živi duši ne bo povedala, katera je prava princesa in katera služabnica. Tako na grad prispeta z zamenjanimi vlogami. Služabnica kot princesa in princesa oblečena v služabnico.

Takoj po prihodu služabnica kot lažna princesa ukaže obglaviti konja, pravi princesi pa dodeli manjvredno delo gosje pastirice, še to v vlogi pomočnice dečku Konradu. Prava princesa uspe le izprositi, da glavo njenega ljubega Falade, ki ga ni mogla zaščititi, obesijo nad grajska vrata. Ker vsak dan hodi skozi ta vrata, jo Falada vsakič opomni na njeno plemenito poreklo.

Ko se gosi pasejo, si princesa razčesava svoje zlate lase. Konrad je tako očaran, da jih poskuša nekja izpuliti, a princesa ukaže vetru, da mu ponagaja in Konrad res preostanek dne preživi v lovljenju klobuka. O Faladi in vetru poroča kralju. Tudi kralj je radoveden. Nad bodočo ženo svojega sina je razočaran, gosja pastirica pa se mu zdi vse bolj zanimiva. Od nje poskuša izvedeti, kakšno skrivnost skriva. Vendar mu ona pove le, da ne sme tega povedati živi duši.

Tako kralj uredi, da gosja pastirica razkrije svojo zgodbo železni peči. Ker iz te vodi cev, kralj na drugem koncu sliši vse o zamenjavi. Pri obroku na gradu nato vpraša služabnico, ki se izdaja za princeso, kako bi kaznovala prevaranta, kakršna je sama. Služabnica ne prepozna njegove zvijače in predlaga izjemno kruto kazen. Nemudoma jo izvršijo, gosji pastirici pa vrnejo položaj princese.


Analiza - sledi


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Sedemkrat lepa

Sedemkrat lepa (pravljica Ludwiga Bechsteina)

Čeprav gre za danes skoraj pozabljeno pravljico, je tako značilna za romantično obdobje, v katerem so ob Grimmovih vsaj v Nemčiji dominirale prav Bechsteinove pravljice, da jo skoraj moramo predstaviti tudi na teh straneh. Poleg tega je to odlična priložnost, da objavimo serijo čudovitih starinskih razglednic, ki jih je na temo Sedemkrat lepe narisal Oskar Herrfurth.

Nekoč sta živela zakonca, ki sta bila zelo revna. V majhni hišici sta živela z edinko. Ta je bila tako lepa, da bi se lahko po videzu kosala kar s sedmimi lepoticami hkrati. Zato je dobila ime Sedemkrat lepa. Bila je tudi delovna in spretna pri gospodinjskih delih, da bi si je vsak želel za ženo. Kljub temu je bila zelo skromna. Ko je šla na primer v cerkev, si je obraz prekrila s tančico, da ljudje ne bi ves čas buljili vanjo.

Nekoč je dekle videl princ in zanimalo ga je, zakaj ima obraz prekrit s tančico. Povedali so mu za njeno lepoto in skromnost. Po služabniku ji je poslal prstan in prosil, če bi se lahko srečala. Pomislil je, da bi jo, če je res tako lepa in skromna, lahko prosil za roko.

Sedemkrat lepa je mislila, da bi jo princ rad najel za kako delo in privolila je v srečanje pod hrastom. Ko jo je princ spoznal, jo je takoj vprašal, če bi postala njegova žena. Zavrnila ga je, saj je on bogat plemič, ona pa le revno dekle in bi njuna zveza gotovo razjezila njegovega očeta.

Vendar je princ še kar vztrajal. Naslednji dan ji je poslal srebrne čevlje in spet sta se srečala. Morala mu je obljubiti, da bo premislila o njegovi ponudbi in se pogovorila s starši. Predlagala je, da ji da nekaj dni za premislek.


Toda že naslednji dan jo je spet poiskal. Tokrat ji je prinesel čudovito zlato obleko. Ponovila je, da se ji njuna zveza še vedno ne zdi primerna, saj je ona revna, on bogat in njegov oče, kralj, bi se gotovo razjezil.

Princ pa je še kar silil vanjo in zatrjeval, da je ona edina, ki ga zanima, da mora postati njegova žena in nekega dne tudi kraljica.

Sedemkrat lepa je začela verjeti v njegove iskrene namene in večer za večeroma sta se srečevala pod hrastom. Žal je princa zasledovala ena izmed grajskih služabnic in novico o njegovi simpatiji odnesla do kralja. Ta je dal v jezi požgati hišo Sedemkrat lepe. Njena starša sta umrla, ona pa se je rešila s skokom v vodnjak.

