nedelja, 27. februar 2011

Pepelka

Raziskave so pokazale, da je Pepelka verjetno najbolj priljubljena pravljica na našem planetu. Na voljo je stotine verzij, med katerimi bomo za začetek obnovili vnaših krajih najbolj znano Perraultovo, na katero se je v filmski (risani) priredbi najbolj naslonil tudi Disney:

Pepelka

Nekoč sta živela mož in žena, ki se jima je rodila ljubka hči. Nekaj časa so živeli v miru in sreči, ničesar jim ni manjkalo, nato pa je žena zbolela in umrla. Njen soprog jo je dolgo objokoval, a čez čas prišel do spoznanja, da bi potreboval novo soprogo in njegova hči nadomestno mater. Spoznal je prijetno gospo, ki je bila tudi sama vdova in je imela iz prvega zakona dve hčeri. Dobro sta se razumela in kmalu sta se poročila.

Ker je bil dekličin oče veliko zdoma, je skrb za hišo in dekleta prevzela mačeha. Svojima hčerama je privoščila vse najboljše, pastorki pa nalagala najtežja in najbolj umazana dela. Ker je deklica ves ljubi dan prala, čistila in pospravljala, je bila nenehno umazana in prijelo se je je ime Pepelka.

Pepelka je morala spati na stari slamnjači, medtem ko so njena mačeha in preostali dekleti pretegovale na svilenih rjuhah in kar tekmovale, katera ji bo naložila težje delo. Pepelka je vse vdano prenašala in življenje je dokaj mirno teklo, dokler se ni razvedelo, da kralj prireja ples, na katerem naj bi njegov sin, kaljevič, izbral svojo ženo, bodočo kraljico. Na ples so bile povabljene vse dame iz kraljestva.

Seveda je to prineslo veliko vznemirjenja tudi v Pepelkin dom. Pepelka je morala svojima nepravima sestrama pomagati pri lepotičenju za ples. Zaljšali sta se z žametom in diamanti in jo zbadali:
"Mar ne bi šla tudi ti rada na ples, Pepelka?"
"To ne bi bilo zame," je sramežljivo odgovarjala,čeprav jo je mikalo.
"Seveda ne," sta se režali sestri. "Le pomisli, kako bi te gledali na dvoru, razcapano in umazano, kakršna si, Pepelka!"
Pepelka je debelo pogoltnila in molčala. Še naprej je pomagala pri izbiranju in pomerjanju oblek, okrasnih trakov, nakitain sploph vsega, kar bi lahko njeni sestri naredilo privlačnejši.

Končno je napočil težko priakovani dan. Prevzetni sestri stase komaj stlačili v prelepi oblekici, s katerimi sta nameravali očarati kraljeviča. Pepelka jima je še pomagala zavezati trakove, da bi bili videti vitkejši, nato pa je s solznimi očmi pospremila kočijo, ki ju je odpeljala proti dvoru. Ko je ostala sama, jo je premagal jok.

"Ne jokaj, ampak vzemi stvari v svoje roke," jo je presenetil glas lepo oblečene gospe, ki se je nenadoma znašla pred njo. Bila je dobra vila, ki jo je k Pepelki poslala njena pokojna mati, da bi pazila nanjo. "Bi šla rada na ples ali ne?"
"Seveda bi," je rekla Pepelka.
"Potem pa le brž. Najprej pojdi na vrt in prinesi najlepšo bučo, kar jih lahko najdeš."
Pepelka je ubogala, čeprav si ni predstavljala, kako bi jo lahko buča spravila na ples. Osuplo je opazovala vilo, ki je bučo z nožičem najprej izvotlila, nato pa z zamahom svoje čarobne paličice spremenila v razkošno kočijo. Skupaj sta šli pregledati  mišolovke in našli šest mišk, ki jih je vila spremenila v iskre konjiče, in podgano, ki je postala postaven kočijaž v pisani uniformi.
"No, dekle, zdaj pa se boš lahko pripeljala kot se za bodočo kraljico spodobi," si je vila zadovoljna ogledala kočijo z vprego.


