četrtek, 09. januar 2014

Lepotica in zver

Pravljica o Lepotici in Zveri (obnova s komentarjem)



Lepotica in Zver spada med najbolj priljubljene pravljice vseh časov. Za razliko od številnih klasičnih del tega žanra, ki ga danes uvrščamo predvsem med otrokom namenjeno literaturo, ima znanega avtorja (pravzaprav avtorici), a je po svetu kljub temu na voljo v stotinah različic.

Ker je zasnovana na številnih splošno znanih elementih iz ljudske folklore in tesno povezana z mitom o Psihe in Erosu (Kupidu), daje lepo izhodišče za študij razvoja pravljice, a preden postanem preveč strokoven, se raje kar posvetimo zgodbi

Kratka obnova


Nekoč je živel bogat trgovec, ki je imel tri sinove in tri hčere. Živeli so v udobju in si privoščili razkošje in užitke vseh vrst, dokler nad trgovčevo poslovanje ni zgrnila cela vrsta nesreč.

Pogorela jim je hiša, trgovčeve ladje so potonile s tovorom vred in njegovi poslovni partnerji so se pokazali za goljufe. Iz udobnega mestnega okolja se je morala družina preseliti na podeželje, kjer so morali s skromnimi sredstvi, trdim delom in brez pomoči služinčadi preživeti iz dneva v dan.


Vse tri trgovčeve hčere so bile lepotice, a najmlajša med njimi je bila daleč najlepša, zato so jo klicali kar Lepotica. Prav ona je s svojim nepopisnim optimizmom edina ostajala vedre volje in kljub napornemu delu poskušala s plesom in petjem razvedriti tudi druge člane družine. Sestri sta se ji zaradi tega celo posmehovali.

Tako sta minili dve leti, ko je do trgovca prišla presentljiva novica. V pristanišče je pripllae ena izmed njegovih ladij, za katero je bil prepričan, da je že davno potonila.

Brž se je odpravil na pot, da bi šrevzel nejn tovor, s katerim bi se lahko vrnili k staremu načinu življenja in ob odhodu je še vprašal otroke, kaj naj jim prinese s poti.

Vsi razen Lepotice so si zaželeli lepih oblek, nakita in drugih dragocenosti, le ona je dejala, naj se samo srečno vrne domov. Ob posmehu sestra in vztrajnem prigovarjanju očeta je le popustila.

"Vrtnico mi prinesite. Vrtnice so moje najljubše rože, pa že leta nisem videla nobene."

Trgovec je odpotoval, a žal ni kaj prida opravil. Njegovi pokvarjeni poslovni partnerji so si, prepričani, da je mrtev ali vsaj brez vsakega vpliva, tovor z ladje že razdelili in vrniti se je moral praznih rok in razočaran. Za povrh se je še poslabšalo vreme in na poti je zašel.

Pred nevihto se je zatekel v skrivnostno palačo, na katero je presenetljivo naletel sredi gozda. Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, je bila palača razsvetljena, vrata odprta, a v njej nikogar. Trgovec se je previdno razgledoval naokrog, naletel na jedilnico, kjer je čakala večerja in sklenil, da se bo najprej najedel in nato iskal naprej.

Vendar ni našel nikogar. Končno je po tavanju skozi številne razkošne sobane naletel na spalnico, kjer je utrujen legel in zaspal. Zjutraj ga je prebudilo ptičje petje in vonj po zajtrku. Spet si je dobro postregel, lastnika palače ali služabnikov pa ni nikjer zasledil. Nazadnje je sklenil oditi, a je na poti skozi vrt zagledal prečudovito vrtnico.

Spomnil se je obljube Lepotici in se odločil, da bo vsaj njej prinesel darilo, če že drugim otrokom ne bo napravil veselja. V trenutku, ko jo je odtrgal, ga je prestrašil glas za hrbtom:

"Ti ni bilo dovolj, da si jedel in spal v moji palači. Se takole vrača gostoljubje? Za to boš umrl!"



Trgovec se je prestrašen obrnil in pred seboj zagledal srhljivo pojavo - Zver.

"Milost, Zver, nikar mi stori hudega!"

Toda Zver se ni pustil takoj omehčati. Šele čez čas, ko mu je trgovec razrnil svojo žalostno življenjsko zgodbo in pojasnil, zakaj je odrtgal vrtnico, mu je ponudil, da se lahko vrne v domačim in se od njih poslovi.

Najkasneje čez mesec dni se mora vrniti v palačo in takrat mu bo vzel življenje. Prizanesel bi mu le pod enim pogojem: če bi katera od hčera prišla prostovoljno v palačo namesto očeta in bi tu z Zverjo živela. Posebej je poudaril, da bi to moralo biti povsem prostovoljno.

Zver je nato trgovcu podaril dve polni vreči dragocenosti in ga poslal domov. Ob vrnitvi je bilo v hiši veliko veselja, a trgovec ni mogel dolgo skrivati prigode v palači. Povedal je, da ga bo vrtnica stala življenja, in da se je pravzaprav prišel le poslovit. Povedal je tudi, da bi se ga Zver, v katerega moč nikakor ne gre dvomiti, usmilil le če bi katera od njegovih hčera prišla prostovoljno njegovo palačo.

