sobota, 28. april 2012

Sneguljčica

Sneguljčica

Tudi tokrat bom za začetek objavil kar dramatizirano različico Sneguljčice v svojem prevodu in priredbi za zvočno zgoščenko. Kakor mi bo dopuščal čas, jo bom spreminjal v povsem prozno obliko, kakršne ste vajeni. Seveda pa je poglavitna lepota tega besedila v komentarju predstavljene pravljice in primerjavi številnih različic.

Takole gre:


Nekoč sta živela kraljica in kralj, ki sta si bolj kot vse na svetu želela otroka. Nekega dne zimskega večera je kraljica kot ponavadi sedla k vezenju. Naenkrat je močan sunek vetra odpahnil okno in v sobo prinesel vrtinec snežink.

Kraljica se je prestrašila in izpustila okvir z vezenjem. Pri tem se je zbodla v prst. Še enkrat je zapihalo, okno se je zaprlo in na tleh pred kraljico je ostal prelep prizor. Na mali zaplati snega, ki ga je prinesel veter, so se lesketale tri kapljice živo rdeče krvi, poleg pa je ležal okvir iz dragocenega lesa.
Kraljica je zavzdihnila: "Joj,  ko bi le imela otroka. Imel bi svetlo polt kot tele snežinke, rdeča lička kot kaplji krvi in črne lase kot leseni okvir mojega vezenja."

Želja se ji je izpolnila. Kmalu je povila deklico čudovitih lesketajočih črnih las, rdečih lic in snežno bele kože. S kraljem sta jo poimenovala Sneguljčica. Toda niso dolgo uživali družinske sreče. Kraljica je kmalu zbolela in umrla. Kralj je po letu žalovanja sklenil, da si bo poiskal novo ženo in svoji hčeri mačeho.
Poročil se je z lepotico, ki pa je bila zelo nečimrna. Vsak dan se je gledala v čarobnem ogledalu, ki je lahko videlo ljudi v celem kraljestvu in še polovici sosednjega povrh. Ko ga je nova kraljica zvečer vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

... je ogledalo odgovorilo:
"Prav ti si najlepša, kraljica predraga,
v lepoti nobena te dečva ne zmaga!"

Minevala so leta, mačeha se je lišpala pred ogledalom, Sneguljčica pa je postajala vse lepša in lepša. Nekega večera je kraljica po stari navadi vprašala:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"
... zrcalo pa je tokrat odgovorilo:



"Še vedno si lepa, kraljica predraga,
a mlada Sneguljka te gladko premaga!"

Mačeha je pozelenela od jeze in zavisti: "Kaj? Ta smrklja da je lepša od mene? Le kako si drzne? Temu moram narediti konec!"
Mačeha ni mogla prenesti misli, da ni več najlepša, zato je celo noč tuhtala, kako bi se znebila tekmice. Navsezgodaj je dala poklicati lovca.
"Dobro me poslušaj, lovec. Ubogaj me in nagrajen boš. Če ne, se tebi in tvoji družini slabo piše!"
"Ukazujte, vaše visočanstvo," se je priklonil lovec.
"Pojdi po Sneguljčico in jo odpelji v gozd. Rada bo šla, saj obožuje cvetlice in živali. Ko bosta dovolj daleč, jo ubij in pusti zverem, naj jo pojedo!"
Lovec je bil pretresen: "Ampak, vaše veličanstvo ... Sneguljčica je še otrok."
"Kar sem rekla, sem rekla!" je vztrajala. "Ubogaj, če ne, se maščujem tebi in vsem tvojim!"
"U... u.. ubijem ... naj jo?" je jecljal lovec.
"Zdaj pa le pojdi! In ne vrni se brez dokaza o njeni smrti!"
Lovec ni imel izbire. Moral je ubogati.
"Sneguljčica?" je stopil k deklici. "Bi me želeli pospremiti v gozd? Vam bom pokazal, kjer se pasejo najlepše srne!"
"Prav, rada, dragi lovec," je bila navdušena

Ilustrator: Lothar Meggendorfer (1847-1925)
Deklica se je tako razveselila izleta, da lovčevega mrkega obraza sploh ni opazila. Ko sta tiho korakala več ur, je lovec izvlekel nož in pred Sneguljčico padel na kolena:

"Uboga Sneguljčica! In ubogi jaz! Kaj mi je storiti? Kraljica, vaša mačeha, mi je naročila, naj vas ubijem! Ampak ne morem! Le kako naj se rešiva iz te zagate?"
"Usmilite se me, dragi lovec," je padla na kolena še ona. "Dober človek ste, ne mažite si rok z mojo krvjo! Pustite me tukaj, daleč v temnem gozdu, iz katerega se ne bom nikdar več vrnila na grad! To je za mojo mačeho tako dobro, kot bi bila mrtva!"
Lovec se je usmilil Sneguljčice in jo pustil pri življenju. Ko se je vračal, je ujel divjo svinjo, ji izrezal srce in ga v dokaz, da je izpolnil kruto nalogo, izročil kraljici.
"Ha, ha, ha!" je odmeval mačehin zmagoslavni smeh. "Smrklje smo se znebili! Spet sem najlepša!"

Sneguljčica je medtem tavala po gozdu in se bala, da jo zdaj zdaj napade kaka zver. Toda te so se ji tiho umikale s poti, celo trnje se je skrivalo pred njo in brez ene same težave je hodila, dokler sonce ni zašlo. Noč je prespala na z mahom poraščeni jasi in zjutraj nadaljevala pot, dokler ni prispela do vznožja hriba, pod katerim je zagledala hišo.
Hišo? Pravzaprav hišico, saj je bila tako majhna, z majcenimi okni in nizkimi vrati, da  se je morala skloniti, če je želela vstopiti.
"Le kdo živi tukaj?" se je spraševala pred vhodom. "Morda ima kaj za pod zob. Že dolgo nisem okusila niti koščka kruha."



Potrkala je, a nihče se ni oglasil. Opazila je, da so vrata le priprta. Ker jo je lakota že pošteno mučila, je sklenila pozabiti na vljudnost in pokukati v notranjost.

Ko je vstopila v hišico, se je znašla v majhni sobi, ki je verjetno služila kot jedilnica. Sredi sobe je stala mizica, za katero je bilo sedem majhnih stolov. Na mizi je bilo sedem majhnih krožnikov, sedem vilic, sedem žlic in sedem nožičkov.
"Kako je vse majceno! Ali morda tu živijo otroci?" je ugibala.

Sneguljčica je v kotu sobe zagledala majhen štedilnik, poleg katerega je stal zaboj  s krompirjem.Malce je pobrskala naokrog in ni trajalo dolgo, pa je začela s kuhanjem krompirjeve juhe. Doma se je rada smukala okrog kuhinjskih loncev in čeprav je bila kraljevske krvi, rada priskočila na pomoč dvornemu kuharju. Kmalu je v sobi zadišalo po slastni juhici.

"Ko se stanovalci vrnejo, bodo gotovo veseli kosila na mizi!" si je mislila. "Upam, da me bodo sprejeli in bom lahko ostala nekaj dni pod njihovo streho ..."

Ker jo je lakota že močno grudila, ni mogla več čakati. Nalila si je krožnik juhe in ga s tekom pospravila. Odžejala se je kozarcem vina in začelo se ji je zehati.

"Joj, kako sem utrujena, je zazehala Sneguljčica. "Kdo ve, če imajo tu kako prosto ležišče ..."

Odprla je vrata v sosednjo sobo, kjer je zagledala sedem postelj. Majhne so bile, premajhne zanjo. A utrujenost je bila prehuda in Sneguljčica se je kar povprek zleknila čez tri postelje in utonila v spanec.
Malo kasneje so se domov vrnili prebivalci hišice. To niso bili otroci, ampak palčki, ki so v okolici iskali zlato in diamante. Kako so se začudili, ko jih je že na daleč pozdravil vonj krompirjeve juhe.

"Nekdo je vstopil v našo hišico," je opazil prvi palček.
"Nekdo je lupil naš krompir," je dodal drugi.
"Nekdo je kuhal na našem štedilniku," se je začudil tretji.