"Ampak v teh capah vendar ne morem iti," je zavzdihnila Pepelka, ki še vedno ni mogla verjeti svojim očem.
Dobra vila se je s čarobno paličico le dotaknila njenih umazanih cunj in že so dekle ogrnila dragocena oblačila, pretkana s srebrom in zlatom in posuta z najlepšimi dragulji.
"Še nekaj manjka," se je nasmehnila vila in Pepelki izročila par steklenih čeveljcev, kakršnih ni bilo moč najti nikjer na svetu.
Deklica je bila zdaj pripravljena na ples.
"Zapomni si, Pepelka, ples moraš zapustiti pred polnočjo, saj se takrat čarovnija izteče!" ji je še rekla vila in ji pomahala v slovo.
Pepelka je že ob prihodu požela neverjetnopozornost. Vsi na zabavi so se spraševali, kdo je lepotica v dragoceni opravi, ki se je pripeljala od kdo ve kod.
 Kraljevič ji je prišel naproti in jo prosil za prvi ples in zavrtela sta se po plesišču, da je vsem sapo jemalo. Ko sta se čez nekaj časa le ustavil, je Pepelka sedla za mizo k svojima nepravima sestrama, ki je nista prepoznali in prijazno kramljala z njima in ostalimi povabljenci. Pri tem se je spretno izogibala vprašanjem o sebi. Velikodušno je razdelila košaro slastnega sadja, ki joje za mizo poslal kralj, navdušen nad lepotico, v katero se je zagledal njegov sin, ko pa je ura odbila petnajst minut do polnoči, se je poslovila in vrnila domov.
Tam jo je že pričakala vila.
"Čudovito je bilo," je hitela pripovedovati deklica. "Jutri bi šla spet rada!"
"Bova uredili, bova uredili," se je muzala vila in ji pomagala spet obleči strgane cunje, v katerih so jo poznali domači.
Kmalu so se vrnili in že od daleč je slišala, da se pogovarjajo le o skrivnostni lepotici, ki je očarala vse na zabavi, poznal pa je ni nihče.
"Gotovo je prišla od daleč," je ugibala ena od sester. "Sicer bi že kdo vedel, kako ji je ime."
"Morda je ne bomo videli nikoli več," je pripomnila druga.
"O kom govorita?" je radovednost igrala Pepelka, ki se je delala, da joje prihod sester prebudil.
"O najlepšem dekletu, kar jih je videlo naše kraljestvo!"
"Kako bi jo rada videla," je zavzdihnila Pepelka.
"Ha, v takšnih  capah gotovo ne," sta se ji posmehnili.

Naslednji večer sta bili sestri spet na plesu, Pepelka pa tudi. Bila je še lepše oblečena in vsi so jo občudovali. Kraljevič je imel oči samo zanjo. Obsipal joje s komplimenti, da je pozabila na uro in mislila, daje šele enajst, ko je začela biti polnoč. Ko je dojela svojo napako, je hitro stekla z gradu in med begom izgubila enega od čeveljcev. Kočije ni bilo več, čarovnija je prenehala, njena oblačila so postala umazane cape in zadihana je do doma prispela tik pred sestrama, ki sta se spet razgovorli o skrivnostni princesi.

Izvedela je, da jo je kraljevič poskušal ujeti, da so mu stražarji povedali, kako niso videli nobene princese, mimo njih je teklo le dekle neuglednega videza, izvedela je tudi, da so našli njen izgubljeni čeveljček. Njegov par je skrila pod svojo posteljo. Stekleni čevelj je bila edina sled, ki jo je pustila za seboj, a kazalo je, da se kraljevič ne bo kar tako predal. Njegovi glasniki so že čez nekaj dni razglasili, da se bo prestolonaslednik poročil z dekletom, ki ji bo najdeni čevelj prav in z nobenim drugim. Čevelj so dali najprej pomeriti vojvodinjam in drugim visokim plemkinjam, a nobena ni spravila noge v mali stekleni čeveljček. Nato so ga po vrsti preizkušale različnedame visokega rodu, dokler ni prispel tudido Pepelkine hiše. Seveda sta se sestri na vse kriplje trudili z obuvanjem, a nobena ni imela niti približno tako majhnih in ljubkih nožic, da bi jima bil stekleni čeveljček lahko prav.
"Ga poskusim še jaz?" je predlagala Pepelka.
Zlobnici sta se zakrohotali.
"Razcapanka bibila rada princesa, pa kaj še!" sta jo ozmerjali.
Toda kraljevičevi odposlanci soimelijasna navodila. Čeveljček naj poskusi vsako dekle. Ko ga je Pepelka obula, ji je bil kot ulit. In kako so vsi osupnili, ko je pokazala še njegov par!
Odnekje se je pojavla še vila in Pepelkino obleko spremenila v dragocena oblačila, v kakršnih le blestela na dvoru. Zdaj ni bilo več dvoma. Našli so princeso.

Sestri sta se ji vrgli pred noge in jo skesano prosili odpuščanja in Pepelkaju je velikodušno vzela s seboj na dvor, kjer jo je že čakal kraljevič. Le nekaj dni kasneje stase poročila. Pepelka je postal kraljevičeva žena, njeni sestri pa sta se poročili z bogatima plemičema, tako da so poslej vsi srečno in složnoživelido konca svojih dni.