Kasneje je med ostanki domačije našla nekaj uporabnih predmetov, ki jih je prodala in si kupila fantovsko obleko. Preoblečena je šla na kraljevi dvor in prosila za službo. Ko so jo vprašali za ime, je rekla, da je Nesreča.

Kmalu je postala najljubši kraljevi služabnik, princ pa je objokoval njeno smrt. Ne za dolgo, saj mu je kralj hitro predstavil princeso iz sosednjega kraljestva, ki je bila godna za možitev. Ko se ej že začela poročna procesija, Sedemkrat lepa ni mogla zadržati svoje žalosti in zapela je pesem:

"Sedemkrat lepa nekdaj so pravili mi,
a Nesreča sem zdaj, saj ta se me drži."

Čeprav je bila na repu procesije, jo je princ, ki je korakal spredaj, slišal lepo petje in povprašal, kdo tako lepo poje. Kralj mu je povedal, da njegov služabnik. Princ je odjahal do Sedemkrat lepe in jo takoj prepoznal. Nato se je vrnil na čelo in počakal, da so se svatje posedli za mizo.

Tedaj je kralja sosednje dežele, očeta svoje bodoče žene, vprašal:

"Gospod, če bi imeli lepo in dragoceno skrinjico, pa bi nato izgubili ključ, bi si verjetno priskrbeli novo skrinjico in nov ključ. Toda kaj storiti, če nato spet najdete stari ključ? Katero skrinjico obdržati?"

"Seveda staro," je rekel kralj. "Starih dragocenosti ne smemo nikoli zavreči zaradi novotarij."

"Potem bi vam pa rad predstavil stari ključ, vaše veličanstvo," je princ iz množice povlekel služabnika. "Vanjo sem se zaljubil že veliko preden sem spoznal vašo hčer. Njo in nobene druge nočem za ženo."

"Saj to je vendar Nesreča!" je vzkliknil prinčev oče.

Toda princ je snel pokrivalo Sedemkrat lepi in prisotni so obnemeli ob njeni lepoti. Princ pa jo je povedel v grad, kjer je postala njegova princesa in družica za vse življenje.

KONEC

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Sinjebradec

Sinjebradec: obnova z analizo

Sinjebradec je stara pravljica, ki je v zadnjem stoletju počasi odšla iz mode. Ob koncu 17. stoletja jo je v svoji sloviti knjigi pravljic zapisal Charles Perrault in od takrat navdihuje umetnike vseh zvrsti, čeprav je res, da v zadnjem času predvsem takšne, ki radi polemizirajo z odraslo publiko. Toda najprej moramo pravljico obnoviti ali vsaj narediti soliden povzetek Sinjebradca.

Obnova

Nekoč je živel skrivnosten mož velikega bogastva. Verjetno je bil plemenitega rodu, a tega nihče ni vedel zagotovo. So pa o njem krožile različne govorice, ob katerih je marsikoga spreletaval srh. Pravili so namreč, da se je že večkrat poročil, a je vsaka od žena že kmalu po poročni noči brez sledi izginila. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi.

Sinjebardec se je pogosto selil, zato nihče ni vedel zagotovo, koliko resnice je na tem. Ko si je tako kmalu po prihodu v nov kraj s številnimi bogatimi darovi pridobil naklonjenost družine, v kateri so imeli mlado, ravno za možitev godno hčer.

Po krajšem obotavljanju so sprejeli snubitev in kmalu sta se poročila.

Ko je mlada nevesta zaživela na gradu, sprva ni opazila ničesar nenavadnega. Njen soprog je bil do nje precej zadržan, a storil ji ni ničesar žalega. Čez nekaj časa pa je pristopil k njej s šopom ključev.

"Oditi moram, draga moja žena," je rekel. "Nekaj dni me ne bo, zato ti predajam ključe gradu. V vse sobane lahko vstopiš, le v tisto na koncu, ki jo odpira tale ključ, ne vstopaj. Obljubiš?"

Žena je seveda obljubila, a takoj jo je začela glodati radovednost. V velikem gradu res še ni imela priložnosti raziskati vseh kotičkov in sedaj je bila priložnost, da si dodobra ogleda svoj novi dom. S šopom ključem je hodila po hodnikih, iz dvorane v dvorano, občudovala nakopičene umetnine in bogastvo, a najbolj jo je mikala soba na koncu.