Starejši sestri sta takoj predlagali najmlajšo, saj je vendar ona 'zakuhala' težave s svojo neumno željo po vrtnici in Lepotica je takoj predlagala, da nadomesti očeta.

"Nikar," je pravil trgovec. "Kdo ve, kakšne strahote te tam čakajo!"

A čez čas se je pustil omehčati in čez mesec dni sta se v palačo vrnila skupaj. Zver ju je že pričakoval.

"Ste prišli po svoji volji in brez prisile?" je takoj vprašal Lepotico.

Ko je to potrdila, jima je ponudil razkošen obrok in jima pokazal spalnice. Zjutraj je po zajtrku očeta spet bogato obdaril, Lepotica pa je ostala sama v stavbi.

Videti je bilo, da je celotno posestvo opuščeno, saj ni v nobeni izmed neštetih soban, niti na ogromnem in izjemno lepo urejenem vrtu opazila živega bitja. Dneve je morala preživljati sama, le ob večerji se ji je pridružil Zver, ki se je izkazal za tako prijetnega in omikanega gostitelja, da jo je celo njegov strašljivi videz vse manj motil.

Po koncu večerje jo je Zver vsakič vprašal: "Bi se poročila z menoj, Lepotica?"

"Ne," je odgovorila vsakič in nato se je vljudno poslovil, ona pa je šla spat.

Ponoči je imela nenavadne sanje, ki so se kar naprej ponavljale. Čeden mladenič jo je prihajal prosit za pomoč, a čeptav mu je Lepotica pomoč ponujala, nikakor ni povedal kako naj bi mu pomagala. Le vztrajno je ponavljal, naj ne zaupa svojim očem in naj ga nikar ne zapusti. Tako se je Lepotica večino dne dolgočasila v razkošju, večere ji je krajšal strašljivi Zver in noči sanje o privlačnem fantu.

Nekako se je privadila obema, le na Zverovo vprašanje o poroki je vztrajno ponavljala: "Ne."

Minevali so dnevi, tedni, meseci in Lepotico je začelo dajati domotožje.

Zver je to opazil in ji rekel: "Ničesar ti ne morem odreči, pa čeprav bi me stalo življenja. Lahko se vrneš k domačim. Vendar naj obisk ne traja predolgo. Najkasneje čez dva meseca se moraš vrniti, sicer bom umrl. Tule imaš prstan s čarobno močjo. Ko ga boš zavrtela, se boš v hipu vrnila v mojo palačo, zato za vrnitev ne boš potrebovala nobene kočije."

Lepotica se je kmalu odpravila na pot in Zver jo je spet bogato obdaril. Domači so se je seveda razveselili in po vseh preživetih nesrečah se je zdelo, da se jim je spet nasmehnila sreča. Z bogatimi darili iz Zverove palače so si spet lepo opomogli, a starejši sestri sta, ko sta slišali v kakšnem razkošju živi Lepotica, hitro postali ljubosumni.

Ker je povedala, da se mora vrniti najkasneje čez dva meseca, sicer bo njen gostitelj umrl, sta poskušali njen odhod razvleči in skoraj bi jima uspelo. Toda Lepotici se je v sanjah prikazal Zver, ki je očitno umiral na vrtu palače, zato je zavrtela prstan in v hipu se je preselila k njemu.

Res ga je našla na vrtu, kjer je ležal brez znakov življenja. Objela ga je in začutila, da še diha. Iz bližnjega izvira je zajela vodo in ga malo omočila po obrazu. Odprl je oči in olajšano je zavzdihnila.


"Kako si me prestrašil! Dokler te nisem videla ležati in se prestrašila, da te bom izgubila, sploh nisem vedela, kako rada te imam!"

"Res? Bi res lahko imela rada tako grdo bitje, kot sem jaz? Oh, Lepotica, mislil sem že, da je konec z menoj, da si pozabila na dano obljubo in se ne boš pravočasno vrnila ... Pojdi zdaj, odpočij si, kmalu se vidiva ..."

Spet sta se videla pri obroku, kot običajno in spet jo je na koncu vprašal: "Lepotica, bi se poročila zmenoj?"

"Da, dragi Zver, poročila se bom s teboj," je tokrat rekla.

V tistem trenutku, so se v bližini sprožile slavnostne salve, na nebu je zažarel ognjemet in iz iskric so se izpisale črke: "Naj dolgo živita Princ in njegova Nevesta!"

Namesto Zveri je na njegovem mestu naenkrat stal prel mladenič, ki ga je Lepotica že spoznala v sanjah in z nežnim glasom ji je pojasnil, da je sedaj nejgovo prekletstvo končano in končno lahko zaživi v človeški podobi. Palačo so napolnili plemiči in služabniki in vse je bilo pripravljeno za poroko, ki sta jo imela že naslednji dan.