Palčki so se začudeno ozirali po jedilnici. Takoj jim je bilo jasno, da je njihov dom obiskal tujec.
"Nekdo je jedel z mojega krožnika."
"Nekdo je uporabljal mojo žlico."
"Nekdo je pil iz mojega kozarca."
Palčki so se pe naprej čudili, nato pa opazili, da so vrata v spalnico le priprta. Ne da bi izpustili svoje krempe in lopate so jih previdno odškrnili.

"Nekdo spi v moji postelji," se je pritožil prvi palček.
"In v moji tudi," je pripomnil drugi.
"In v moji tudi!" se je začudil tretji.

Sneguljčica se je prebudila in pred seboj zagledala sedem začudenih bradatih obrazov. A palčki ji niso hoteli nič žalega. Povabili so jo v jedilnico, kjer so med poslušanjem njene žalostne pripovedi o mačehi, lovcu in dolgem pešačenjem po gozdu do dna izpraznili juho, ki jim jo je skuhala.

"Nazaj ne smeš," je eden od palčkov povedal na glas, kar so si mislili vsi.
"Prenevarno je," je pokimal drugi.
"Najbolje, da ostaneš tukaj," je predlagal tretji. "Pri nas boš na varnem."
"Kako ste dobri," je zavzdihila Sneguljčica. "Če hočete, vam bom kuhala in pospravljala."
"Seveda hočemo," so zavriskali.
"Kuhala nam boš kosilo in večerjo," je zaploskal eden od palčkov.
"Mi pa bomo stesali še eno posteljo, da boš lahko udobno spala."

Tako se je Sneguljčica vselila k sedmim palčkom, ki so vsako jutro odšli v rudnik in jo skrbo zaklenili. Čeprav se jim je zdelo, da je zlobna mačeha tako daleč od gradu ne bo iskala, niso hoteli tvegati.

"Lepo se imej, Sneguljčica," so se naslednji dna poslavljali palčki.
"Pazi nase."
"In ne odpiraj neznancem!"

Toda palčki niso vedeli, da ima Sneguljčičina mačeha čarobno ogledalo, ki vidi po vsem kraljestvu in še polovici sosednjega povrh. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kraljica spet vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej!"

In zrcalo je odgovorilo:

"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še nenališpana desetkrat je lepša kot ti."

"Kaj! Nezaslišano! Lovec me je torej nalagal!" je vzrojila. "Gorje mu, ko mi pride pred oči. Očitno bom morala sam poskrbeti za smrkljo!"

Zlobna kraljica ni izgubljala časa. Preoblekla se je v staro branjevko in si oprtala koš z različno kramo. Nato je odhitela v gozd, kjer je s pomočjo divjih zveri v le nekaj urah prihitela do hišice sedmih palčkov. Ker so bila vrata zaklenjena, ni mogla kar vstopiti.

"Kdo je?" se je oglasila Sneguljčica, ko je zaslišala trkanje.
"Jaz sem uboga stara ženica," se je s spremenjenim glasom oglasila mačeha. "Poln koš verižic, zapestnic in pisanih rutic nosim s seboj. Bi rada kaj pomerila? Gotovo bi bila rada lepa!"
Sneguljčica je pozabila na opozorila palčkov in odklenila vrata. Njena mačeha, preoblečena v branjevko, ji je okrog vratu ovila ruto in močno stisnila. Sneguljčici je vzelo sapo in v hipu se je onesvestila.

"Ha, ha, ha, pa sem te, lepotička. Zdaj je po tebi! Spet sem najlepša!, se je zakrohotala zlobna kraljica.

Odhitela je domov, Sneguljčico pa so kmalu za tem na pragu našli palčki.
"Joj, Sneguljčica!" je vzkliknil prvi.
"Ali je mrtva?"
"Tale ruta ji je vzela sapo!"
Palčki so Sneguljčici razrahljali ruto in na njihovo olajšanje je spet zadihala.

"Oh, kako sem bila neumna," se je Sneguljčica spomnila, da ni upoštevala opozoril palčkov.

Medtem, ko so palčki oštevali Sneguljčico, ker ni poslušala njihovih nasvetov, je njene mačeha že prispela do gradu. Takoj je odhitela v sobo s čarobnim zrcalom in ga vprašala:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

Zrcalo je spet povedalo po resnici:
"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še nepočesana stokrat je lepša kot ti."