Le kaj se skriva za prepovedanimi vrati? Le kakšno bogastvo mora biti šele tam, če je že povsod drugod vsega preveč?

Nekaj časa se je upirala skušnjavi, a potem ni več zdržala. Odšla je do edinih vrat, ki jih še ni odprla, do vrat, ta katera ji je Sinjebradec jasno povedal, da jih ne sme odpirati. Ključ je brez težav odprl. Za vrati pa grozljiv prizor!

Sinjebradčeva soproga se je zagledala v trupla številnih bivših žena njenega soproga. Visela so na kavljih kot obleke v trgovini.

Od strahu je otrpnila in ključ vrat ji je padel na tla. Takrat je šele opazila, da so tla prekrita s krvjo. Ključ je pordel. S tresočo roko ga je pobrala in spet zaprla vrata. Uspela jih je zakleniti, a ključa ni mogla očistiti. Naj je še tako drgnila, krvi z njega ni mogla sprati.

Mrzlično je razmišljala, kaj storiti z izdajalskim ključem, ko je zapeketalo pred gradom. Njen mož se je vračal!

Prilomastil je naravnost k njej, kot bi vedel, da je prekršila njegovo navodilo.

"Ključ hočem," je rekel. "Sem z njim."

Okrvavljeni ključ je povedal vse. V njegovem pogledu ni bilo prostora za usmiljenje.

"Pripravi se na smrt, žena," je rekel in izza pasu potegnil sabljo.

Komaj je izprosila, da ji je dovolil oditi na vrh stražnega stolpa, kjer je želela še zadnjič pomoliti za svojo dušo. Ko se je z vrha gradu zagledala navzdol, je zagledala sestro, ki je ravno prihajala na obisk. Nemudoma ji je sporočila, kakšno usodo ji je mož in sestra je obrnila kočijo proti domu, kjer je bratoma prenesla slabe novice.

Oba sta pograbila orožje in s konji odjezdila proti Sinjebradčevemu gradu. Prispela sta, ko se je zlobnež že sklanjal nad svojo soprogo, da bi jo pokončal. Zažvenketala so rezila in Sinjebradec je padel. Njegova žena je bila rešena!

S Sinjebradcem je bilo tako konec, njegovo bogastvo pa je pripadlo njegovi vdovi, ki je kmalu spoznala prijaznega plemiča in se čez čas z njim tudi poročila. Živela sta dolgo in srečno.

Analiza:
sledi


Simbolika:
tudi









Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Jakec in fižolovo steblo

Nekoč je živela vdova, ki je imela skoraj odraslega sina Jakca. Bila sta revna, v svoji mali koči sta imela le nekaj starega pohištva, za hišo vrtiček, na katerem sta pridela nekaj zelenjave, njuno največje bogastvo pa je bila krava, ki jima je dajala mleko. Toda nekega dne je tudi to presahnilo.

"Jakec?" je nekega dne utrujena poklicala sina.

"Da, mati."

"Zima je bila dolga, pobrala nama je veliko moči. Kaže, da je tudi najina krava izčrpana. Le kako bomo preživeli?"

"Delo si bom poiskal, mati," je Jakec poskušal pokazati čim več optimizma.

"Le kdo te bo hotel?," je zavzdihnila njegova mama. "Če si prijazen in se ne bojiš, še ne pomeni, da boš našel dobrega gospodarja. Raje bova prodala kravo. Morda dobiva zanjo dovolj denarja, da začneva z majhno trgovinico. Tako bova lahko delala oba in še skupaj bova."

"Prav, mati. Jo bova odpeljala na semenj?"

"Preslabotna sem, Jakec. Sam jo daj. Glej, da boš zanjo iztržil dobro ceno!"

Rečeno, storjeno. Jakec je kravi nadel povodec in jo odpeljal. Hodil je in hodil, sonce je že prepotovalo polovico svoje poti, ko mu je nasproti prispel popotnik.

"Pozdravljen, Jakec!" ga je nagovoril.

"Pozdravljen, tujec," se je Jakec začudil. "Od kod poznaš moje ime?"

"Nisem tujec, ampak pošten trgovec. Lepo kravo imaš. Jo pelješ na semenj?"

"Res jo peljem," je pokimal fant. "Praviš, da si trgovec? Nobenega blaga ne vidim pri tebi."

"Največje dragocenosti nosim kar v žepu. Hočeš videti? Tule so," je tujec iz žepa potegnil pest in jo razklenil pred Jakčevimi široko razprtimi očmi.

"Fižolčki?" je bil razočaran. "To je vse, kar imaš? Že res, da so lepi. Tako pisanih še nisem videl ..."