Da, tudi njena družina se je udeležila srečnega dogodka in vsi so srečno živeli do konca svojih dni.

KONEC


Kratka zgodovina pravljice o Lepotici in Zveri s komentarjem



Lepotica in zver je prvič izšla leta 1740 kot novela Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve (169?-1755) na več kot stotih straneh, s številnimi vmesnimi zgodbami, pod očitnim vplivom del Madame d'Aulnoy in Charlesa Perraulta. Bila je namenjena odrasli publiki, kar je najbrž očitno že iz vprašanja, ki ga Zver postavlja Lepotici:

"Ali bi nocoj spala z menoj?"

Dokler Lepotica ne privoli in tudi dejansko ne spi z njim (vendar je Zver ponoči ostal nadvse olikan, saj je ob Lepotici le ležal), ne spremeni svoje podobe nazaj v Princa.

Leta 1757, se pravi le dve leti po smrti prve avtorice, je svojo različico zgodbe objavila še Jeanne-Marie Leprince de Beaumont (1711-1780). Njena Lepotica in Zver je bistveno krajša (ima le kakih dvajset strani) in očitno usmerjena k mlajši publiki.

Madame de Beaumont je bila po poklicu vzgojiteljica in večino svojega življenja je posvetila vzgoji mladih deklet. Njena 'ciljna skupina' v tem primeru so bila torej dekleta, ki še niso bila godna za možitev (kar je bilo v tistih časih pri 14 ali 15 letih), slovito vprašanje, ki pa postavlja Zver pa je spremnila v danes veliko bolj znani:

"Ali bi se poročila z menoj?"

Pri tem ne gre le za razliko v samem fizičnem pomenu, ampak za sprejemanje moža kot sočloveka in partnerja.

Tudi pogled na zgodbo je drugačen. Če je prej bila v ospredju transformacija Zveri v Princa, je tu pomembnejša Lepotica, ki je vljudna, potrpežljiva in požrtvovalna, pa vendar ne tipična pasivna lepotica, kot sta na primer Sneguljčica in Trnuljčica, ampak zna razmišljati s svojo glavo, se učiti iz izkušenj in aktivno vplivati na dogodke okrog sebe.

Eno najpomembnejših sporočil zgodbe je vsekakor razvidno iz njenih ponavljajočih se sanj, kjer ji Princ vztrajno ponavlja, naj se ne zanaša le na svoje oči. Če je torej v Obutem mačku sporočilo cinično 'Obleka naredi človeka.', je pri Lepotici in Zveri ravno obratno: 'Ne sodi knjige po platnicah'.

Seveda je sama pravljica nabita s simboliko, od pravljičnega števila tri, palače (gradu), vrtnice, sanj, do prstana, vodnega izvira in še česa, kar vse najdemo v mnogih drugih pravljicah, od katerih moram omeniti vsaj še Žabjega kralja, kot tipičnega predstavnika istega tipa pravljice 'z živalskih ženinom', ki ga ljubitelji Freuda razlagajo s strahom in nato sprejemanjem spolnosti.

Prav tako pomemben je tudi element izolacije, saj sta tako Lepotica (zaradi izjemne lepote), kot Zver (zaradi grdote) odrezana od sveta, kar je pravzaprav občutek, ki ga v nekem obdobju spoznajo mnogi najstniki (tudi če niso izjemno lepi ali grdi).

Prav tu lahko začnemo raziskovanje mitološke preteklosti Lepotice in Zveri, ki je vsekakor izjemno podobna mitu o Erosu in Psihe, ki se začne z ljubosumno Afrodito, ki svojemu sinu ukaže, naj s svojo čarobno puščico poskrbi, da se o prelepa (in od smrtnikov zaradi lepote že izolirana) Psihe zaljubi v najgršo pošast. On se namesto tega zaljubi vanjo in po prerokbi jo starši odpeljejo na skalo, od koder jo nevidne roke prenesejo v razkošno palačo.



Tam se Psihe prek dne osamljena dologočasi, a ponoči jo obiskuje skrivnostni ljubimec, s katerim brezskrbno uživata, dokler je ne začne dajati domotožje. Ko domačim pove za razkošno življenje v palači, ji ljubosumni sestri svetujeta, naj si ogleda pošast, s katero ponoči spi in to jo skoraj stane ljubimca. Eros izgine in Psihe mora skozi številne težke preizkušnje, preden ga spet najde.

Mit o Erosu (Kupidu) in Psihe je zapisal Apulej in velja za eno najstarejih literarnih pravljic, njegovi elementi pa so raztreseni po folklori vsega sveta. Ljubezen, ljubosumje, skrivnosti, moč dane besede, preobrazba iz človeške v živalsko ali kako drugo obliko, boj za ljubimca (ljubico), premagovanje na videz nemogočih preizkušenj ...

Vse to je dejansko del življenja. Vedno je bilo in vedno bo. Zato so pravljice tako lepe in dragocene.