E. T. A. Hoffmann - Hrestač in Mišji kralj
Hrestač (s polnim naslovom Hrestač in Mišji kralj) je klasično delo, ki ga večina pozna predvsem v obliki baleta. Žal mnogi ne poznajo zgodbe, se v baletni predstavi hitro izgubijo in celo začnejo dolgočasiti, pa bi se dalo izvleči precej več, le malo predznanja bi potrebovali. Zato na tem mestu podajamo kratek povzetek Hrestača, kot ga je v začetku 19. stoletja napisal Ernst Theodor Wilhelm Hoffmann, ki se je preimenoval v Ernst Theodor Amadeus Hoffmann in svoja dela, vključno s pravljicami, podpisoval z E. T. A. Hoffmann.
Hrestač: obnova
Družina Stahlbaum (oče, mati, dve hčeri, sin) vsako leto razkošno praznuje božič. Otroci se najbolj veselijo daril botra Drosselmeierja, ki je med drugim izvrsten urar. Vsako leto jih razveseli z umetelnimi igračkami in tudi tokrat je tako. Fritz, ki je najmlajši, se posveti vojačkom, Marie, mlajša od hčera, pa se zagleda v lutko Hrestača, ki je izvirna priprava za trenje orehov.
Fritz Hrestača pokvari in Marie ga hoče negovati. Ob tem se je Hrestač nakremžil, a se je Marie prepričala, da se ji je samo zdelo. Lutke se pač ne premikajo kar tako. Ali pač?
Ko se vsi odpravijo spat, se v sobi začnejo dogajati čudne reči. Nenavaden ropot, šepetanje in tekanje nožic najavijo srhljivo bitje s sedmimi mišjimi glavami in sedmimi zlatimi kronami, za katerim se zvrsti četa miši. Marie omedli in se pri tem ureže, tedaj se začnejo oglašati in premikati še njene igrače, ki jih poskuša Hrestač organizirati za boj z mišjo vojsko, vname se bitka, v kateri miši prevzemajo pobudo, dokler Marie dokončno ne izgubi zavesti.
Zjutraj se Marie prebudi v postelji z obvezano roko. Mati ji pove, da jo je našla krvavečo med črepinjami in razmetanimi igračami. Marie ji pove za bitko, a mati ji ne verjame. Drugi prav tako za njeno zgodbo krivijo poškodbo in vročino. Obišče jo Dresselmeier in popravi Hrestača. Tudi on ne verjame Mariejini zgodbi, a ji obljubi pravljico.
Marie se pravljice zelo veseli, saj naj bi pojasnila nenavadni in po mnenju večine odvratni Hrestačev izgled. Imenuje se pravljica o trdem orehu.
Krajevski par dobi hčer, princesko Pirlipat, za katero vsi trdijo, da je najlepša na svetu. Nekoč so na gradu organizirali veliko gostijo, a jo jo je pokvarila Mauserinksova, mišja kraljica, ki je imela pod kraljevskim ognjiščem svoj dvor. Ona in njeno sorodstvo so snedli skoraj vso slanino, zato se klobase, ki jih je kraljica osebno delala po posebnem receptu, niso posrečile. Ko je kralj to izvedel, je razjarjen ukazal svojemu mojstru urarju in zlatarju, ki se je pisal po naključju Drosselmeier, naj mišji zalegi nastavi pasti.
V pasteh konča vseh sedem sinov mišje kraljice in še veliko sorodstva, ki jih vse usmrtijo, Mauserinksova pa kraljici obljubi, da ji bo pregriznila princesko. Tako so pincesko vsako noč stražili ne le stražarji, ampak tudi štiri mačke, na katere so morale služabnice nenehno paziti, da niso zaspale.
Seveda neke noči vsi zaspijo in mišja kraljica ugrizne Pirlipat. Princeska dobi ogromno iznakaženo glavo in kralj ukaže Drosselmeierju poiskati rešitev. Ta s pomočjo astronoma odkrije, da mora princeska pojesti jedrce oreha Krakatuka. Toda ta oreh ima izjemno trdo lupino, ki jo lahko stre le mladenič, ki se še ni obril ali si obul škornjev. Poleg tega mora princeski miže izročiti jedrce in se še vedno miže odmakniti vzratno. Če se po sedmih korakih ne spotakne, bo vse v redu, sicer pa ...
Potrebovali so še moža za tretje oreha in to je bil kar urarjev sin, seveda s priimkom Drosselmeier. Mladeniču obljubijo poroko s princeso, ki ji je fant tudi všeč.
Oreh po tem, ko si je na njem že kopica snubcev polomila zobe, brez težav stre in zroči princesi, ta postane lepotica, zaplete pa se pri ritenskem korakanju miže, saj se mu pod noge nastavi sama mišja kraljica in mladi Drosselmeier pade prek nje. V hipu se spremeni v možiclja z ogromno glavo in izbuljenimi očmi: Hrestača. Mauserinksova je ob tem izgubila življenje, princeska Pirlipat pa zanimanje za iznakaženega snubca. Kralj vrže grdega snubca ven, urarja in astronoma pa izžene iz mesta. Astronom nato v zvezdah vidi, da se bo za mladeniča (Hrestača) vse dobro izteklo, če ubije Mišjega kralja in ga kljub videzu vzljubi dvorna dama.