"Niso samo lepi, ampak imajo čarobne lastnosti," ga je prekinil trgovec. "Če jih zvečer posadiš, že naslednje jutro čudež doživiš."

"Čarobni fižolčki? No, to pa je nekaj," je Jakec še enkrat pogledal prgišče fižolov v dlani.

"Bi zamenjal? Navadno kravo, ki ne daje več mleka, za čarobni fižolček?"

"Hmmm ..." se je fant še malo obotavljal. "Kako pa ...?"

"Veš kaj, ne bom te ogoljufal," kje bil tujec odločen. " Kar vseh pet fižolčkov ti bom dal. In še v vrečko jih zavijem. Tako bo še najbolje! No, dajva, seziva si v roke!"

Illustracija Roberta Anninga Bella

Jakec je kravo zamenjal za pet pisanih fižolčkov in se zmedenih misli obrnil proti domu. Temnilo se je že, ko ga je dosegel. Pred vhodom ga je že pričakovala mama.

"O, Jakec! Vrnil si se! Si prodal kravo? Koliko si iztržil? Pet, mogoče deset novcev? Petnajst jih gotov nisi mogel dobiti!"

"Dobil sem nekaj boljšega od novcev, mati. Za čarobne fižolčke sem jo zamenjal!"

Mama ni mogla verjeti, da je bil njen sin tako lahkoveren."

"Kaj? Odlično mlekarico za nekaj fižolov? Se ti je zmešalo?" je vse težje skrivala jezo.

"Ampak trgovec mi je rekel ..."

"Rekel, rekel," je bila mama razburjena. "Ni pomembno, kakšne traparije ti je natvezil, da te je le opetnajstil!"

"Če jih posadiva ..." je Jakec previdno poskušal.

"Še ne boš nehal, ti nesrečnež?" ga je spet prekinila. "Sem z njimi! Poglej, kaj si mislim o teh čarovniških traparijah!"

Mati je pograbila fižolčke in jih zagnala na vrt za hišo. Še dolgo v noč je oštevala svojega lahkomiselnega sina in ga končno brez večerje poslala spat. Le kje je imel pamet? Le kaj bosta zdaj jedla? Od nekakšnih čarovnij pač ne moreta živeti! Jakec je bil od dolge poti tako utrujen, da je takoj zaspal.

Zgodaj je bilo, niti petelini še niso zapeli, ko se je Jakec prebudil.

Soba se mu je zdela drugačna, nenavadna, čudna. Del je bil obsijan s prvimi sončnimi žarki, kot ponavadi, a preostanek je napolnila nenavadna zelena svetloba. Začuden je pogledal skozi okno. Več kot polovico razgleda mu je zastirala visoka rastlina. Trgovec ga vendarle ni nalagal! Iz fižolčkov, ki jih je mati vrgla na vrt so v le nekaj urah pognala ogromna stebla. Med seboj so se prepletla v nekakšno lestev, ki je segala do ... Jakec se je zaman oziral proti vrhu. Izginjala je nekje v oblakih.

"Le do kam vodi?"

Radovedno je pogledoval proti krošnji, ki je morala biti nekje visoko, visoko, ...

"Rekel bi, da gre vse do neba ... Eh, kar po njej bom splezal in se prepričal na lastne oči," je skleniil in se zavihtel pek okenske police.

Rečeno, storjeno. Jakec je kar skozi okno zlezel na orjaško plezalko, ki se je vila navzgor. Hitro je napredoval in ko se je prvič ozrl navzdol, je bil presenečen, ker je se je zdela njegova koča tako majhna.

Dolgo je plezal, a drevo, ki je zraslo na mestu, kjer so na tla padli čarobni fižolčki, se kar ni nehalo. Jakec še vedno ni vedel, kaj ga čaka na vrhu. A vedel je, da se ne bo ustavil. moral je izvedeti, kaj ga čaka na vrhu.

Zavihtel se je v meglico, iz katere so oblaki in nekaj časa je videl le nekaj metrov stebla nad seboj. Toda čez nekaj časa se je spet zjasnilo in takoj nad oblaki ga je pričakal osupljiv prizor.

"Vau! Saj to je cel nov svet!" je zatulil ob pogledu na pokrajino, ki se je raztezala pred njim. 

Fižolova stebla so segala natanko do prekrasnega zelenega travnika, skozi katero je teklo nekaj potočkov, ob robu je stal gozd, malo naprej se je dvigalo nekaj hribov in skozi deželo se je vila lepa bela cesta.