KONEC

Priznam, dodal sem nekaj podrobnosti, ampak bistvene značilnosti sem ohranil. Pepelka, kot jo trenutno najbolje poznamo, je prijazna in odpuščajoča, konec je srečen in sploh, kot v pravljici mora biti. Vsaj zdi se tako. Zgoraj zapisana obnova Perraultove inačice pravljice ima kar nekaj šibkih točk, med katerimi sta le dva obiska plesa, čeprav bi v pravljici pričakovali tri.

Ena večjih šibkosti je gotovo dobra vila, ki se pojavi kar tako, ker si je avtor ravno zaželel. Pri bratih Grimm je zadeva precej bolj zapletena in dramaturško dodelana. Pepelka tam namreč neguje spomin na pokojno mater v obliki devesca, ki ga zaliva s svojimi solzami, na drevo hodijo ptički, ki ji pomagajo do obleke za ples, nato izdajo goljufivi sestri, ki si v želji po visokem položaju odrežeta del stopala, da lahko preostanek spravita v presneti čeveljček, na koncu pa ju še kaznujejo (izkljuvajo jima oči). Kruto, a učinkovito, brata Grimm in ne Edgar Allan Poe, sta prava očeta srhljivk, a za današnje čase vseeno malo prehuda. Ali pa tudi ne. Hollywood v zadnjem letu nenehno poskuša z različnimi krvavimi priredbami klasičnih pravljic privabiti nekoliko otopelega gledalca nazaj pred platno. Pri tem niti ne gre za kakšno posebno prirejanje, saj so pravljice v izvirnih (ali bolje rečeno starejših) različicah običajno že dovolj krvave, le mi smo se najbrž preveč privadili razredčenim Disneyevim izpeljankam, namenjenim popoldanski zabavi za vso družino.

Če se zdi Grimmova Pepelka prekruta, moramo omeniti še Basilejevo, v kateri Pepelka ni niti približno ubogo nedolžno dekletce, ampak pokonča svojo sicer prijazno mačeho (na prigovarjanje varuške) in nato postane še sama žrtev spletke (varuška zasede mesto gospodarice hiše, ker ima že od prej svoji hčeri, postane Pepelka njihova služkinja itd.), še manj vzgojen pa je konec, kjer Pepelka vendarle postane kraljevičeva nevesta. Dobrotaje sirota, pot do uspeha tlakovana s trupli ... Vendar tudi tu rase drevo (palma) in Grimma sta za svojo Pepelko z veliko žlico zajemala pri Basilejevi Cenerentoli.

Pepelka na begu

Znanih je stotine različic Pepelke, najstarejše segajo več kot tisoč let nazaj na Kitajsko, kjer so nekdaj (v nekaterih pokrajinah menda še vedno) majhne, od nenehnega prevezovanja pohabljene nožice veljale za statusni simbol. No, vsaj takratni čeveljčki so bili iz precej udobnejšega, čeprav danes ekološko spornejšega krzna.

Pepelkini čeveljci burijo domišljijo še danes. Stroka se namreč ne more povsem zediniti, ali si je Perrault stekleno obutev izmislil sam, ali je šlo le za ponesrečen prevod, saj bi izraz 'pantoufle de vair' (krzneni čevelj) lahko zamenjal spodobno zvenečim izrazom 'pantoufle de verre' (stekleni čevelj), čeprav se danes večina nagiba kar k avtorski razlagi. Perrault je bil nabrit možak, ki je zgodbe prirejal po tehtnem premisleku in z jasnimi cilji. Če je hotel poudariti, da je bila Pepelka nekaj posebnega, je potreboval ustrezno prestižno obutev, zato bi bilo zlato ali steklo veliko bolj na mestu kot krzno. Vsekakor je bilo steklo v Perraultovem obdobju cenjeno skoraj kot zlato, če pomislimo na zahtevnost obdelave v obutvene namene, verjetno celo bolj. Ptice, drevo (celo mačeho) lahko torej izpustimo ali povsem potisnemo v ozadje, stekleni čeveljčki pa ostajajo Pepelkin zaščitni znak.

In še nekaj pomembnega je Perrault dodal - polnoč, uro čarovnic in strahov, ko nič več ni, kot se zdi. Pred njim napetosti z bitjem ure ni bilo, a gre gotovo za enega najprepoznavnejših elementov zgodbe. Tako, zdaj veste.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Ni komentarjev:

Objava komentarja