"Arghhh!" je zarenčala mačeha. "Le kako se mi je izmuznila? Mrtva bi morala biti! O, ji bom že pokazala. Ta smrklja ne bo več dolgo tlačila zemlje!"

Zlobna kraljica je skovala nov načrt. Spet se je preoblekla v branjevko in spet si je nabrala drobnarij, s katerimi bi lahko zamotila Sneguljčico. Naslednji dan, ko so palčki odšli v rudnik, je že čakala skrita za drevjem.

"Lepo se imej, Sneguljčica,! so se poslavljali palčki.
"Pazi nase."
"In ne odpiraj neznancem!"
"Na svidenje, palčki," jim je mahala Sneguljčica.

Ko so palčki izginili za ovinkom, se je njena mačeha previdno približala zaklenjenim vratom.

"Kdo je?" se ej oglasila Sneguljčica, ko je potrkalo.
"Jaz sem uboga stara ženica," je spregovorila mačeha s spremenjenim glasom. "Poln koš trakov, mazil in glavnikov imam. Bi rada kaj preizkusila? Gotovo bi bila rada lepa!"
Sneguljčica je pozabila na opozorila palčkov in odklenila vrata. Njena mačeha, preoblečena v branjevko, ji je v lase zabodla glavnik in Sneguljčici se je v hipu stemnilo pred očmi. Brez znamkov življenja se je zgrudila na tla.

"Ha, ha, ha, pa sem te, lepotička. Zdaj je po tebi! Spet sem najlepša!" je zmagoslavno zavriskala zlobna kraljica.

Odhitela je domov, Sneguljčico pa so kasneje na pragu našli palčki.
"Joj, Sneguljčica!" je vzkliknil prvi, ki jo je zagledal.
"Ali je mrtva?" je zaskrbelo drugega.
"Tale glavnik moramo odstraniti!" je opazil tretji.

Palčki so previdno odstanili glavnik na njihovo olajšanje je Snegljčica spet zadihala.

"Oh, kako sem bila lahko spet tako neumna," je spet morala priznati Sneguljčica, ko je prišla k sebi.

Medtem, ko so palčki oštevali Sneguljčico, ker ni poslušala njihovih nasvetov, je njena mačeha že prispela do gradu. Takoj je odhitela v sobo s čarobnim zrcalom in ga vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

A zrcalo je bilo neusmiljeno:

"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še lačna in neprespana je tisočkrat lepša kot ti."
"Saj to ne more biti res!" je zavreščala mačeha. "Ali te smrklje res ne more nič odstraniti? Jaz bi morala biti najlepša! Jaz, jaz, jaz! Ji bom že pokazala!"

Zlobna kraljica je skovala nov načrt. Še tretjič se je preoblekla v branjevko. Tokrat se je odločila, da bo Sneguljčici zavdala s strupom in v koš si je zato nabrala najlepšega sadja, kar ga je našla na gradu. Naslednji dan, ko so palčki odšli v rudnik, je že čakala skrita za drevjem.

"Lepo se imej, Sneguljčica," se je poslovil prvi palček.
"Pazi nase," je rekel drugi.
"In ne odpiraj neznancem!" ji je zabičal tretji.

Komaj so izginili, se je Sneguljčičina mačeha že približala zaklenjenim vratom in potrkala.

"Kdo je?"
"Uboga stara ženica," se ej oglasila mačeha s spremenjenim glasom. "Poln koš orehov, hrušk in jabolk sem prinesla. Bi rada prigriznila? Gotovo si lačna!"
"Neznancem ne smem odpirati!"
"Kaj res? Kako si previdna, ubogi otrok!" jo je pohvalila mačeha. "Edino pravilno. Nikoli ne veš, kakšna nevarnost preži zunaj! No, se bom kar poslovila. Ker si tako pridna, ti vseeno pustim najlepše jabolko! Za dobro jutro in dober tek"
"Ne vem, če smem ..." se je obotavljala Sneguljčica.
"Kaj, se bojiš, da je zastrupljeno?" je bila coprnica še kar priliznjena. "Glej! V dokaz, da ni nič narobe z njim, ga polovico pojem jaz, drugo pa ti pustim na oknu!"