"Nisem prišel tako daleč, da bi samo stal. Še naprej moram,si je rekel in stopil na pot pred seboj. Sprva počasi, a z vsakim korakom odločneje, jo je mahnil proti hribčkom pred seboj. Na najbližjem je zagledal veliko stavbo, grad, ki se je ponosno dvigal nad pokrajino. Jakec ga je gledal s takšnim zanimanjem, da bi se skoraj zaletel v starčka, ki mu je prišel naproti.

"Pozdravljen, Jakec. Si le prišel," ga je pozdravil.

"O, vi ste! Trgovec, ki s fižolčki?" se je začudil Jakec.

"Zdaj veš, da si naredil prav, ko si jih zamenjal. Toda šele na polovici poti si. Vidiš tisti grad?"

"Seveda ga vidim."

"V njem živi velikan," je nadaljeval trgovec. "Včasih je pripadal plemenitemu gospodu, ki ga je velikan ubil in si prilastil vsa bogastva v njem. Na srečo sta vsaj graščakova žena in njegov komaj rojeni sin ušla krutemu velikanu. Dolgo sta se skrivala, otepala sta se revščine, na koncu sta v revni koči shajala le s pomočjo krave in njenega mleka. In še kravi je nekega dne presahnilo mleko.

Jakec je vse bolj začudeno poslušal. Seveda je v revnem fantiču in njegovi materi, ki sta bila življenjsko odvisna od krave in njenega mleka takoj prepoznal sebe. Obotavljajoče je začel: "Ta zgodba je, kot bi poslušal ..."

"Svojo?" se je nasmehnil starec. "Prav imaš. Graščakova žena je bila tvoja mama in ti si plemenite krvi. Kar najdeš v gradu, je tvoje. A opozarjam te, da bo nevarno. Velikan še vedno živi v njem."

"Kaj naj storim?" je vprašal Jakec, ki mu je srce začelo razburjeno biti.

"Sledi svojemu občutku. Ne podajaj se v nevarnost brez razmisleka, a z razmišljanjem tudi ne zapravljaj preveč časa. Kdor predolgo čaka, dobi le še ostanke. Ko bo treba delovati, prisluhni srcu. Vso srečo!"

Že v naslednjem hipu skrivnostnega trgovca ni bilo nikjer več. Jakec se je začudeno oziral naokrog, nato pa skomignil in se odpravil naprej. Čez nekaj časa je dosegel grajske duri. Bile so ogromne.

Stopiti je moral an prste da je dosegel veliko leseno tolkalo, s katerim je lahko potrkal po durih, ki so se skoraj takoj škripaje odprla.

"Kaj bi rad?" ga je nagovorila postavna ženska.

"Ekhm ... Dober dan" je Jakec mrzlično tuhtal, kako bi prišel noter, da bi se malo razgledal, preden se odloči, kako naprej.

"Dan," je naveličano odgovorila ženska in ponovila: "No, kaj bi rad?"

"Potrebujete morda kakšno pomoč? Tako velike hiše gotovo ni lahko pospravljati ..." je Jakec sklenil, da se bo ponudil za služabnika.

"Ja, saj bi mi res prav prišla," se je zamišljeno popraskala po vrhu glave. "Kakšno plačilo pa hočeš?"

"Za začetek bi bil zadovoljen že z zajtrkom. Od včerajšnjega jutra nisem še ničesar prigriznil."

"Zajtrk," je pokimala. "To ti lahko ponudim. Ampak nekaj moraš vedeti. Tudi ti boš postal zajtrk, če te zaloti moj mož. Ljudožerec je in mlado meso mu še posebej tekne."

Velikanova žena je Jakca povabila v kuhinjo, kjer si je privezal dušo z velikim kosom kriha in nekaj sira, vse skupaj pa poplaknil z vrčem mleka. Oh, kako mu je teknilo. Še preden je pogoltnil zadnji grižljaj, pa je že zaropotalo.

"Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!" je zagrmelo.

Velikanova žena je Jakca brž potisnila proti steni.
"Hitro, fant, skrij se v pečico. Zdaj bo hotel malico in potem bo zadremal. Takrat se bova zmenila kako in kaj naprej."
Nato je glasneje nadaljevala: "Molči, trap. Mogoče se je v kakšnem kotu še ujel ostanek vonja tistih ribičev od zadnjič. Jedel boš, kar si prinesel, če nisi ničesar, boš pa lačen!"

Velikan je bil malo zmeden. "Ha? Ribiča, praviš? No, prav. Pa mi obrni tega merjasca na žaru, da bom laže pričakal kosilo."