Marie je bilo takoj jasno, da je njen Hrestač v resnici začarani mladi Drosselmeier. Obljubi mu, da ga bo imela vedno rada, ne glede na njegov videz.
Ko Marie spi, jo prebudi Mišji kralj, ki ji grozi, da bo zgrizel Hrestača, če mu ne bo dala vseh svojih sladkarij. Uboga ga in Mišji kralj se umakne.
Naslednjo noč se spet pojavi in zahteva še njene igrače iz sladkorja.
Ko mama opazi zgrizene igrače in ostanke, nastavijo mišnico, a naslednjo noč se spet pojavi Mišji kralj. Pove Marie, da ga ne bodo ujeli v past in zahteva njene oblekice in knjigice, sicer bo zgrizel Hrestača.
Kasneje se oglasi še Hrestač in jo prosi za sabljico, saj bi se rad spopadel z Mišjim kraljem, kati izsiljevanje se očitno ne bo nehalo. Sabljico priskrbi Fritz, naslednjo noč pa Hrestač pokonča Mišjega kralja.
V znak hvaležnosti odpelje Marie s seboj v kraljestvo igrač. Tam se sprehodita skozi Božični gozd, mimo Pomarančnega potoka in Limonadne reke, obiščeta Medenjakovo vas in Bonbonijo, preplujeta Rožno jezero in skozi Marmeladni gaj dosežeta glano mesto Sladki gradec, kjer je na pretek lepo oblečenih ljudi in neverjetna količina sladkarij. V Sladkem gradcu ju sprejmejo kot princa in princeso.
Marie se prebudi v svoji postelji in spet družini pove o svojih doživetjih. Posmehujejo se ji in ji prepovedo govoriti o dogodivščinah s Hrestačem, sicer ji bodo Hrestača in druge igrače vrgli skozi okno.
Toda Marie vseeno še kar sanjari in nekega dne spozna nečaka botra Drosselmeierja. Prav simpatičen mladenič je, ravno tak, kot se ji je prikazoval med obiskom Kraljestva igrač. Ko ostaneta sama, se ji zahvali za rešitev in ji izpove svojo ljubezen.
Leto kasneje se v zlati kočiji odpeljeta v pravljično mesto.
Navdih
V pravljici o Hrestaču in Mišjem kralju zlahka prepoznamo motive iz klasičnih pravljic Trnuljčica (kraljevski par se strašno razveseli prelepe hčere, a takoj za tem sledi prekletstvo, tudi petnajst let iskanja zdravila se ujema s številnimi različicami, kjer se nesreča z vretenom zgodi ravno pri njenih petnajstih, če številnih snubcev, ki so poskušali streti oreh, s številnimi junaki, ki so morali skozi trnov gozd, niti ne omenjamo), Lepotica in Zver (če te vzljubi nekdo kljub odbijajočemu videzu, si prislužiš svojo izvirno podobo nazaj in še življenjskega partnerja dobiš za povrh) in, jasno, Žabjega kralja (ob podobni spremembi videza izstopa vsaj še zaključni prizor z zlato kočijo, v kateri odrešeni princ odpelje svojo izvoljenko, velja pa omeniti še moč dane besede, oz princeskine obljube).
Način pripovedovanja si izposoja trike iz Tisoč in ene noči z zgodbami znotraj osnovne zgodbe, prizorišča pa se spogledujejo tako s taisto zbirko, kot s prizori iz Indije Koromandije.
Dokaj očitno je, da so tudi iz Hrestača navdih črpali številni drugi avtorji. Baumov Čarovnik iz Oza ima veliko skupnega z zaključnim potovanjem Hrestača in Marie v Kraljestvo igrač, prizori iz Čarlija in tovarne čokolade Roalda Dahla, še posebej eksotične reke s sladkimi napitki, pa zelo spominjajo na prizorišča iz Kraljestva igrač.
Zaključek
Hrestač je zaradi svoje dolžine mlajši generaciji manj privlačen, kot bi ji lahko bil. Tudi zato ga je Alexander Dumas predelal v krajšo zgodbo, po kateri je kasneje Čajkovski napisal balet, a tudi tega je moral skrajšati, preden je nastala svetovna uspešnica in klasika, ki je že desetletja nepogrešljiv božičnih praznikov. Če nameravate to pravljico predstaviti otrokom, si vzemite čas in jo razvlecite na več dni zapored (načrtujte premore, kot so predvideni že v pravljici, ki je lepo zgrajena po prizorih), ali pa se odločite za skrajšano različico, ki jo podate na en mah.
Ilustracije: Peter Carl Geissler
Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!
Ni komentarjev:
Objavite komentar