"No, pa na svidenje dragi otrok! Lepo se imej!"Mačeha je pojedla rumeno polovico jabolka, ki ni bila zastrupljena, rdečo, premazano z najmočnejšim strupom, pa je pustila na okenski polici. Tam je vabljivo čakalo na Sneguljčico. Ko je bilo dekle prepričano, da je ženica odšla, je odprlo vrata in vzelo jabolko.
Toda takoj, ko je Sneguljčica ugriznila vanj, se je brez znakov življenja zgrudila na tla. Takšno so jo kasneje našli palčki.
"Joj, ali je mrtva?" je prvi vzkliknil tisto, na kar so najprej pomislili vsi.
"Le kaj jo je pokončalo?" Palčki so zaman iskali razlog Sneguljčičine smrti. Pri rutki in glavniku so znali pomagati, strup, ki je njihovi prijaeljici ustavil srce, pa se je pokazal za pretežkega nasprotnika.

Dolgo so objokovali Sneguljčičino smrt, njenega trupla pa kar niso in niso mogli pokopati. Še teden dni kasneje je bila lepa kot prej, snežno bele polti, rdečih lic in kot oglje črnih lesketajočih se las. Končno so sklenili, da jo položijo v stekleno krsto, v kateri jo bodo lahko še naprej vsak dan gledali.
Tako je Sneguljčica ležala v krsti in živali so se ji prihajale poklanjat od blizu in daleč. Minevali so meseci, njena lepota pa ni uvela niti za trohico. Zdelo se je celo, da je lepša in lepša.

Nekega dne je v bližini lovil princ sosednjega kraljestva. S svojim spremstvom je zašel do koče sedmih palčkov, ki so se ravno vračali iz rudnika.
"Pozdravljeni, palčki!" jih je ogovoril. "Kaj pa imate v tistem steklenem zaboju?"
"To je krsta z našo Sneguljčico!"
"Preveč je lepa, da bi jo lahko pokopali!" je pojasnil eden od palčkov.
"Bi jo želeli pogledati?" so ga povabili.

Princ je razjahal konja in stopil h krsti. Tudi on je ob pogledu na Sneguljčičino lepoto onemel. Še tisti hip se je zaljubil vanjo in vedel je, da bo prav ona njegova žena. Ona ali pa nobena druga.
PRINC: Sneguljčica ... Kakšno lepo ime! In kako vabeče se nastavljajo tvoje ustnice!
Princ se je sklonil h krsti in domaknil pokrov.
"Hej, ne dotikajte se krste!" je protestiral eden od palčkov.
"Hej, ne dotikajte se Sneguljčice!" je zavpil drugi.
"Hej!" je začel tretji, a takoj onemel.

Princ je poljubil Sneguljčico in njegova ljubezen je premagala hudobni urok, ki ji je vzel življenje. Dekle je začudeno sedlo in se zagledalo v še bolj začudenega princa, njegovo spremstvo in palčke.
"Živa je!"
"To je čudež!"
"Juhu!"
Palčki so navdušeno vzklikali in ploskali.
Princ in Sneguljčica sta se zaljubljeno prijela za roke. Čeprav so palčki najprej godrnjali, so se hitro sporazumeli, da bo odšla s princem na grad in tam so pripravili svatbo, o kateri se je govorilo daleč naokrog.

Kaj je medtem počela Sneguljčičina zlobna mačeha? Nekega dne je spet po stari navadi povprašala svoje zrcalo:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

In zrcalo je odgovorilo:
"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, na gradu, pri princu živi,
je zdrava in srečna in milijonkrat lepša kot ti."

Zlobno kraljico je to tako razjezilo, da je udarila po zrcalu in ga raztreščila na tisoče drobnih koscev.

Od jeze in zavisti je pozelenela in dobila mozolje. Iz lepotice se je spremenila v grdobo, ki se odtlej ni mogla več niti pogledati v ogledalo, saj je vsako ob pogledu nanjo počilo od strahu.
In Sneguljčica? S princem sta srečno živela do konca svojih dni, palčki pa so ju pogosto obiskovali. Čeprav je Sneguljčica postala kraljica, jim je še vedno z veseljem skuhala krompirjevo juhico. Še vedno jim gre v tek, na hudobno mačeho pa so medtem že pozabili .