Na mizo je vrgel divjega prašiča kot bi kdo drug tolsto kokoš. Velikanova žena je nato velikanu pripravila jed, ki jo je s slastjo pospravil. Prav olikan ni bil, saj si je maščobo, ki se mu je cedila po bradi, brisal kar v umazano majico in vmes nekajkrat glasno podrl kušček. Kaj kupček - cel hrib!

Jakec je ves čas trepetal v pečici in upal, da bo velikan po obilnem obroku res zadremal in bo nevarnost minila. Toda po jedi ljudožerec še ni bil povsem pripravljen na počitek.

"Žena!" se je nato naslonil nazaj: "Prinesi mi, no, skrinjo s cekini. Malo jih bom štel, da se pomirim."

Žena je z veliko težavo zvlekla skrinjo do velikanove mize in dvignila pokrov. V sobi se je zasvetilo kot bi nekdo v skrinjo položil sonce in bi to posijalo ven.

Jakec je iz pečice videl, da je do vrha napolnjena z zlatom. Kdo ve, koliko bogastva je pridobil na pošten način in koliko z grdobijami? Potrpežljivo je čakal, da je grozovitež ob štetju začel počasi kinkati.

Velikan je počasi štel.
"Ena. Še ena. In še ena. In ena. Pa ena. In ena. Še ena."

Začelo se mu je zehati, a je nadaljeval.

"Eeena. In ena."

Še bolj je zazehal, očesne veke so mu počasi začele lesti navzdol.

"Enaaaaa ..."

Končno je velikan zadremal za mizo. Jakec je previdno zlezel iz pečice in se razgledal naokrog. Ljudožerčeva žena je nekam odšla in ni je nameraval čakati. V srajco si je naložil zlata, kolikor ga je mogel nesti in pobegnil.

Brez ustavljanja je stekel proti fižolovemu steblu, po katerem je priplezal. Oprijel se je rastline in se kot po orjaškem drogu spusil navzdol, vse do doma, kjer ga je čakala zaskrbljena mati.

"Le kje si se potikal, Jakec? Sem se bala, da ..."

Toda Jakec jo je veselo prekinil.

"Bala? Nobenih strahov več ne bo treba, mati, zdaj sva bogata."

Na tla  je stresel vsebino svoje srajce in cekini so se veselo zakotalili naokrog.

Zdelo se je, da so njune težave rešene. Žal ni bilo tako preprosto. Ko sta si nakupila hrane in novo kravo, popravila streho in si omislila nekaj pohištva, je kupček zlatnikov že skoraj izginil. Jakec se je tako že v nekaj dneh po vrnitvi spet oziral po fižolovih steblih navzgor. Vedel je, da je tam še veliko zlata. Če ga tisti nenavadni trgovec ni nalagal, bi pravzapra moral biti grad njegov in ne velikanov!

Ne da bi povedal materi, se je nekega jutra spet odpravil v deželo nad oblaki.

Tokrat si je z ogljem potemnil lase in narisal brke. Upal je, da ga velikanova žena ne bo spoznala. Na srečo ni bila prav bistre pameti in jo je res uspel prepričati, da ga spusti naprej.

"No, vstopi. Le glej, da se boš obnašal lepše kot se je prejšnji fant. Najedel se je, dela se ni niti pritaknil in še zlato nama je ukradel."

"Ampak nekaj za pod zob mi boste pa le dali, preden pričnem," je vztrajal Jakec.

Vstopil je v grad in se razgledoval naokrog. Le kje ima velikan skrito svoje bogastvo?

Velikanova žena mu je odrezala nekaj malo kruha in veliko posodo napolnila s kislim mlekom.

"Za začetek bo dovolj,"se je Jakec spomnil, da bi res lahko najprej nekaj prigriznil.

Še preden je končal, so se že zaslišali velikanovi koraki.

"Hvala, gospa," je odrinil posodo

"Ojej, se je že vrnil," je e.likanova žena ostanke odnesla do pomivalnega korita. "Brž. Skrij se, madenič! V pečico! Če te opazi, te v enem kosu požre. Počakaj, da pomalica in zadrema, potem ti dodelim delo!"

Jakec se je moral spet potuhniti v pečico, da ga ni zalotil velikan.

"Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!" je zatulil velikan takoj, ko je vstopil.

Žena ga je utišala: "Molči, tepec, o kakšnem žloveku spet sanjaš? Ti včerajšnji pastir ni bil dovolj? Mogoče najdem še kakšno koščico, če bi res tako rad glodal!"

Velikan jo je zmedeno gledal.

"Ha," je glasno razmišljal. "Mogoče je pa res pastir ... Ampak glodal ne bom. Kar tele piške mi ocvri, da bom laže počakal do kosila!"

Na tla je hrupno izpraznil žakelj.

Njegova žena si je godrnjaje ogledala kup

"Piške?" je zagodrnjala. "Si izpraznil kurnik, ali kaj?"

 

Potem se je lotila dela. Veliko ga je bilo, a bila krepka in vajena.

Velikanova žena je svojemu požrešnemu soprogu ocvrla kak ducat kokoši, da si je za silo potolažil lakoto. Po malici je zadovoljno obsedel za mizo, a do spanca mu še ni bilo.

"Dobre so bile tele, putke, nič ne rečem," si je čez čas oddahnil. "A še vedno imam najraje mojo, tisto, ki nosi zlata jajca. Alo, žena. Prinesi mi jo, no. Bom malo štel!"

Soproga j stopila v shrambo in prinesla kokoš, ki na prvi pogled ni bila nič posebnega, a je znala nesti zlata jajca.

"Izvoli, a ne pretiravaj," je kuro postavila na mizo. "V omarah nama bo počasi zmanjkalo prostora!"

"Putka, nesi!" je zadovoljno ukazal velikan.

Kokoš je zakokodakala, rahlo počepnila in že ja na mizo padlo zlato jajce. Lepo je zažvenketalo in velikanu je bilo ravno to najbolj všeč. Če se je jajce skotalilo na tla, je bilo celo še bolje, saj je zaropotalo dvakrat.

"Lepo. Putka, nesi!" je spet ukazal in kokoš je ponovila vajo.

Velikan pa se še ni naveličal.

"Putka, nesi!" je ponavljal in putka je ubogala. Kupček jajc na mizi je rasel, tudi na tleh jh je bilo vse več.

Velikan se je nekaj časa zabaval z opazovanjem kokoši, ki mu je ukaz vsakič znesla zlato jajce. Potem ga je zmagala utrujenost in počasi je zasmrčal za mizo.

Jakec je previdno splezal iz pečice in se zagledal v velikana, kokoško in kupček zlatih jajc. Velikanove žene spet ni bilo v bližini, zato je urno pograbil kokoš, ki je ob tem le tiho zakokodakala in jo popihal.

Tekel je, kar so mu dale noge. Brez težav se je vrnil in z materjo sta nekaj časa živela brezskrbno kot ptička na veji. Toda Jakca je počasi začela mučiti želja po maščevanju. Je prav, da ima hudobni velikan še vedno njegov grad in polne omare zlata, z materjo pa sta pravzaprav še vedno odvisna le od ene same putke? Se ne bi še enkrat povzpel po drevesu in velikanu zaplenil še kakšno dragocenost? Tako bi vendar le vzel, kar mu po pravici pripada!

Spet se je nekega jutra povzpel nad oblake in se napotil proti gradu. Tokrat ni želel tvegati, da bi ga velikanova žena prepoznala in se je v mogočno stavbo raje splazil skozi okno. Nekaj časa je stikal po sobanah, a ga je kmalu prekinil znani topot velikanovih stopinj.

Hitro je smuknil v priprto omaro in skozi ključavnico oprezal za nevarnostjo. Res je takoj za tem vstopil

"Hoj, hoj, hoj, po človeku diši. Brž na mizo z njim!" se je že od daleč drl velikan.

"Mogoče imaš pa tokrat prav," je menila žena. " Da se ni vrnil tisti fant, ki me je že dvakrat prelisičil in naju okradel?"

"Tisti z mojimi cekini in putko, ki nese zlata jajca?"

"Prav tisti," je pokimala žena. "Mogoče še vedno ni dovolj bogat, pa bi si rad pri naju malo opomogel ..."

"Joj, če mi pride pod prste! V kašo ga spremenim!" je rjovel velikan.

"In jaz ti ga bom pomagala namazati na kruh!" je dodala žena. "Čakaj, čakaj! Če je res on, se je gotov skril v pečico, tako kot vsakič!"

Velikan in njegova žena sa pogledala v pečico, a je bila ta prazna. Jakec je zadrževal dih in upal, da ga ne bosta ujela. Malo sta še pogledal naokrog, toda velikanova lakota je bila prehuda in kmalu sta odnehala.

"No, stara, človeka mi boš skuhala naslednjič," je popustil velikan. "Za silo bo tudi tale koštrunček v redu ..."

Na mizo je tokrat iz žaklja stresel tolstega koštruna.

"Tole bo dovolj, da nekako preživim do kosila ..." se je ob pogledu obliznil.

Potem je spet žveketalo in čofotalo in cvrčalo v kuhinji, sledilo pa je, seveda mljaskanje in oblizovanje.

Jakec je bil že vajen prisluškovanja in čakanja. Med tem, ko je čakal, da se velikan okrepča, je ugibal, kaj mu bo po obroku pomagalo zaspati. Kokoške z zlatimi jajci ni bilo več. Bo spet štel cekine ali se bo spomnil česa novega?

"Huh, kako je teknilo," si je velikan oddahnil. "Žena, prinesi mi, no, pojočo harfo. To mi bo pomagalo zadremati."

"Izvoli, možiček, je od nekod prinesla zlato harfo z izrezljano žensko podobo. "Nikar ne bodita preglasna. Tudi jaz bi legla k počitku."

VELIKAN: Harfa, poj!

HARFA: (se najprej malo odkašlja) La la la la la la la la ... (melodija: Na lepi modri Donavi)

VELIKAN: (jo kmalu prekine) Kaj bolj veselega!

HARFA: La la lala la lala ... (melodija: Kan kan.)

VELIKAN: (jo prekine po taktu ali dveh) To je že bolje. Zdaj pa eno, da me uspava.

HARFA: La la lala la la la ... (melodija: Za Elizo ali Mala nočna muzika)

(petje HARFE stišano ostane v ozadju, dokler ga ne preglasi VELIKANOVO smrčanje)

Jakec je počakal, da je velikan utonil v spanec in se tiho odplazil iz omare. Čeprav je prišel iskat zlato, se mu je zdela pojoča harfa še dragocenejša. Pograbil jo je in zlezel skozi odrto okno. Toda harfa nad njegovim početjem ni bila najbolj navdušena.

HARFA: (fade out, oddaljuje se) Gospodar! Gospodar! Ukrasti me hočejo!

Velikan je skočil pokonci in se zmedeno zagledal v Jakca, ki je ravno izginjal po poti.

VELIKAN: Čakaj! Čakaj, baraba tatinska! Ti bom že pokazal!

Jakec je tekel, kolikor je mogel in dosegel fižolovo steblo hireje kot kdajkoli prej. a velikan mu je bil za že za petami. Če se orjak ne bi ustrašil globine, bi ga verjetno že ujel. Nekaj trenutkov obotavljanja je dalo Jakcu, ki je pod pazduho trdno držal harfo, dragoceno prednost, zaradi katere se je lahko zadričal po rastlini kot po orjaškem toboganu.

A velikan se je hitro zbral in začel spuščati za njim. Jakec je pogledal navzgor in videl, da se gromozanska postava hitro približuje. Še preen je dosegel tla, je že klical:

JAKEC: Mati, mati! Sekiro prinesi! Mati, hitro! Na pomoč!

Jakčeva mati je slišala njegovo vpitje in mu takoj, ko je z nogami dopsegel tla, potisnila sekiro v roke.

(v podlago sekanje lesenega debla)

MATI: Še udari, Jakec, že lahko vidim njegov divji pogled in ogromne zobe!

JAKEC: Na, na, na!

(sekanje s eneha, pod besedilo lomljenje lesa)

Jakec je zadnjič zavihtel z vso silo in fižolova stebla so drug za drugim popokala. Velikan je bil previsoko, da bi lahko varno dosegel tla.

VELIKAN: (fade in) Aaaaaa!

(nekaj ZELO težkega prileti na tla - truplo)

Velikan je treščil ob zemljo in se razsul na tisoče koscev. Nevarnost je bila premagana. In glej!

(v podlago HARFA: La la la la la (melodija: Oda radosti), ostane do konca besedila in še par sekund čez)

Na mestu, kje so se prej v nebo vila fižolova stebla, se je pokazala strma, a ne prestrma pot, ki je vodila naravnost do gradu, ki je nekoč pripadal Jakčevemu očetu. Velikanove žene ni bilo več v njem, saj je v strahu za svoje življenje pobegnila takoj, ko je njen soprog izgubil življenje. Tako sta se Jakec in njegova mati lahko v miru vrnila na posest, ki si jo je nasilni velikan prilastil pred toliko leti. S polnimi skrinjami zlata, kuro, ki nese zlata jajca in pojočo harfo jima ni nikoli več ničesar manjkalo.

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!