KONEC

Tole je nekoliko omiljena Sneguljčica, povzeta po pravljici bratov Grimm, kjer je na koncu mačeha kaznovana tako, da mora v razbeljenih čevljih plesati vse do smrti.

Tudi prebujenje Sneguljčice s poljubom v Grimmovi različici ni prišlo v poštev (bila sta vendar neporočena), poljub je izključno Disneyeva domislica. Pravzaprav je ravno Disney največ napravil za priljubljenost Sneguljčice, ki je bila v davnem letu 1937 posneta kot prvi celovečerni animirani zvočni film v barvah.

Poljub ni bila edina Disneyeva domislica. Tudi palčkom je dal imena, ki jih v Grimmovi Sneguljčici seveda nimajo. Toda tudi Disney ni bil prvi, ki se mu je zdelo, da bi palčki morali imeti imena. Kakih dvajset let pred njim so, resda druga, svoja imena doilbili že za potrebe odrskega muzikala.

Ko sem raziskoval preteklost Sneguljčice, sem ugotovil, da gre pravzaprav za dokaj novo pravljico. V Perraultovi zbirki, ki ima z Grimmovo toliko skupnega, je na primer ni. Sem pa našel različice tako na celinskem delu Evrope, kot na Britanskem otočju, a imajo vse po vrsti tudi druge, za druge pravljice značilne elemente, na primer škotska ima zanimiv zaplet, kjer se Sneguljčica najprej poroči s princem, nato jo mama (ne mačeha!) zastrupi, za tem pa si princ najde drugo soprogo, a Sneguljčico shrani v posebni sobi, kamor je novi soprogi prepovedano vstopiti. Da, natanko tako, kot v Sinjebradcu.

Morda celo še bolj  presenetljiv je razplet, saj je princ na koncu poročen kar z dvema: Sneguljčico in novo ženo!

Seveda moramo za še več sočnosti pogledati k staremu znancu Basileju, kjer se Sneguljčica začne s svojevrstno obliko brezmadežnega spočetja (Pomislimo na obleko, ki so ji jo nadeli Disneyevi animatorji! Kaj ni neverjetno podobna Devici Mariji?), nato nadaljuje po scenariju, kot ga ima Trnuljčica (vila jo prekolne, dekle čez sedem let med česanjem pade v komo) in zaključi po Sinjebradčevo (mati deklico skrije v stekleno krsto in na smrtni postelji zabiča bratu naj nikar ne odpira zadnej sobe, ker je tam nekaj skrivnostnega, njegova žena pa seveda ob prvi priliki zdrvi tja).

Celo zaključek Basilejeve različice spominja na neko drugo pravljico, in sicer na Gosjo pastirico, a o tem kdaj drugič.

Prav tako poti v gozd in ljudožerstva ni treba iskati daleč. Janko in Metka (mačeha zahteva od moža, naj pelje deklico v gozd in jo tam pusti zverem) sta že dobra kandidata, pa tudi Rdeča kapica (na videz mrtvo dekle moški obudi k življenju, v vlogi rešitelja se tokrat pojavi lovec, ki pa ga najdemo kot zaveznika, sicer na nekem drugem mestu, tudi v Sneguljčici), če smo že pri delu. Sedem palčkov, ki jih razlagalci simbolike pravljic tako radi primerjajo z nerazvitimi, nezrelimi moškimi, ki niso le nesposobni zaščititi Sneguljčico, ampak tudi iz nje narediti žensko (zato potrebuje pravega princa), je v neki italijanski inačici sedem roparjev. Tu je začetek skoraj enak, kot ga ima Pepelka, zaplet pa kot pri Janku in Metki ...

Še bi lahko našteval, a naj bo za tokrat dovolj. Iz naštetega vsekakor sklepam, da je Sneguljčica v sedaj najbolj znani obliki nekakšna prečiščena verzija različnih zmesi drugih, starejših pravljic, povesti in legend.

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice za otroke na naši spletni strani!

1 komentar: