četrtek, 09. januar 2014

Lepotica in zver

Pravljica o Lepotici in Zveri (obnova s komentarjem)



Lepotica in Zver spada med najbolj priljubljene pravljice vseh časov. Za razliko od številnih klasičnih del tega žanra, ki ga danes uvrščamo predvsem med otrokom namenjeno literaturo, ima znanega avtorja (pravzaprav avtorici), a je po svetu kljub temu na voljo v stotinah različic.

Ker je zasnovana na številnih splošno znanih elementih iz ljudske folklore in tesno povezana z mitom o Psihe in Erosu (Kupidu), daje lepo izhodišče za študij razvoja pravljice, a preden postanem preveč strokoven, se raje kar posvetimo zgodbi

Kratka obnova


Nekoč je živel bogat trgovec, ki je imel tri sinove in tri hčere. Živeli so v udobju in si privoščili razkošje in užitke vseh vrst, dokler nad trgovčevo poslovanje ni zgrnila cela vrsta nesreč.

Pogorela jim je hiša, trgovčeve ladje so potonile s tovorom vred in njegovi poslovni partnerji so se pokazali za goljufe. Iz udobnega mestnega okolja se je morala družina preseliti na podeželje, kjer so morali s skromnimi sredstvi, trdim delom in brez pomoči služinčadi preživeti iz dneva v dan.


Vse tri trgovčeve hčere so bile lepotice, a najmlajša med njimi je bila daleč najlepša, zato so jo klicali kar Lepotica. Prav ona je s svojim nepopisnim optimizmom edina ostajala vedre volje in kljub napornemu delu poskušala s plesom in petjem razvedriti tudi druge člane družine. Sestri sta se ji zaradi tega celo posmehovali.

Tako sta minili dve leti, ko je do trgovca prišla presentljiva novica. V pristanišče je pripllae ena izmed njegovih ladij, za katero je bil prepričan, da je že davno potonila.

Brž se je odpravil na pot, da bi šrevzel nejn tovor, s katerim bi se lahko vrnili k staremu načinu življenja in ob odhodu je še vprašal otroke, kaj naj jim prinese s poti.

Vsi razen Lepotice so si zaželeli lepih oblek, nakita in drugih dragocenosti, le ona je dejala, naj se samo srečno vrne domov. Ob posmehu sestra in vztrajnem prigovarjanju očeta je le popustila.

"Vrtnico mi prinesite. Vrtnice so moje najljubše rože, pa že leta nisem videla nobene."

Trgovec je odpotoval, a žal ni kaj prida opravil. Njegovi pokvarjeni poslovni partnerji so si, prepričani, da je mrtev ali vsaj brez vsakega vpliva, tovor z ladje že razdelili in vrniti se je moral praznih rok in razočaran. Za povrh se je še poslabšalo vreme in na poti je zašel.

Pred nevihto se je zatekel v skrivnostno palačo, na katero je presenetljivo naletel sredi gozda. Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, je bila palača razsvetljena, vrata odprta, a v njej nikogar. Trgovec se je previdno razgledoval naokrog, naletel na jedilnico, kjer je čakala večerja in sklenil, da se bo najprej najedel in nato iskal naprej.

Vendar ni našel nikogar. Končno je po tavanju skozi številne razkošne sobane naletel na spalnico, kjer je utrujen legel in zaspal. Zjutraj ga je prebudilo ptičje petje in vonj po zajtrku. Spet si je dobro postregel, lastnika palače ali služabnikov pa ni nikjer zasledil. Nazadnje je sklenil oditi, a je na poti skozi vrt zagledal prečudovito vrtnico.

Spomnil se je obljube Lepotici in se odločil, da bo vsaj njej prinesel darilo, če že drugim otrokom ne bo napravil veselja. V trenutku, ko jo je odtrgal, ga je prestrašil glas za hrbtom:

"Ti ni bilo dovolj, da si jedel in spal v moji palači. Se takole vrača gostoljubje? Za to boš umrl!"



Trgovec se je prestrašen obrnil in pred seboj zagledal srhljivo pojavo - Zver.

"Milost, Zver, nikar mi stori hudega!"

Toda Zver se ni pustil takoj omehčati. Šele čez čas, ko mu je trgovec razrnil svojo žalostno življenjsko zgodbo in pojasnil, zakaj je odrtgal vrtnico, mu je ponudil, da se lahko vrne v domačim in se od njih poslovi.

Najkasneje čez mesec dni se mora vrniti v palačo in takrat mu bo vzel življenje. Prizanesel bi mu le pod enim pogojem: če bi katera od hčera prišla prostovoljno v palačo namesto očeta in bi tu z Zverjo živela. Posebej je poudaril, da bi to moralo biti povsem prostovoljno.

Zver je nato trgovcu podaril dve polni vreči dragocenosti in ga poslal domov. Ob vrnitvi je bilo v hiši veliko veselja, a trgovec ni mogel dolgo skrivati prigode v palači. Povedal je, da ga bo vrtnica stala življenja, in da se je pravzaprav prišel le poslovit. Povedal je tudi, da bi se ga Zver, v katerega moč nikakor ne gre dvomiti, usmilil le če bi katera od njegovih hčera prišla prostovoljno njegovo palačo.

Starejši sestri sta takoj predlagali najmlajšo, saj je vendar ona 'zakuhala' težave s svojo neumno željo po vrtnici in Lepotica je takoj predlagala, da nadomesti očeta.

"Nikar," je pravil trgovec. "Kdo ve, kakšne strahote te tam čakajo!"

A čez čas se je pustil omehčati in čez mesec dni sta se v palačo vrnila skupaj. Zver ju je že pričakoval.

"Ste prišli po svoji volji in brez prisile?" je takoj vprašal Lepotico.

Ko je to potrdila, jima je ponudil razkošen obrok in jima pokazal spalnice. Zjutraj je po zajtrku očeta spet bogato obdaril, Lepotica pa je ostala sama v stavbi.

Videti je bilo, da je celotno posestvo opuščeno, saj ni v nobeni izmed neštetih soban, niti na ogromnem in izjemno lepo urejenem vrtu opazila živega bitja. Dneve je morala preživljati sama, le ob večerji se ji je pridružil Zver, ki se je izkazal za tako prijetnega in omikanega gostitelja, da jo je celo njegov strašljivi videz vse manj motil.

Po koncu večerje jo je Zver vsakič vprašal: "Bi se poročila z menoj, Lepotica?"

"Ne," je odgovorila vsakič in nato se je vljudno poslovil, ona pa je šla spat.

Ponoči je imela nenavadne sanje, ki so se kar naprej ponavljale. Čeden mladenič jo je prihajal prosit za pomoč, a čeptav mu je Lepotica pomoč ponujala, nikakor ni povedal kako naj bi mu pomagala. Le vztrajno je ponavljal, naj ne zaupa svojim očem in naj ga nikar ne zapusti. Tako se je Lepotica večino dne dolgočasila v razkošju, večere ji je krajšal strašljivi Zver in noči sanje o privlačnem fantu.

Nekako se je privadila obema, le na Zverovo vprašanje o poroki je vztrajno ponavljala: "Ne."

Minevali so dnevi, tedni, meseci in Lepotico je začelo dajati domotožje.

Zver je to opazil in ji rekel: "Ničesar ti ne morem odreči, pa čeprav bi me stalo življenja. Lahko se vrneš k domačim. Vendar naj obisk ne traja predolgo. Najkasneje čez dva meseca se moraš vrniti, sicer bom umrl. Tule imaš prstan s čarobno močjo. Ko ga boš zavrtela, se boš v hipu vrnila v mojo palačo, zato za vrnitev ne boš potrebovala nobene kočije."

Lepotica se je kmalu odpravila na pot in Zver jo je spet bogato obdaril. Domači so se je seveda razveselili in po vseh preživetih nesrečah se je zdelo, da se jim je spet nasmehnila sreča. Z bogatimi darili iz Zverove palače so si spet lepo opomogli, a starejši sestri sta, ko sta slišali v kakšnem razkošju živi Lepotica, hitro postali ljubosumni.

Ker je povedala, da se mora vrniti najkasneje čez dva meseca, sicer bo njen gostitelj umrl, sta poskušali njen odhod razvleči in skoraj bi jima uspelo. Toda Lepotici se je v sanjah prikazal Zver, ki je očitno umiral na vrtu palače, zato je zavrtela prstan in v hipu se je preselila k njemu.

Res ga je našla na vrtu, kjer je ležal brez znakov življenja. Objela ga je in začutila, da še diha. Iz bližnjega izvira je zajela vodo in ga malo omočila po obrazu. Odprl je oči in olajšano je zavzdihnila.


"Kako si me prestrašil! Dokler te nisem videla ležati in se prestrašila, da te bom izgubila, sploh nisem vedela, kako rada te imam!"

"Res? Bi res lahko imela rada tako grdo bitje, kot sem jaz? Oh, Lepotica, mislil sem že, da je konec z menoj, da si pozabila na dano obljubo in se ne boš pravočasno vrnila ... Pojdi zdaj, odpočij si, kmalu se vidiva ..."

Spet sta se videla pri obroku, kot običajno in spet jo je na koncu vprašal: "Lepotica, bi se poročila zmenoj?"

"Da, dragi Zver, poročila se bom s teboj," je tokrat rekla.

V tistem trenutku, so se v bližini sprožile slavnostne salve, na nebu je zažarel ognjemet in iz iskric so se izpisale črke: "Naj dolgo živita Princ in njegova Nevesta!"

Namesto Zveri je na njegovem mestu naenkrat stal prel mladenič, ki ga je Lepotica že spoznala v sanjah in z nežnim glasom ji je pojasnil, da je sedaj nejgovo prekletstvo končano in končno lahko zaživi v človeški podobi. Palačo so napolnili plemiči in služabniki in vse je bilo pripravljeno za poroko, ki sta jo imela že naslednji dan.

Da, tudi njena družina se je udeležila srečnega dogodka in vsi so srečno živeli do konca svojih dni.

KONEC


Kratka zgodovina pravljice o Lepotici in Zveri s komentarjem



Lepotica in zver je prvič izšla leta 1740 kot novela Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve (169?-1755) na več kot stotih straneh, s številnimi vmesnimi zgodbami, pod očitnim vplivom del Madame d'Aulnoy in Charlesa Perraulta. Bila je namenjena odrasli publiki, kar je najbrž očitno že iz vprašanja, ki ga Zver postavlja Lepotici:

"Ali bi nocoj spala z menoj?"

Dokler Lepotica ne privoli in tudi dejansko ne spi z njim (vendar je Zver ponoči ostal nadvse olikan, saj je ob Lepotici le ležal), ne spremeni svoje podobe nazaj v Princa.

Leta 1757, se pravi le dve leti po smrti prve avtorice, je svojo različico zgodbe objavila še Jeanne-Marie Leprince de Beaumont (1711-1780). Njena Lepotica in Zver je bistveno krajša (ima le kakih dvajset strani) in očitno usmerjena k mlajši publiki.

Madame de Beaumont je bila po poklicu vzgojiteljica in večino svojega življenja je posvetila vzgoji mladih deklet. Njena 'ciljna skupina' v tem primeru so bila torej dekleta, ki še niso bila godna za možitev (kar je bilo v tistih časih pri 14 ali 15 letih), slovito vprašanje, ki pa postavlja Zver pa je spremnila v danes veliko bolj znani:

"Ali bi se poročila z menoj?"

Pri tem ne gre le za razliko v samem fizičnem pomenu, ampak za sprejemanje moža kot sočloveka in partnerja.

Tudi pogled na zgodbo je drugačen. Če je prej bila v ospredju transformacija Zveri v Princa, je tu pomembnejša Lepotica, ki je vljudna, potrpežljiva in požrtvovalna, pa vendar ne tipična pasivna lepotica, kot sta na primer Sneguljčica in Trnuljčica, ampak zna razmišljati s svojo glavo, se učiti iz izkušenj in aktivno vplivati na dogodke okrog sebe.

Eno najpomembnejših sporočil zgodbe je vsekakor razvidno iz njenih ponavljajočih se sanj, kjer ji Princ vztrajno ponavlja, naj se ne zanaša le na svoje oči. Če je torej v Obutem mačku sporočilo cinično 'Obleka naredi človeka.', je pri Lepotici in Zveri ravno obratno: 'Ne sodi knjige po platnicah'.

Seveda je sama pravljica nabita s simboliko, od pravljičnega števila tri, palače (gradu), vrtnice, sanj, do prstana, vodnega izvira in še česa, kar vse najdemo v mnogih drugih pravljicah, od katerih moram omeniti vsaj še Žabjega kralja, kot tipičnega predstavnika istega tipa pravljice 'z živalskih ženinom', ki ga ljubitelji Freuda razlagajo s strahom in nato sprejemanjem spolnosti.

Prav tako pomemben je tudi element izolacije, saj sta tako Lepotica (zaradi izjemne lepote), kot Zver (zaradi grdote) odrezana od sveta, kar je pravzaprav občutek, ki ga v nekem obdobju spoznajo mnogi najstniki (tudi če niso izjemno lepi ali grdi).

Prav tu lahko začnemo raziskovanje mitološke preteklosti Lepotice in Zveri, ki je vsekakor izjemno podobna mitu o Erosu in Psihe, ki se začne z ljubosumno Afrodito, ki svojemu sinu ukaže, naj s svojo čarobno puščico poskrbi, da se o prelepa (in od smrtnikov zaradi lepote že izolirana) Psihe zaljubi v najgršo pošast. On se namesto tega zaljubi vanjo in po prerokbi jo starši odpeljejo na skalo, od koder jo nevidne roke prenesejo v razkošno palačo.



Tam se Psihe prek dne osamljena dologočasi, a ponoči jo obiskuje skrivnostni ljubimec, s katerim brezskrbno uživata, dokler je ne začne dajati domotožje. Ko domačim pove za razkošno življenje v palači, ji ljubosumni sestri svetujeta, naj si ogleda pošast, s katero ponoči spi in to jo skoraj stane ljubimca. Eros izgine in Psihe mora skozi številne težke preizkušnje, preden ga spet najde.

Mit o Erosu (Kupidu) in Psihe je zapisal Apulej in velja za eno najstarejih literarnih pravljic, njegovi elementi pa so raztreseni po folklori vsega sveta. Ljubezen, ljubosumje, skrivnosti, moč dane besede, preobrazba iz človeške v živalsko ali kako drugo obliko, boj za ljubimca (ljubico), premagovanje na videz nemogočih preizkušenj ...

Vse to je dejansko del življenja. Vedno je bilo in vedno bo. Zato so pravljice tako lepe in dragocene.

nedelja, 01. december 2013

Motovilka

Pravljica Motovilka je pri nas bolj znana po naslovu Zlatolaska


Motovilka, pravljica bratov Grimm, je ena njunih najbolj znanih, a po spletu okoliščin jo mlajše generacije poznajo šele po Disneyevi priredbi (Tangled), ki je bila pri nas prevedena kot Zlatolaska.

Da ne bo zmede, je tule povezava do klasične pravljice o Zlatolaski in treh medvedih, ki je za mnoge tista prava Zlatolaska, v nadaljevanju pa seveda o Grimmovi Motovilki ...

Kratka obnova

Nekoč sta živela mož in žena, ki nista mogla imeti otrok. Žena je nadvse zadišal motovilec s sosedinega vrta, a težava je bila v tem, da je bila soseda čarovnica. Njen soprog ji je hotel ustreči, zato je s čarovničinega vrta ukradel nekaj motovilca.

A to ni bilo dovolj, žena je hotela še in še. Seveda ga je čarovnica nekega večera zalotila in ubožec je bil v težavah. Coprnica mu je dala na voljo gotovo smrt ali obljubo, da ji bo izročil še nerojenega otroka (v Grimmovi pravljici ni jasno zapisano, da za otroka ni vedel). Ko ji je obljubil otroka, je imela njegova žena prost dostop do zelenjave.

Toda ceno je bilo seveda treba nekega dne plačati. Čarovnica je zakoncema vzela deklico, ki ji je dala ime Motovilka, in jo vzgajala kot svojo. Da bi ji preprečila stike z zunanjim svetom, jo je pri dvanajstih letih zaprla v visok stolp brez vrat. Vanj je bilo mogoče vstopiti le skozi okno na vrhu. In kako do okna?


Motovilka je imela tako dolge lase, da so ji spuščeni skozi okno segali do tal. Čarovnica je vsak dan prišla do stolpa, zavpila: "Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!", deklica jih je spustila in njena ječarka ji je lahko prinesla hrano in karkoli se ji je pač zazdelo.

Vendar punce to ni zaščitili pred zunanjim svetom. Nekega dne je v bližini lovil princ, ki je opazil stolp in prisluškoval čarovnici, ko je poklicala Motovilko in tako je odkril pot do njene sobe. Ob prvi priložnosti je še sam zavpil: "Motovilka, Motovilka, spusti svoje lase!" in obiskal dekle.

Tako je jetnica nekaj časa dobivala dva obiskovalca, a prav dolgo ni moglo trajati ...

Nekega dne se je namreč zagovorila, da se ji zdi čarovnica precej težja od princa in njeni ječarki je bilo takoj jasno, da dobiva Motovilka nezaželjenega gosta. Čarovnica ga je pričakala v sobici, in ko je zavpil, naj spusti lase, je še zadnji splezal proti oknu.

Ni ga dosegel, čarovnica je prestrigla šop in princ je treščil v globino, kjer je tako nesrečno padel v trnje, da je izgubil vid. Poslej je slep taval po svetu, čarovnica pa je nagnala tudi Motovilko. Vendar ga je po dolgih letih vendarle našla in mu objokana padla v objem. Njene solze so mu ozdravile oči in končno sta lahko zaživela skupaj.

Srečno do konca svojih dni.

KONEC


Razlaga s komentarjem


Motovilka je že skozi različne izdaje v času življenja bratov Grimm doživela več sprememb. Najpomembnejša je seveda zveza med motovilko in njenim obiskovalcem, saj se mladi par v sobici očitno ni samo pogovarjal. V prvi izdaji Grimmovih pravljic je namreč deklica čarovnico prostodušno vprašala, zakaj ji oblačila nenadoma postajajo pretesna. Coprnica je seveda ugotovila, da je deklica zanosila!

Da, Motovilka je bila v starejših izdajah nezakonska mamica, princa pa po kruti kazni ni iskala sama, ampak kar z dvema otročičema. Seveda Grimma takšnega razvratnega obnašanja nista želela propagirati med mladino in sta vsak namig na nespodobnost (spomnimo se, da ju je zmotila že omemba postelje v Žabjem kralju) gladko izrezala.

Vendar to ni edina sprememba, ki ji je pravljica o Motovilki doživela skozi stoletja svoje zgodovine. Disneyevi posegi, ki dajejo seveda oceni tržišča prilagojeno različico pravljice, so verjetno še najmanj zanimivi.

Pa si na hitro poglejmo zgodovino Motovilke.


Katera Motovilka je prava?



Brata Grimm sta se med pisanjem vsekakor naslanjala tudi na Pentameron Giambattiste Basileja, kjer je Motovilka sicer Peteršiljka. V tej različici je čarovnica ljudožerka, princ pa deklico reši iz stolpa. Na begu jima na pomoč priskoči volk, ki coprnico požre!

Motovilko (Peteršiljko) prepoznamo na zgornji sliki


Poznala sta tudi Persinette, pravljico francoske plemkinje, ki se je v času Ludvika XIV zapletla v zunajzakonsko zvezo in se po škandalu morala za dolga leta umakniti v samostan. Charlotte Rose de Caumont de la Force (tako ji je bilo ime), je torej živela v udobju, ki pa je bilo še vedno jetništvo.

Napisala je zgodbo o lepotici, ki je bila zaprta v stolp, zanjo pa je skrbela vila. Pozor! Vila (v njej literarni zgodovinarji prepoznajo kar Sončnega kralja osebno) ni bila zlobna kot doslej omenjana čarovnica, a zunajzakonskih odnosov vendarle ni odobravala. Toda po mnogo letih je zvezo s princem le odobrila in pravljica Madame de la Force ima srečen konec.

Avtorica je nedvomno brala Basilejevo knjigo in Peteršiljko (tudi njei pravljici je naslov Peteršiljka, peteršilja pa je bil v tistih časih precej neobičajno zelišče, ki so ga - zanimivo - v velikih količinah gojile pra nune iz samostana, v katerem je ždela gospa de la Force.

Poznala pa je verjetno tudi legendi o Sveti Barbari in Rudabi.

Sveta Barbara je bila prav tako zaprta v stolp, kamor jo je spravil njen oče, tudi ona je imela lepe dolge lase, njen 'ljubimec' pa je bila veroizpoved. Postala je namreč kristjanka v času in kraju, kjer je to pomenilo smrtno obsodbo. Ko je oče, izvedel, jo je prijavil in ji po obdsodbi (ta je sledila dolgotrajnemu mučenju, ki so ga prekinjale čudežne ozdravitve Barbarinih ran) celo lastnoročno odrobil glavo.

Na poti domov ga je ubila strela, sveta Barbara pa je poslej med drugim tudi zaščitnica minerjev in topničarjev, varuje pred požari, strelami in tako naprej.

Tudi pri legendi o Rudabi gre za nesoglasja med lepotico in njenim očetom in tudi tu je vpletena vera. Rudaba se namreč hoče poročiti z Zalom, ki pa ni primernega rodu in veroizpovedi. Ja, tudi on je k njej hodil vasovat tako, da je plezal po njenih čudovitih dolgih laseh, ustavile pa ga niso niti visoke ograje, niti oboroženi stražarji. Tudi njuna ljubezen se je zapletla z nosečnostjo, vendar je bila tokrat v nevarnosti porodnica, saj je imel otrok (Rostam, znani perzijski junak) izjemno veliko glavo in med porodom bi verjetno oba umrla, če ne bi imel Zal pri roki čudežnega peresa mitološkega bitja, ki je vzgajalo njega.

Ko je to pero vrgel v ogenj, je dobil navodila za porod s carskim rezom (verjetno prva omemba carskega reza v zgodovini) in zgodba ima vendarle srečen konec.

Opozoril bi rad na sorodnost s Sveto Barbaro prek ognja, v prav vseh različicah Motovilke pa imamo dekleta, ki jih starši zaman zapirajo v visoke stolpe, saj jih nič ne more ubraniti pred zunanjo nevarnostjo (odraščanjem). Čeprav v novejših pravljicah o Motovilki krivdo radi zvnemo na čarovnico, sta dejansko tudi v teh starša tista, ki sta jo spravili noter. Pri Grimmih zaradi nenadzorovane želje po zelišču, pri gospe de la Force pa starši njenega ljubimca, ki so jo zatožili kralju.

Podobno kot pri pravljici o Trnuljčici tudi tu ugotovimo, da starši svojih otrok (vsaj v primeru, da imamo opravka s kolikor normalnim razvojem dogodkov) ne morejo (ne smejo) večno varovati (nadzirati), saj usodi načeloma (tako tudi grška tragedija) ne moremo ubežati.

Ravno zaradi vloge staršev se najbrž ne smemo čuditi dejstvu, da niti v Trnuljčici niti v Motovilki zlobna vila, oziroma čarovnica, ni kaznovana, pa čeprav načeloma brata v svojih pravljicah vedno kaznujeta zlo.

Za konec pa še en mogočen simbol, po katerem je Motovilka dejansko zaslovela: njeni lasje. Lasje so v številnih kulturah povezani s posebnimi, celo čudežnimi lastnostmi in njihovo striženje predstavlja simbolen prehod iz enega v drugo življenjsko obdobje. Ko se dekle ostriže, postane ženska. Če je prej potrebovala lepe, dolge lase za zapeljevanje, ima sedaj očitno že izbranega življenjskega sopotnika, zato se lahko lasem odreče. To ima dvojni pomen.

Zapeljevanje sedaj ni več primerno (ljubimkanje z več moškimi hkrati je v večini družbenih sistemov vsaj v javnosti nesprejemljivo), poskrbeti pa bo tudi treba za naraščaj. Ob nočnih vstajanjih in pranju plenic se zdi skrb za dolge lase nekako odveč.

Zato jih coprnica (starejša, izkušena ženska, čarovnice običajno predstavljajo ravno ženske s posebnim znanjem) Motivilki (ki dejansko predstavlja vsako pubertetnico, da jo je zaprla ravno pri dvanajstih letih, ni slučaj) na spektakularen način odreže.

četrtek, 13. december 2012

Zlatolaska

Zlatolaska ( Zlatolaska in trije medvedi)

 Pri nas malce manj znana pravljica o Zlatolaski (tudi Zlatolaska in trije medvedi) se kar precej razlikuje od številnih klasičnih pravljic. Če za pravljice bratov Grimm in Andersenove pravljice lahko rečemo, da imajo (v primeru Grimmovih vedno in v primeru Andersenovih vsaj pri zgodnejših delih) podlago v ljudskem izročilu, je pri Zlatolaski avtor načeloma znan. To je Robert Southey, angleški pesnik in prevajalec iz prve polovice 19. stoletja. Vsaj taka je uradna različica.

Ampak najprej si oglejmo kratko obnovo Zlatolaske, da ne bo kakšne nepotrebne pomote.

Zlatolaska

Nekega dne je deklica po imenu Zlatolaska zašla v gozdu. Prišla je do samotne koče in potrkala. Ker se nihče ni oglasil, je previdno odprla vrata. Zagledala je sobo in v njej mizo, na kateri so bili trije krožniki, iz katerih se je kadilo.

Zlatolaska je vstopila in se razgledala naokrog. Nikjer nikogar. Bila je lačna, na mizi pa trije krožniki kaše. Poskusila je iz prvega. Zdela se je prevroča. Druga je bila prehladna. Tretja? Ravno pravšnja. S slastjo jo je pojedla.



Zlatolaska
Zlatolaska, ilustriral Leslie Bibb

Ker še vedno ni bilo nobenega znaka o stanovalcih, se je še malo sprehodila po hiši. A bila je utrujena, zato je ob pogledu na tri udobne stole sklenila spet sesti in si malo odpočiti. Prvi stol, ki ga je preizkusila, je bil pretrd, drugi premehak, a tretji ravno pravšnji. Toda joj, ko pa mu je kmalu odpadlo dno, da se je stol sesedel in je Zlatolaska padla na tla!

Odšla je v sosednjo sobo, kjer so stale tri postelje: ena večja, druga manjša in tretja še manjša. Preizkusila je prvo, ki se ji je zdela previsoka pri vzglavju, druga je bila previsoka pri vznožju, a tretja je bila ravno pravšnja in v tej je Zlatolaska zaspala.

Kmalu za tem so se v kočo vrnili njeni stanovalci. To so bili trije medvedi: oče, mati in sinko. Oh, kako so se začudili, ko so opazili, da je nekdo poskušal iz prvega in drugega krožnika kaše. In kako se je najmanjši medvedek razjezil, ko je opazil, da je njegov krožnik prazen!

Pogledali so naokrog, saj bi bil vsiljivec še lahko v koči. Res so opazili, da je nekdo premikal večji in manjši stol. Trije medvedi so se pošteno ujezili. Še najbolj najmanjši medvedek, ko je odkril, da je ravno njegov stol polomljen!

Troje medvedi so odšli še v spalnico. Da, tudi po posteljah je nekdo šaril ... In v postelji najmanjšega medvedka je celo nekdo spal!

Zlatolaska in trije medvedi
Trije medvedi, ilustriral Leslie Bibb

Takrat se je Zlatolaska prebudila in zagledala tri jezne medvede ob postelji. Prestrašena je skočila pokonci in kar skozi okno zbežala iz koče. Kdo ve, kam se Zlatolaska je izgubila potem, trije medvedi je niso videli nikoli več.

KONEC (Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjigice za otroke na naši spletni strani!)

No, to je bila skrajšana obnova Zlatolaske, pravljice, ki je, če malo pobrskamo, na voljo v stotinah različic. Zato je morda najbolje, da začnemo kar z Robertom Sotheyem. Njegova Zlatolaska niti ni zlatolasa. Izvorni naslov je bil Zgodba o treh medvedih. Vlogo vsiljivke je namesto prikupne deklice odigrala stikljiva starka, ki je brez povabila vstopila v tuj dom, si vzela, kar je pač našla in nato pobegnila pred pravičnim maščevanjem. Pripoved je pospremljena s komentarji, ki dajejo jasno vedeti, da je avtor na strani medvedov, starkino obnašanje je nesimpatično, nesramno in sploh nesprejemljivo.

Nekaj primerov:

- najprej je pokukala skozi okno in nato še skozi ključavnico
- ko se je je stol zlomil, je sevda rekla grdo besedo
- ne vemo, kam je izginila, morda jo je ujel stražnik in spravil za rešetke, kamor spada

No, dovolj za predstavo, kajne? V kasnejših različicah je starka postala mlado dekle in okrog leta 1910 dobila še ime Zlatolaska (obstajajo tudi različice, kjer je srebrnolaska, kar je glede na 'starčevski izvor' povsem razumljivo).

Preden zaključimo z vsiljivo starko, moramo še omeniti besedno igro, ki je bila pri pisanju številnih različic morda nsapak razumljena. Stara angleška beseda 'vixen' lahko pomeni staro ženico, lahko pa tudi lisico. In res so znane tudi različice z lisico, ki vdre k medvedom. Tule je na primer ilustracija Johna Dicksona Battona Zlatolaskine verjetne predhodnice iz ljudskega izročila Scrapefoot:


Je torej Robert Sothey sploh še lahko ovenčan z nazivom Zlatolaskinega avtorja? Hja, da in ne. Uradno je avtor prve literarne verzje, kjer pa Zlatolaske sploh ni. In pred kakimi petdesetimi leti so našli različico Eleanor Mure, ki je bila objavljena pred Sotheyevo, vendar le v enem izvodu, spisanem za darilo nečaku.

Sothey je očitno le eden od številnih avtorjev.

V naslednjih desetletjih se je zoprna starka spremenila v ljubko Zlatolasko, Zlatolaska je neotesane medvede kultivirala, v številnih verzijah celo živijo skupaj, trije medvedi pa so se tudi krepko spremenili že sami po sebi. Iz prvotne različice, kjer so bili le trije medvedi, so postali družinica (domislica ilustratorjev), kar je dalo posebej velik poudarek tretjemu medvedku, najmlašemu, ki je vsiljivkin prihod najbolj boleče občutil. Se še spomnimo? Pravljično število tri, identifikacija otroka z njim, moč repetitivnosti, ki je pri Zlatolaski zares ne manjka, ...

Vsekakor je pravljica o Zlatolaski izjemno zanimiva za vse, ki bi radi malce bolje razumeli razvoj pravljice na splošno in še posebej prehajanje med pripovedno tradicijo in zapisanimi besedili znanih avtorjev. Zanimive so tudi primerjave z drugimi pravljicami na primer z motiviko pomembne spremembe v gozdu (Rdeča kapica) ali prihodom v gozdno kočo in preizkušanjem hrane in postelje neznancev (Sneguljčica).

Če zgodbici lahko sploh kaj zamerimo, je to njen odprti konec, saj na koncu ni jasno, kaj se z Zlatolasko zgodi, je pa seveda sporočilo (govorim o Sotheyevi različici) nedvoumno (spoštuj druge in njihovo zasebnost), pa tudi tolažilno (trije medvedi Zlatolaske niso videli nikoli več).

nedelja, 05. avgust 2012

Obuti maček

Slovita pravljica o Obutem mačku je pogosto napačno pripisana bratoma Grimm, vendar jo je prvi zapisal Charles Perrault. Tule je na voljo v mojem prevodu in priredbi, ki sem jo sicer sprva zapisal za izdajo na zvočni zgoščenki, seveda pa bom v nadaljevanju dodal še nekaj zanimivosti o pravljici:


OBUTI MAČEK

Nekoč je živel mlinar, ki je imel tri sinove in le malo premoženja. Ko je umrl, jim je zapustil mlin, osla in mačka. Najstarejši je dobil mlin, srednji osla, najmlajšemu pa je ostal maček. Nesrečno ga je gledal in se smilil samemu sebi:
 
"Blagor starejšima bratoma. Z mlinom in oslom lahko služita in preživita. a kaj naj jaz? Mačka lahko samo odrem in se enkrat  pošteno najem. Še kožuha bo komaj dovolj za rokavice."

Maček ob takšnem razmišljanju seveda ni bil navdušen.

"Počasi, dragi gospodar," je naenkrat spregovoril maček. "Saj sploh ne veš, česa se sposoben. Raje mi kupi par spodobnih škornjev in vrečo. Hitro ti bom dokazal, da si med vsemi brati prav ti dobil najboljšo dediščino."

Najmlajši sin je bil zelo presenečen. Govoreči maček je bil res nekaj posebnega. Morda pa ima prav? Dobro se je spomnil zvijač, s katerimi je lovil miši in podgane. Sklenil je tvegati in zadnje beliče je odštel za mačkove škornje.

Obuti maček
Maček v škornjih takoj naredi vtis
 
Obuti maček si je na ramo oprtal vrečo in se ves našžopirjen odpravil od doma.

"Kar tukaj počakaj, mladi gospodar," je dejal maček. "Prav kmalu boš bogat."

Maček je v vrečo natresel nekaj zrnja in se odpravil v gozd. Tam jo je odprl in se potuhnil v bližino. Dolgo je čakal, a vztrajnost je bila nagrajena. Še pred večerom je ujel dve tolsti jerebici in ju brž odnesel na bližnji grad. Tam je živel kralj, ki je oboževal dobro hrano, a na svojem dvoru ni imel kaj prida lovcev. Stražarji so mu, osupli ob pogledu na mačka v škornjih, dovolili prav do prestola.

"Vaše veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa Gornjegraškega!" je priliznjeno pristopil maček.
"O, kaj pa imamo tukaj!" se je razveselil kralj. "Mmmm, kakšni čudoviti jerebici! Brž na raženj z njima. Vašemu gospodarju grofu Gornjegraškemu pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"

Obuti maček se je zadovoljno vrnil domov k svojemu gospodarju.
"Le kje si se potepal, maček?" je hotel vedeti najmlajši sin.
"Brez skrbi, gospodar. Danes si postal grof. Dobro se naspi in lepo sanjaj!"

Najmlajši sin je bil zmeden, a še najpametneje se mu je zdelo poslušati nasvet. Ko se je naspal, pa mačkona že zdavnaj ni bilo več. Spet se je namreč odpravil na lov.

Maček v škornjih
Maček se je naredil mrtvega, da so se zajci dovolj približali ...

Tokrat je mačkon v vrečo ujel zajca in spet je s plenom stekel na grad:
 
"Vaše veličanstvo, s ponižnimi pozdravi vam prinašam skromno darilo grofa Gornjegraškega!"
"O, kako lepo presenečenje," je bil kralj spet zadovoljen. "Kakšen čudovit zajec! Brž na raženj z  njim! Vašemu gospodarju grofu Gornjegraškemu pa vračam pozdrave in sem mu na uslugo!"

Tako je obuti maček nekaj tednov skoraj vsak dan prinesel okusno darilo kralju in na dvoru so vsi govorili samo še o grofu Gornjegraškem. Le kdo je ta skrivnostnež, ki ni le odličen lovec, ampak tudi dobričina, ki nikoli ne pozabi na svojega kralja?
Maček je vedel, da bo moral prav kmalu svojega gospodarja predstaviti kralju. Čeprav v resnici ni bil nikakršen grof in je bil lahko zadovoljen s slamnjačo v mlinu svojega brata, to mačka sploh ni skrbelo. Čakal je samo na pravo priložnost in kmalu jo je dobil. Kraljeva edinka, lepotica brez primere, si je zaželela sprehoda in kot je bilo tedaj za dame v navadi, je šla na pot s kočijo in spremstvom.

"Okrog jezera me boste peljali, dobri kočijaž," je naročala kraljična. "Nadihala se bom svežega zraka in vrgla drobtin labodom ... Vi, vaša očetovska viskost, pa greste zraven. Tudi vam bo sprehod dobro del."
"Ampak ... ampak ... imam neodložljive kraljevske opravke ..."
"Nobenih izgovorov, prosim. Do večerje bova že nazaj," kraljična ni popuščala.
"No, ja, če bova do večerje res že nazaj ...," se je sprijaznil kralj.

Ko je obuti maček slišal za dogovor, je kot blisk švignil domov in že od daleč vpil najmlajšemu sinu:
"Gospodar! Gospodar! Zdaj boš obogatel! Danes je tvoj srečni dan!"
 "Obogatel?" je skimignil najmlajši sin. "Vse, kar premorem, je tale srajca, ki jo nosim!"
"In še to boš slekel, dragi gospodar! Kar za menoj! Do jezera morava!"
"Do jezera?"
Fant je bil zmeden, a je vseeno ubogal mačka.
"Samo mene moraš poslušati in vse bo v redu. Hitro, hitro!" ga je priganjal mačkon.
Najmaljši sin in obuti maček sta jo ucvrla k jezeru in ko je mimo pridrdrala kočija, se je mladenič že kopal v hladni vodi.

Maček je takoj stekel kočiji naproti
"Na pomoč, na pomoč!"
"Kaj pa je to? Ustavite, takoj ustavite!" je ukazal kralj.

Pred kočijo je pritek prebrisani mačkon:
 "Oh, vaše veličanstvo, če to ni sreča v nesreči! Vaš prihod je očitno pregnal roparje!"
"Kakšne roparje" se je začudila kraljična.
"Roparje, razbojnike, tolovaje, saj je vseeno," je drdral obuti maček. "Napadli so grofa Gornjegraškega in mojo malenkost. Kdo ve, kaj bi s nama pripetilo, če ne bi ravno vi prišli mimo!"
"Grofa Gornjegraškega?" je bil začuden kralj. "Hočete reči, da je tukaj?"
"Prav rada bi ga spoznala!" je vzkliknila kraljična.
"Bojim se, vaše veličanstvo, da ni primerno oblečen," se je klanjal maček."Lopovi so mu ukradi oblačila. Zato se skriva tamle, v jezeru."
"Oh, to res ni ovira," je kralj velikodušno odmahnil z roko. "Za dragega prijatelja bomo že našli kaj primernega."

Kralj je poslal na grad po najdragocenejša oblačila, saj se mu je grof s svojimi darili zelo prikupil. Ko se je najmlajši sin končno oblekel in predstavil kralju in kraljični, je celo maček osupnil, tako dober vtis je napravil.
Kraljična se je v mladeniča tako zagledala, da ga je velela posaditi nasproti sebe in ga po poti skoraj ni več izpustila izpred oči.

"Končno vas imamo priložnost spoznati, dragi grof Gornjegraški," je klepetala po poti. "Toliko dobrega smo že slišali o vas! Peljite se z nami, bomo malo pokramljali!"

Kralj, kraljična in grof, ki sploh ni bil grof, so počasi nadaljevali pot s kočijo, obuti maček pa je tekel pred njimi in mrzlično tuhtal, kako bi za svojega gospodarja izvlekel čim več koristi. Ko je pred seboj zagledal ogromno polje in množico, ki je žela žito, se je že domislil.

Hitro je stekel do žanjcev in že od daleč vpil:
"Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigavo je to žito in povejte, da je last grofa Gornjegrakega. Sicer vam bo trda predla!"

Ljudje so bili ob govorečem mačku v škornjih tako presenečeni, da se jim je zdelo še najbolj pametno ubogati. Ko je malo za tem res prispela kočija, se je res zgodilo, kot je napovedal prebrisani mačkon.

"Dober dan, dobri ljudje," je pozdravila kraljična. "Čigavo pa je vse tole žito, ki mu s pogledom ne morem priti do konca?"
"Grofa Gornjegraškega," so odgovorili ljudje na polju. "Vse je last grofa Gornjegraškega."

Kočija je nadaljevala pot, pred njo pa je še vedno brzel obuti maček. Koje zagledal travnik na katerem se je paslo na stotine krav, je zavpil pastirjem:
 "Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigave so te krave in povejte, da so last grofa Gornjegraškega. Sicer vam bo trda predla!"

Maček v škornjih je pastirje tako prestrašil, da so sklenili ubogati. Spet je prispela kočija in spet je kraljična pogledala ven:

"Dober dan, dobri ljudje. Čigave pa so vse te krave, ki jim pri najboljši volji ne bi mogla prešteti glav, kaj šele nog?"
"Grofa Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so odvrnili pastirji.

Kralj in kraljična sta bila presenečena nad silnim bogastom grofa Gornjegraškega, a oba skupaj niti pol toliko kot najmlajši sin, ki ni vedel niti, zakaj ga imata za grofa, kaj šele, da bi si znal pojasniti, od kod mu vsa ta polja in pašniki. A bil je dovolj pameten, da je vedel, kdaj je najbolje molčati in takoje tudi napravil.
Kočija je nadaljevala pot proti gozdu, a zviti mačkon je bil že tam in že je vpil drvarjem, ki so sekali stoletne hraste:

"Poslušajte, dobri ljudje. Vsak hip bo šla mimo kočija in v njej imenitna gospoda. Vprašali vas bodo, čigavo je to drevje in povejte, da je last grofa Gornjegraškega. Sicer vam bo trda predla!"

Drvarji so v življenju videli že marsikaj, a govorečega mačka v škornjih še ne. Nihče se mu ni upal ugovarjati. Le malo kasneje je prispela kočija in v njej radovedna kraljična.
"Dober dan, dobri ljudje," je vprašala tudi njih: "Čigavi pa so vsi ti hrasti, od katerih ni mogoče videti gozda?"
"Grofa Gornjegraškega. Vse je last grofa Gornjegraškega," so povedali drvarji.

Mačku je še enkrat več uspelo z zvijačo prepričati kralja v bogastvo svojega gospodarja. Toda najtežja naloga je bila še pred njim.
Za hip se je ustavil pred mogočnim gradom, v katerega si zlepa nihče ni upal. Govorilo se je, da v njem živi mogočen čarovnik, a povsem prepričan ni bil nihče. Le kdo bi si upal vstopiti in preveriti?
No, obuti maček je napravil prav to! Pogumno je potrkal ...

"Kdo si me drzne motiti?" se je zaslišal mogočen in prav nič prijazen glas.
"Jaz sem, maček v škornjih, vam na uslugo in v zabavo, vaša milost," je razložil mačkon.
"Maček v škornjih? Govoreči maček v škornjih?"
Čarovnik je bil zoprn, a tudi radoveden mož, zato se ni mogel upreti in odprl je vrata.

"Vstopi, le vstopi. O, pa je res. Obuti maček me je prišel obiskat," se je zarežal in porogljivo vprašal: "Le čemu naj pripišem to čast?"
"O, vaša milost, stokrat in tisočkrat se opravičujem, da vas motim pri vašem velepomembnem delu, a govorice mi niso dale miru in sklenil sem jih preveriti," se je priliznjeno klanjal maček.
"Govorice? Kakšne govorice?" se je mrščil čarovnik. "Da te lahko z enim zamahom in čarobno besedo spremenim v sončni prah?"
"O, vaša milost, nevreden bi bil takšne čarovnije,"  se je še kar priklanjal mačkon. "Pa tudi govoric potem ne bi mogel potrditi drugim radovednežem. Morda bi mi raje odgovorili, če ste res tako mogočni, da se lahko spremenite v katerokoli žival na tem svetu?"
"Ah, to. Seveda se lahko. Mala malica," je omalovažujoče odmahnil z roko čarovnik.
"Ampak v slona pa se prav gotovo ne morete!" je rekel mačkon.
"Kako da ne. Abrakadabrakadabra!"

Pred mačkom je namesto čarovnika zares stal pravi pravcati slon.

Obuti maček je trepetal pred mogočno živaljo, a  čarovnika je moral še enkrat vprašati:
 "Neverjetna čarovnija, vaša milost. Je slon edina žival , katere podobo lahko prevzamete?"
"Kje pa," je naduto odvrnil čarovnik. "Abrakadabrakadabra!"

Obuti maček si je naenkrat iz oči v oči zrl z mogočnim levom.

"Joj, pa ste res najmogočnejši čarovnik daleč naokrog," se je mačkon priklonil do tal. "Sloni in levi vam ne delajo težav. A gotovo tudi vi ne znate vsega. Če sta takos pretni pri spreminjanju v velike zveri, bo pa najbrž nemogoče narediti obratno. Le kako bi se lahko tkao mogočen čarodej spremenil v majceno žival, kot je na primer miška."
"Oh, to pa res ni nič takega," je čarodej odvrnil že malo naveličano. "Abrakadabrakadabra!"

Tokrat se je pred obutim mačkom znašla majcena miška, ki je začela begati po dvorani. Toda mačkon ni izgubljal časa. Še preden bi miška lahko zacvilila abrakadabrakadabra, je skočil nanjo in jo požrl.
 "Pa sem te!" si je oddahnil obuti maček.

Če nekaj minut se je pred gradom ustavila kočija s kraljem, kraljično in najmlajšim sinom, ki še vedno ni vedel, kaj vse je v njegovo korist zakuhal obuti maček. Kako so ostrmeli, ko jih je pričakal pred vhodom in zavpil:
"Dobrodošli v graščini grofa Gornjegraškega!"
"Vau! Kako velik grad imate, gospod grof!" je bila kraljična navdušena.
"Vam na uslugo!" je pokimal najmlajši sin, ki se je že dodobra vživel v vlogo grofa.

Naredili so veliko zabavo, na kateri se je veliko pilo in plesalo. Kralj je zvrnil nekaj kozarcev preveč in nenadoma je sklenil, da mora svojo edino hčer omožiti z grofom Gornjegraškim in nikomer drugim. Čim prej, tem bolje.
Kraljična ni imela nič proti, najmlajši sin, ki je v tako kratkem času prišel do naslova grofa, gradu, posesti in še roke kraljeve hčere za povrh, pa še manj.

Nemudoma so priredili svatbo, o kateri se je še dolgo govorilo. Ko je čez leta stari kralj umrl, je najmlajši sin zasedel preestol. Obutega mačka je postavil z prvega ministra in mačkonu poslej ni bilo treba ujeti niti ene miši več. No, za vajo in sebi v zabavo je kdaj pa kdaj le napravil izjemo. Maček je vendarle maček, pa čeprav je obut v najfinejše škornje.

KONEC

Taka je torej približno pravljica, kot jo je zapisal in proslavil Charles Perrault. Njegov življenjepis nam razkrije, da je bil kot državni uradnik, pomočnik samega finančnega ministra Colberta, in funkcionar v številnih z umetnostjo povezanih ustanovah, še kako domač v svetu laži, spletkarjanja in prilizovanja na dvoru Ludvika XIV, bolj znanega kot Sončnega kralja.

Pravljica o Obutem mačku nas uči, da se z zvijačo lahko daleč pride. Če smo pri nekaterih drugih pravljicah bolj vajeni, da so vrline (poštenje, predanost, pogum,...) tiste, ki privedejo do uspeha in srečnega konca, je tokrat sporočilo nekoliko moralno sporno.

Glavni junak je prevarant, njegov gospodar ne stori ničesar (je pasiven, lahko bi ga celo označili za lenuha), zmagata pa le. Takšnih pravlji je sicer  ljudskem izročilu še kar nekaj, zvijačnost in prebrisanost sta pač med preprostim ljudstvom gotovo dostopnejša od viteštva in sorodnih 'plemenitih' vrlin.

Vendar Perrault ni zajemal iz zakladnice ljudskega izročila.Zagotovo je poznal vsaj obe predhodni različici Obutega mačka v zapisih Basileja in Straparole. Pri Basileju je sporočilo sicer povsem drugačno. Maček od svojega gospodarja, potem ko mu je že priskrbel kraljevsko nevesto in dvorec, želi le obljubo, da bo na koncu pokopan z najvišjimi častmi, kot si jih lahko zasluži človek. No, potem se naredi mrtvega in sliši, kako gospodar predlaga, naj njegovo truplo preprosto vržejo skozi okno v jarek.

Zgodba o človeški nehvaležnosti, torej.

Aja, in maček ni obut in tudi maček ni. Je mačka.

Moški spol je delo Perraulta, prav tako pa tudi mačkova obutev. Perraultovo posmehljivo sporočilo bi verjetno najbolje zadeli s prostim prevodom: obleka naredi človeka. Sploh imajo čevlji pomembno simbolno moč, o čemer lahko preberte tukaj.

Kaj pa Straparola? Tudi tukaj mačka ženskega spola, nobene obutve, je ap že prisotna zvijača z ukradenimi oblačili in gospodarjem v vodi. Mimogrede, mačka je začarana dobra vila, zato lahko govori. Ni pa velikana, ki zna čarati. Grad, na katerega prevarantska mačka in njen gospodar na koncu prispeta je v lasti nekega gospoda, ki je slučajno tik pred tem odšel na pot in se tam smrtno ponesrečil (podrobnosti ne izvemo). Dramaturško je torej Perrault bistveno spretnejši in njegov Obuti maček bolj dodelan.

Andre Lang je zapisal sicilijansko različico, v kateri namesto mačka nastopa lisica. Namesto treh fantov je tu le eden, ki je popoln lenuh, njegovo edino premoženje (podedovano po očetu) pa je hruška, ki rodi tudi pozimi. Lisica fantu pomaga tako, da nese v najhujšem mrazu kralju hruške, kralj brez težav nasede košari sadja in ponudi fantu svojo hčer za ženo. Tudi tu sledi prevara s čredami in gradom, a v tej različici grad pripada velikanu in njegovi ženi, ki ju lisica prepriča naj se skrijeta v peč. Tam ju zažge. Konec je torej podoben Janku in Metki, ostalo pa že kar precej spominja na Perraultovega Obutega mačka.

Vseeno manjka motivacija. Zakaj bi lisica pomagala fantu?

Pa zapustimo Italijo in se preselimo v Skandinavijo. Norveška različica Obutega mačka (spet ni maček, ampak mačka) je precej bolj razdelana. Tu imamo tri brate, ki si razdelijo skromno premoženje (z nekaj humorja), tretji pokaže usmiljenje do mačke (pri Perraultu bi jo najraje predelal v rokavice) in ta mu v zahvalo pomaga. Tudi tukaj na koncu nastopa velikan, pravzaprav trol, ki je pred leti princeso začaral v mačko, sedaj pa ga mačka z zanimivo in razvlečeno zgodbo pripravi do tega, da dočaka jutro izpostavljen soncu - in umre. Mladenič, mačkin gospodar, ji mora le še odrezati glavo in urok je dokončno odpravljen. V tej zgodbi imamo torej motivacijo (mačka bi rada spet človeško podobo), nagrado za krepost (fant je usmiljen) in je od vseh različic (no, saj jih je še precej) najbolj pravljična.

Čeprav je torej Obuti maček v Perraultovem zapisu najbolj znan, je njegov norveški prednik Gospod Peter kot pravljica lepši in za otroška ušesa verjetno primernejši.

Tule je povezava na angleški prevod, pa lahko sami preverite.

Ker pa je motiv živalskih pomočnikov v pravljicah tako pogost in pomemben, moramo gotovo omeniti še vsaj Belo mačko Madame d'Aulnoy. Tu je začetek bolj razdelan (mucka je princesa, ki je dobila svojo podobo, ker se je njena mati preveč želela sadja - podobno kot  Motovilki), fant pa mora za njeno roko premagati določene ovire, oz. prinesti dragocena darila svojemu očetu, ona pa mu pri tem pomaga. Do srečnega konca in transformacije v princeso spet vodi obglavljenje mačke (princ, tega nikar ne pozabimo, fant je plemenitega rodu) in še rep ji mora odrezati in ga vreči v kamin.

Se pravi - iz tradicionalne pravljične transformacije, do katere lako pride le skozi preizkušnje je Perrault napravil posmehljivo in cinično karikaturo sodobnega sveta, v katerem zares obleka naredi človeka. Človek, ki mu pravimo oče pravljice, je tako po svoje tudi njen morilec. Obuti maček je lep primer razvoja pravljice v vsej njeni lepoti, ranljivosti in moči, ki jo imajo njeni pripovedovalci in zapisovalci.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjige za otroke na naši spletni strani!

sobota, 28. april 2012

Sneguljčica

Sneguljčica

Tudi tokrat bom za začetek objavil kar dramatizirano različico Sneguljčice v svojem prevodu in priredbi za zvočno zgoščenko. Kakor mi bo dopuščal čas, jo bom spreminjal v povsem prozno obliko, kakršne ste vajeni. Seveda pa je poglavitna lepota tega besedila v komentarju predstavljene pravljice in primerjavi številnih različic.

Takole gre:


Nekoč sta živela kraljica in kralj, ki sta si bolj kot vse na svetu želela otroka. Nekega dne zimskega večera je kraljica kot ponavadi sedla k vezenju. Naenkrat je močan sunek vetra odpahnil okno in v sobo prinesel vrtinec snežink.

Kraljica se je prestrašila in izpustila okvir z vezenjem. Pri tem se je zbodla v prst. Še enkrat je zapihalo, okno se je zaprlo in na tleh pred kraljico je ostal prelep prizor. Na mali zaplati snega, ki ga je prinesel veter, so se lesketale tri kapljice živo rdeče krvi, poleg pa je ležal okvir iz dragocenega lesa.
Kraljica je zavzdihnila: "Joj,  ko bi le imela otroka. Imel bi svetlo polt kot tele snežinke, rdeča lička kot kaplji krvi in črne lase kot leseni okvir mojega vezenja."

Želja se ji je izpolnila. Kmalu je povila deklico čudovitih lesketajočih črnih las, rdečih lic in snežno bele kože. S kraljem sta jo poimenovala Sneguljčica. Toda niso dolgo uživali družinske sreče. Kraljica je kmalu zbolela in umrla. Kralj je po letu žalovanja sklenil, da si bo poiskal novo ženo in svoji hčeri mačeho.
Poročil se je z lepotico, ki pa je bila zelo nečimrna. Vsak dan se je gledala v čarobnem ogledalu, ki je lahko videlo ljudi v celem kraljestvu in še polovici sosednjega povrh. Ko ga je nova kraljica zvečer vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

... je ogledalo odgovorilo:
"Prav ti si najlepša, kraljica predraga,
v lepoti nobena te dečva ne zmaga!"

Minevala so leta, mačeha se je lišpala pred ogledalom, Sneguljčica pa je postajala vse lepša in lepša. Nekega večera je kraljica po stari navadi vprašala:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"
... zrcalo pa je tokrat odgovorilo:

"Še vedno si lepa, kraljica predraga,
a mlada Sneguljka te gladko premaga!"

Mačeha je pozelenela od jeze in zavisti: "Kaj? Ta smrklja da je lepša od mene? Le kako si drzne? Temu moram narediti konec!"
Mačeha ni mogla prenesti misli, da ni več najlepša, zato je celo noč tuhtala, kako bi se znebila tekmice. Navsezgodaj je dala poklicati lovca.
"Dobro me poslušaj, lovec. Ubogaj me in nagrajen boš. Če ne, se tebi in tvoji družini slabo piše!"
"Ukazujte, vaše visočanstvo," se je priklonil lovec.
"Pojdi po Sneguljčico in jo odpelji v gozd. Rada bo šla, saj obožuje cvetlice in živali. Ko bosta dovolj daleč, jo ubij in pusti zverem, naj jo pojedo!"
Lovec je bil pretresen: "Ampak, vaše veličanstvo ... Sneguljčica je še otrok."
"Kar sem rekla, sem rekla!" je vztrajala. "Ubogaj, če ne, se maščujem tebi in vsem tvojim!"
"U... u.. ubijem ... naj jo?" je jecljal lovec.
"Zdaj pa le pojdi! In ne vrni se brez dokaza o njeni smrti!"
Lovec ni imel izbire. Moral je ubogati.
"Sneguljčica?" je stopil k deklici. "Bi me želeili pospremiti v gozd? Vam bom pokazal, kjer se pasejo najlepše srne!"
"Prav, rada, dragi lovec," je bila navdušena

Deklica se je tako razveselila izleta, da lovčevega mrkega obraza sploh ni opazila. Ko sta tiho korakala več ur, je lovec izvlekel nož in pred Sneguljčico padel na kolena:
"Uboga Sneguljčica! In ubogi jaz! Kaj mi je storiti? Kraljica, vaša mačeha, mi je naročila, naj vas ubijem! Ampak ne morem! Le kako naj se rešiva iz te zagate?"
"Usmilite se me, dragi lovec," je padla na kolena še ona. "Dober človek ste, ne mažite si rok z mojo krvjo! Pustite me tukaj, daleč v temnem gozdu, iz katerega se ne bom nikdar več vrnila na grad! To je za mojo mačeho tako dobro, kot bi bila mrtva!"
Lovec se je usmilil Sneguljčice in jo pustil pri življenju. Ko se je vračal, je ujel divjo svinjo, ji izrezal srce in ga v dokaz, da je izpolnil kruto nalogo, izročil kraljici.
"Ha, ha, ha!" je odmeval mačehin zmagoslavni smeh. "Smrklje smo se znebili! Spet sem najlepša!"

Sneguljčica je medtem tavala po gozdu in se bala, da jo zdaj zdaj napade kaka zver. Toda te so se ji tiho umikale s poti, celo trnje se je skrivalo pred njo in brez ene same težave je hodila, dokler sonce ni zašlo. Noč je prespala na z mahom poraščeni jasi in zjutraj nadaljevala pot, dokler ni prispela do vznožja hriba, pod katerim je zagledala hišo.
Hišo? Pravzaprav hišico, saj je bila tako majhna, z majcenimi okni in nizkimi vrati, da  se je morala skloniti, če je želela vstopiti.
"Le kdo živi tukaj?" se je spraševala pred vhodom. "Morda ima kaj za pod zob. Že dolgo nisem okusila niti koščka kruha."

Potrkala je, a nihče se ni oglasil. Opazila je, da so vrata le priprta. Ker jo je lakota že pošteno mučila, je sklenila pozabiti na vljudnost in pokukati v notranjost.

Ko je vstopila v hišico, se je znašla v majhni sobi, ki je verjetno služila kot jedilnica. Sredi sobe je stala mizica, za katero je bilo sedem majhnih stolov. Na mizi je bilo sedem majhnih krožnikov, sedem vilic, sedem žlic in sedem nožičkov.
"Kako je vse majceno! Ali morda tu živijo otroci?" je ugibala.

Sneguljčica je v kotu sobe zagledala majhen štedilnik, poleg katerega je stal zaboj  s krompirjem.Malce je pobrskala naokrog in ni trajalo dolgo, pa je začela s kuhanjem krompirjeve juhe. Doma se je rada smukala okrog kuhinjskih loncev in čeprav je bila kraljevske krvi, rada priskočila na pomoč dvornemu kuharju. Kmalu je v sobi zadišalo po slastni juhici.

"Ko se stanovalci vrnejo, bodo gotovo veseli kosila na mizi!" si je mislila. "Upam, da me bodo sprejeli in bom lahko ostala nekaj dni pod njihovo streho ..."

Ker jo je lakota že močno grudila, ni mogla več čakati. Nalila si je krožnik juhe in ga s tekom pospravila. Odžejala se je kozarcem vina in začelo se ji je zehati.



"Joj, kako sem utrujena, je zazehala Sneguljčica. "Kdo ve, če imajo tu kako prosto ležišče ..."

Odprla je vrata v sosednjo sobo, kjer je zagledala sedem postelj. Majhne so bile, premajhne zanjo. A utrujenost je bila prehuda in Sneguljčica se je kar povprek zleknila čez tri postelje in utonila v spanec.
Malo kasneje so se domov vrnili prebivalci hišice. To niso bili otroci, ampak palčki, ki so v okolici iskali zlato in diamante. Kako so se začudili, ko jih je že na daleč pozdravil vonj krompirjeve juhe.

"Nekdo je vstopil v našo hišico," je opazil prvi palček.
"Nekdo je lupil naš krompir," je dodal drugi.
"Nekdo je kuhal na našem štedilniku," se je začudil tretji.

Palčki so se začudeno ozirali po jedilnici. Takoj jim je bilo jasno, da je njihov dom obiskal tujec.
"Nekdo je jedel z mojega krožnika."
"Nekdo je uporabljal mojo žlico."
"Nekdo je pil iz mojega kozarca."
Palčki so se pe naprej čudili, nato pa opazili, da so vrata v spalnico le priprta. Ne da bi izpustili svoje krempe in lopate so jih previdno odškrnili.

"Nekdo spi v moji postelji," se je pritožil prvi palček.
"In v moji tudi," je pripomnil drugi.
"In v moji tudi!" se je začudil tretji.

Sneguljčica se je prebudila in pred seboj zagledala sedem začudenih bradatih obrazov. A palčki ji niso hoteli nič žalega. Povabili so jo v jedilnico, kjer so med poslušanjem njene žalostne pripovedi o mačehi, lovcu in dolgem pešačenjem po gozdu do dna izpraznili juho, ki jim jo je skuhala.

"Nazaj ne smeš," je eden od palčkov povedal na glas, kar so si mislili vsi.
"Prenevarno je," je pokimal drugi.
"Najbolje, da ostaneš tukaj," je predlagal tretji. "Pri nas boš na varnem."
"Kako ste dobri," je zavzdihila Sneguljčica. "Če hočete, vam bom kuhala in pospravljala."
"Seveda hočemo," so zavriskali.
"Kuhala nam boš kosilo in večerjo," je zaploskal eden od palčkov.
"Mi pa bomo stesali še eno posteljo, da boš lahko udobno spala."

Tako se je Sneguljčica vselila k sedmim palčkom, ki so vsako jutro odšli v rudnik in jo skrbo zaklenili. Čeprav se jim je zdelo, da je zlobna mačeha tako daleč od gradu ne bo iskala, niso hoteli tvegati.

"Lepo se imej, Sneguljčica," so se naslednji dna poslavljali palčki.
"Pazi nase."
"In ne odpiraj neznancem!"

Toda palčki niso vedeli, da ima Sneguljčičina mačeha čarobno ogledalo, ki vidi po vsem kraljestvu in še polovici sosednjega povrh. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kraljica spet vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej!"

In zrcalo je odgovorilo:

"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še nenališpana desetkrat je lepša kot ti."

"Kaj! Nezaslišano! Lovec me je torej nalagal!" je vzrojila. "Gorje mu, ko mi pride pred oči. Očitno bom morala sam poskrbeti za smrkljo!"

Zlobna kraljica ni izgubljala časa. Preoblekla se je v staro branjevko in si oprtala koš z različno kramo. Nato je odhitela v gozd, kjer je s pomočjo divjih zveri v le nekaj urah prihitela do hišice sedmih palčkov. Ker so bila vrata zaklenjena, ni mogla kar vstopiti.

"Kdo je?" se je oglasila Sneguljčica, ko je zaslišala trkanje.
"Jaz sem uboga stara ženica," se je s spremenjenim glasom oglasila mačeha. "Poln koš verižic, zapestnic in pisanih rutic nosim s seboj. Bi rada kaj pomerila? Gotovo bi bila rada lepa!"
Sneguljčica je pozabila na opozorila palčkov in odklenila vrata. Njena mačeha, preoblečena v branjevko, ji je okrog vratu ovila ruto in močno stisnila. Sneguljčici je vzelo sapo in v hipu se je onesvestila.

"Ha, ha, ha, pa sem te, lepotička. Zdaj je po tebi! Spet sem najlepša!, se je zakrohotala zlobna kraljica.

Odhitela je domov, Sneguljčico pa so kmalu za tem na pragu našli palčki.
"Joj, Sneguljčica!" je vzkliknil prvi.
"Ali je mrtva?"
"Tale ruta ji je vzela sapo!"
Palčki so Sneguljčici razrahljali ruto in na njihovo olajšanje je spet zadihala.

"Oh, kako sem bila neumna," se je Sneguljčica spomnila, da ni upoštevala opozoril palčkov.

Medtem, ko so palčki oštevali Sneguljčico, ker ni poslušala njihovih nasvetov, je njene mačeha že prispela do gradu. Takoj je odhitela v sobo s čarobnim zrcalom in ga vprašala:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

Zrcalo je spet povedalo po resnici:
"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še nepočesana stokrat je lepša kot ti."

"Arghhh!" je zarenčala mačeha. "Le kako se mi je izmuznila? Mrtva bi morala biti! O, ji bom že pokazala. Ta smrklja ne bo več dolgo tlačila zemlje!"

Zlobna kraljica je skovala nov načrt. Spet se je preoblekla v branjevko in spet si je nabrala drobnarij, s katerimi bi lahko zamotila Sneguljčico. Naslednji dan, ko so palčki odšli v rudnik, je že čakala skrita za drevjem.

"Lepo se imej, Sneguljčica,! so se poslavljali palčki.
"Pazi nase."
"In ne odpiraj neznancem!"
"Na svidenje, palčki," jim je mahala Sneguljčica.

Ko so palčki izginili za ovinkom, se je njena mačeha previdno približala zaklenjenim vratom.

"Kdo je?" se ej oglasila Sneguljčica, ko je potrkalo.
"Jaz sem uboga stara ženica," je spregovorila mačeha s spremenjenim glasom. "Poln koš trakov, mazil in glavnikov imam. Bi rada kaj preizkusila? Gotovo bi bila rada lepa!"
Sneguljčica je pozabila na opozorila palčkov in odklenila vrata. Njena mačeha, preoblečena v branjevko, ji je v lase zabodla glavnik in Sneguljčici se je v hipu stemnilo pred očmi. Brez znamkov življenja se je zgrudila na tla.

"Ha, ha, ha, pa sem te, lepotička. Zdaj je po tebi! Spet sem najlepša!" je zmagoslavno zavriskala zlobna kraljica.

Odhitela je domov, Sneguljčico pa so kasneje na pragu našli palčki.
"Joj, Sneguljčica!" je vzkliknil prvi, ki jo je zagledal.
"Ali je mrtva?" je zaskrbelo drugega.
"Tale glavnik moramo odstraniti!" je opazil tretji.

Palčki so previdno odstanili glavnik na njihovo olajšanje je Snegljčica spet zadihala.

"Oh, kako sem bila lahko spet tako neumna," je spet morala priznati Sneguljčica, ko je prišla k sebi.

Medtem, ko so palčki oštevali Sneguljčico, ker ni poslušala njihovih nasvetov, je njena mačeha že prispela do gradu. Takoj je odhitela v sobo s čarobnim zrcalom in ga vprašala:

"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

A zrcalo je bilo neusmiljeno:

"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, za hribi, pri palčkih živi,
še lačna in neprespana je tisočkrat lepša kot ti."
"Saj to ne more biti res!" je zavreščala mačeha. "Ali te smrklje res ne more nič odstraniti? Jaz bi morala biti najlepša! Jaz, jaz, jaz! Ji bom že pokazala!"

Zlobna kraljica je skovala nov načrt. Še tretjič se je preoblekla v branjevko. Tokrat se je odločila, da bo Sneguljčici zavdala s strupom in v koš si je zato nabrala najlepšega sadja, kar ga je našla na gradu. Naslednji dan, ko so palčki odšli v rudnik, je že čakala skrita za drevjem.

"Lepo se imej, Sneguljčica," se je poslovil prvi palček.
"Pazi nase," je rekel drugi.
"In ne odpiraj neznancem!" ji je zabičal tretji.

Komaj so izginili, se je Sneguljčičina mačeha že približala zaklenjenim vratom in potrkala.

"Kdo je?"
"Uboga stara ženica," se ej oglasila mačeha s spremenjenim glasom. "Poln koš orehov, hrušk in jabolk sem prinesla. Bi rada prigriznila? Gotovo si lačna!"
"Neznancem ne smem odpirati!"
"Kaj res? Kako si previdna, ubogi otrok!" jo je pohvalila mačeha. "Edino pravilno. Nikoli ne veš, kakšna nevarnost preži zunaj! No, se bom kar poslovila. Ker si tako pridna, ti vseeno pustim najlepše jabolko! Za dobro jutro in dober tek"
"Ne vem, če smem ..." se je obotavljala Sneguljčica.
"Kaj, se bojiš, da je zastrupljeno?" je bila coprnica še kar priliznjena. "Glej! V dokaz, da ni nič narobe z njim, ga polovico pojem jaz, drugo pa ti pustim na oknu!"

"No, pa na svidenje dragi otrok! Lepo se imej!"Mačeha je pojedla rumeno polovico jabolka, ki ni bila zastrupljena, rdečo, premazano z najmočnejšim strupom, pa je pustila na okenski polici. Tam je vabljivo čakalo na Sneguljčico. Ko je bilo dekle prepričano, da je ženica odšla, je odprlo vrata in vzelo jabolko.
Toda takoj, ko je Sneguljčica ugriznila vanj, se je brez znakov življenja zgrudila na tla. Takšno so jo kasneje našli palčki.
"Joj, ali je mrtva?" je prvi vzkliknil tisto, na kar so najprej pomislili vsi.
"Le kaj jo je pokončalo?" Palčki so zaman iskali razlog Sneguljčičine smrti. Pri rutki in glavniku so znali pomagati, strup, ki je njihovi prijaeljici ustavil srce, pa se je pokazal za pretežkega nasprotnika.

Dolgo so objokovali Sneguljčičino smrt, njenega trupla pa kar niso in niso mogli pokopati. Še teden dni kasneje je bila lepa kot prej, snežno bele polti, rdečih lic in kot oglje črnih lesketajočih se las. Končno so sklenili, da jo položijo v stekleno krsto, v kateri jo bodo lahko še naprej vsak dan gledali.
Tako je Sneguljčica ležala v krsti in živali so se ji prihajale poklanjat od blizu in daleč. Minevali so meseci, njena lepota pa ni uvela niti za trohico. Zdelo se je celo, da je lepša in lepša.

Nekega dne je v bližini lovil princ sosednjega kraljestva. S svojim spremstvom je zašel do koče sedmih palčkov, ki so se ravno vračali iz rudnika.
"Pozdravljeni, palčki!" jih je ogovoril. "Kaj pa imate v tistem steklenem zaboju?"
"To je krsta z našo Sneguljčico!"
"Preveč je lepa, da bi jo lahko pokopali!" je pojasnil eden od palčkov.
"Bi jo želeli pogledati?" so ga povabili.

Princ je razjahal konja in stopil h krsti. Tudi on je ob pogledu na Sneguljčičino lepoto onemel. Še tisti hip se je zaljubil vanjo in vedel je, da bo prav ona njegova žena. Ona ali pa nobena druga.
PRINC: Sneguljčica ... Kakšno lepo ime! In kako vabeče se nastavljajo tvoje ustnice!
Princ se je sklonil h krsti in domaknil pokrov.
"Hej, ne dotikajte se krste!" je protestiral eden od palčkov.
"Hej, ne dotikajte se Sneguljčice!" je zavpil drugi.
"Hej!" je začel tretji, a takoj onemel.

Princ je poljubil Sneguljčico in njegova ljubezen je premagala hudobni urok, ki ji je vzel življenje. Dekle je začudeno sedlo in se zagledalo v še bolj začudenega princa, njegovo spremstvo in palčke.
"Živa je!"
"To je čudež!"
"Juhu!"
Palčki so navdušeno vzklikali in ploskali.
Princ in Sneguljčica sta se zaljubljeno prijela za roke. Čeprav so palčki najprej godrnjali, so se hitro sporazumeli, da bo odšla s princem na grad in tam so pripravili svatbo, o kateri se je govorilo daleč naokrog.

Kaj je medtem počela Sneguljčičina zlobna mačeha? Nekega dne je spet po stari navadi povprašala svoje zrcalo:
"Zrcalo čarobno, odkrito povej,
katera najlepša v deželi je tej?"

In zrcalo je odgovorilo:
"Najlepša, kraljica, si daleč okrog,
vendar Sneguljki ne sežeš do nog.
Tam daleč, na gradu, pri princu živi,
je zdrava in srečna in milijonkrat lepša kot ti."

Zlobno kraljico je to tako razjezilo, da je udarila po zrcalu in ga raztreščila na tisoče drobnih koscev.

Od jeze in zavisti je pozelenela in dobila mozolje. Iz lepotice se je spremenila v grdobo, ki se odtlej ni mogla več niti pogledati v ogledalo, saj je vsako ob pogledu nanjo počilo od strahu.
In Sneguljčica? S princem sta srečno živela do konca svojih dni, palčki pa so ju pogosto obiskovali. Čeprav je Sneguljčica postala kraljica, jim je še vedno z veseljem skuhala krompirjevo juhico. Še vedno jim gre v tek, na hudobno mačeho pa so medtem že pozabili .

KONEC

Tole je nekoliko omiljena Sneguljčica, povzeta po pravljici bratov Grimm, kjer je na koncu mačeha kaznovana tako, da mora v razbeljenih čevljih plesati vse do smrti.


Tudi prebujenje Sneguljčice s poljubom v Grimmovi različici ni prišlo v poštev (bila sta vendar neporočena), poljub je izključno Disneyeva domislica. Pravzaprav je ravno Disney največ napravil za priljubljenost Sneguljčice, ki je bila v davnem letu 1937 posneta kot prvi celovečerni animirani zvočni film v barvah.


Poljub ni bila edina Disneyeva domislica. Tudi palčkom je dal imena, ki jih v Grimmovi Sneguljčici seveda nimajo. Toda tudi Disney ni bil prvi, ki se mu je zdelo, da bi palčki morali imeti imena. Kakih dvajset let pred njim so, resda druga, svoja imena doilbili že za potrebe odrskega muzikala.


Ko sem raziskoval preteklost Sneguljčice, sem ugotovil, da gre pravzaprav za dokaj novo pravljico. V Perraultovi zbirki, ki ima z Grimmovo toliko skupnega, je na primer ni. Sem pa našel različice tako na celinskem delu Evrope, kot na Britanskem otočju, a imajo vse po vrsti tudi druge, za druge pravljice značilne elemente, na primer škotska ima zanimiv zaplet, kjer se Sneguljčica najprej poroči s princem, nato jo mama (ne mačeha!) zastrupi, za tem pa si princ najde drugo soprogo, a Sneguljčico shrani v posebni sobi, kamor je novi soprogi prepovedano vstopiti. Da, natanko tako, kot v Sinjebradcu.

Morda celo še bolj  presenetljiv je razplet, saj je princ na koncu poročen kar z dvema: Sneguljčico in novo ženo!


Seveda moramo za še več sočnosti pogledati k staremu znancu Basileju, kjer se Sneguljčica začne s svojevrstno obliko brezmadežnega spočetja (Pomislimo na obleko, ki so ji jo nadeli Disneyevi animatorji! Kaj ni neverjetno podobna Devici Mariji?), nato nadaljuje po scenariju, kot ga ima Trnuljčica (vila jo prekolne, dekle čez sedem let med česanjem pade v komo) in zaključi po Sinjebradčevo (mati deklico skrije v stekleno krsto in na smrtni postelji zabiča bratu naj nikar ne odpira zadnej sobe, ker je tam nekaj skrivnostnega, njegova žena pa seveda ob prvi priliki zdrvi tja).


Celo zaključek Basilejeve različice spominja na neko drugo pravljico, in sicer na Gosjo pastirico, a o tem kdaj drugič.

Prav tako poti v gozd in ljudožerstva ni treba iskati daleč. Janko in Metka (mačeha zahteva od moža, naj pelje deklico v gozd in jo tam pusti zverem) sta že dobra kandidata, pa tudi Rdeča kapica (na videz mrtvo dekle moški obudi k življenju, v vlogi rešitelja se tokrat pojavi lovec, ki pa ga najdemo kot zaveznika, sicer na nekem drugem mestu, tudi v Sneguljčici), če smo že pri delu. Sedem palčkov, ki jih razlagalci simbolike pravljic tako radi primerjajo z nerazvitimi, nezrelimi moškimi, ki niso le nesposobni zaščititi Sneguljčico, ampak tudi iz nje narediti žensko (zato potrebuje pravega princa), je v neki italijanski inačici sedem roparjev. Tu je začetek skoraj enak, kot ga ima Pepelka, zaplet pa kot pri Janku in Metki ...


Še bi lahko našteval, a naj bo za tokrat dovolj. Iz naštetega vsekakor sklepam, da je Sneguljčica v sedaj najbolj znani obliki nekakšna prečiščena verzija različnih zmesi drugih, starejših pravljic, povesti in legend.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice za otroke na naši spletni strani!

sobota, 26. november 2011

Mizica, pogrni se!

Znana pravljica, ki sta jo pred skoraj dvema stoletjema zapisala brata Grimm, je seveda na voljo v številnih različicah. Oglejmo si jo v mojem prevodu, ki sem ga napravil za potreba izdaje na zvočni zgoščenki:

Nekoč je živel krojač, ki je imel tri sinove. Delal je od zore do mraka, da je lahko zaslužil kruha za vse. Če ne bi imeli koze, ki jim je dajala mleko, bi jim bilo še težje. Zato je sinovom vedno ponavljal, naj bodo prijazni z njo in naj pazijo nanjo, kolikor je le mogoče. Toda koza je bila muhasta žival in si jih je sklenila privoščiti.

Nekega dne je krojač najstarejšemu sinu ponovno naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je pokimal najstarejši.

Klemfo, tako je bilo kozi ime, je res peljal v hrib, kjer so rasla zelišča najprijetnejšega vonja, ob katerih so se kozi kar sline pocedile. Cel ljubi dan se je pasla in uživala, najstarejši sin pa jo je trepljal po hrbtu, da se revici ne bi slučajno zataknil kak grižljajček.

Ko se je že temnilo, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko.

A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed skalovjem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil svojega najstarejšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.

"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!",je še zaloputnil vrata in najstarejši sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo s srednjim sinom.

Tudi njemu je naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom kot želite," je obljubil srednji sin.

Srednji sin je kozo odpeljal do roba gozda, kjer je rasla najokusnejša trava, ob kateri so se kozi že od daleč cedile sline. Spet se je cel ljubi dan pasla in uživala, srednji sin pa jo ji je gladil kožuh, da ubogi Klemfi med žvečenjem ne bi postalo dolgčas. Ko se je začel delati mrak, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
Koza je pokimala: "Kaj mi neee bi, meee, če bi si privoščila en sam listeeek veeeč, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo neee. Meee."

Mladenič jo je odpeljal domov in tudi on je očetu poročal, da je svojo nalogo odlično opravil. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.
"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed trnjeeem brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil srednjega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto:
"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!"

Tudi za srednjim sinom je zaloputnil in tudi srednji sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo z najmlajšim sinom. Seveda je njemu prav tako naročil:
"Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."
"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je bil prepričan najmlajši.

Najmlajši sin je tokrat kozo odpeljal na najlepši travnik, kjer je rasel najokusnejši regrat. Že ob sami misli nanj so se kozi pocedile sline. Privoščila si je še en čudovit dan paše in užitkov, najmlajši sin pa ji je na piščal igral pesmi, da bi prebava tekla gladko in uboge Klemfe med žvečenjem ne bi slučajno obšla kaka slaba misel. Ko se je začela spuščati noč, jo je vprašal:
"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.
"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo, kot že dolgo neee. Ves dan seeem pod žgočim soncem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil najmlajšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.
"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!" je še zavpil za sinom in zaloputnil.

Krojaču tako ni preostalo drugega, kot da je kozo na pašo naslednji dan odpeljal sam. Uboga žival se mu je smilila in sestradano revico je spustil kar na vrt, kjer se je lahko posladkala z domačo solato in drugim sočivjem.

Klemfa je lahko jedla, kolikor ji je srce poželelo, krojač pa jo je ves čas božal in tolažil, saj se je bal, da se po treh dneh stradeža ne bi zgrudila od lakote.
"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mizica, pogrni se, ilustracija Arthurja Rackhama

Krojač jo je zadovoljen odpeljal v stajo in skrtačil, da ji je dlaka zasijala v vsej lepoti. Preden je šel spat, jo je po stari navadi vseeno vprašal:
"Ti še kaj manjka, Klemfa? Danes si se končno pošteno najedla. Ti lahko še kako ustrežem?"
Toda koza mu je postregla z nepričakovanim odgovorom: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot žeee dolgo neee. Ves dan seeem meeed zarjavelo žico brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, saj je dojel, da se rogata žival že ves čas norčuje iz njega. On, bedak, pa je vse verjel in od doma pregnal vse tri sinove.
"Gorje, gorje, kaj sem storil?" je tarnal. "Le kje naj jih sedaj iščem? Le kako naj se jim opravičim?"

Nič ni pomagalo. Čeprav je v naslednjih dneh, tednih in mesecih nenehno povpraševal naokrog, mu nihče ni vedel povedati, kje bi svoje sinove lahko našel. Tako je ostal sam s kozo in svojo jezo.

Najstarejši sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mizarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mizar mu je izročil darilo. Bila je majhna lesena miza, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si jo postavil na tla in rekel: “Mizica, pogrni se!” se je na njej pojavil svež prt, čist pribor in številne dobrote. Kdor je sedel za mizico, se je najedel po mili volji, saj jedače in pijače na njej ni nikoli zmanjkalo. Ko pa je rekel: “Mizica, pospravi se!” se je spet spremenila v majhno neugledno mizo, ki bi jo marsikdo zavrgel kot staro šaro.
Najstarejši sin se je zadovoljen poslovil:
"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"
 
Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajša brata. Zdaj je bil izučen mizar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je postal lačen, je samo zaklical: “Mizica, pogrni se!” in že je imel pred seboj jedače in pijače, kolikor mu je je le poželelo srce.

Ko mu je do doma ostalo le nekaj ur hoda, ga je spet pograbila lakota. Pred seboj je zagledal krčmo in sklenil vstopiti. Bila je nabito polna.

Krčmar ga je pričakal: "Nič ne bo, sinko. Niti ena miza ni več prosta. Tudi v kuhinji je že vsega zmanjkalo."

"Nič hudega, krčmar. Samo sedež mi posodite, za ostalo bom že sam poskrbel."

Krčmar mu je res prinesel stol, fant pa je v kot postavil svojo neugledno mizico in ukazal:

"Mizica, pogrni se!"

Vsi prisotni so ostrmeli. Na mizi so se pojavile najokusnejše jedi in pijače. Najstarejši sin je sedel in si privoščil, povabil pa je tudi druge. Gostje so se pri njegovi obloženi mizi tako najedli, da je marsikomu zmnajkalo luknjic v pasu, tako zelo je moral razrahljati hlače. Najbolj čudno od vsega pa je bilo, da so se prazni krožniki in kozaci ves čas skrivnostno polnili in na koncu gostije ni še prav ničesar zmanjkalo. Končno je mladenič rekel:

"Mizica, pospravi se!"

Mizica je v hipu postala prav tako neugledna kot ob prihodu in vsi po vrsti so še enkrat zazijali od začudenja. Toda kmalu jih je začela zdelovati zaspanost in po vrsti so se odpravili v postelje. Nekateri domov, drugi v prvo nadstropje, kjer je imel krčmar prenočišča za goste.
Tudi najstarejši sin si je po naporni poti in obilni pojedini zaželel tople pernice in krčmar mu je prijazno izročil ključe spalnice. Ko je fant zaspal, se je z rezervnim ključem pritihotapil v sobo in čarobno mizico zamenjal s podobno, ki jo je hranil v drvarnici in je bila namenjena za kurjavo.

Najstarejši sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," je rekel krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil? In za pod zob ti lahko ponudim samo mrzel krompir!"
"Nič hudega, oče," se je nasmehnil sin. "Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pripravil bom pojedino, kot je še niso doživeli."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je na tla postavil staro mizico in zaklical:

"Mizica, pogrni se!"
Seveda se krčmarjeva mizica ni obnašala prav nič čarobno. Na njej se niso prikazale slastne krače, še topel kruhek, krhki piškoti in hladno vince. Le ležala je na tleh kot kupček nesreče, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imava vsaj mrzel krompir," je skomignil krojač.

Tudi srednji sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mlinarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mlinar mu je izročil darilo. Bil je osel, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si ga požgečkal po vratu in rekel “Cvenketi cvenk!” je izpljunil cekin. Kdor je imel tega osla, mu denarja ni nikoli zmanjkalo.

Srednji sin se je zadovoljen poslovil:

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajšega brata. Zdaj je bil izučen mlinar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je potreboval hrano, obleko ali prenočišče, je samo požgečkal osla po vratu in mu rekel: “Cvenketi cvenk!”.

Ko je srednjemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer je njegov brat ostal brez čarobne mizice. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko," je rekel. "Polno je."

"Ne bi mogli najti vsaj enega ležišča, vrli krčmar? Dobro bi vam plačal," je prosil srednji sin.

Fant je pokazal polno mošnjo cekinov in pohlepni gostilničar mu je v zameno zanjo rade volje odstopil svojo posteljo. Ker pa se mu je delo čudno, da ima tako mlad fant toliko denarja, a hkrati ponošeno obleko in čevlje, mu je ponudil še večerjo. Srednji sin je že porabil ves denar, zato mu, ko je prišel račun, ni preostalo drugega, kot da gre do hleva k oslu in ga požgečka pod vratom.

"Cvenketi, cvenk!" je rekel in že so se predenj usuli cekini.

Prebrisani gostilničar mu je sledil in takoj mu je bilo jasno, da ima pred seboj čarobno žival. Ko je fant zaspal, je osla zamenjal s svojim, ki je bil skoraj enak, le da ni kašljal cekinov.

Tudi srednji sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je razjokal krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"

"In za pod zob ti lahko ponudiva samo mrzel krompir!" je dodal njegov starejši brat.

"Nič hudega, oče, ne ženi si k srcu, brat. Povabita še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj zna moj osel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je osla požgečkal po vratu in rekel:


"Cvenketi cvenk!"

Seveda se osel obnašal prav nič čarobno. Iz njegovega grla je prišlo samo riganje, o cekinih pa ni bilo ne duha ne sluha. Debelo je gledal zbrano množico, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imamo vsaj mrzel krompir," je sklenil krojač.

Poglejmo še za najmlajšim sinom. Tudi on je odšel v daljne kraje. Delo je našel pri lončarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari lončar mu je izročil darilo. Bila je oguljena vreča, v njej pa poleno. Toda poleno in vreča sta imela čarobne lastnosti. Če si zavpil: “Poleno, iz vreče!” je to skočilo ven in začelo udrihati po vseh nepridipravih, ki so se znašli v bližini. Nehalo je šele, ko si mu ukazal: “Poleno, v vrečo!”.

Najmlajši sin se je zadovoljen poslovil.

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta. Zdaj je bil izučen lončar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, če pa mu je zapretila kaka nevarnost, je samo zaklical: “Poleno, iz vreče!” in že je poleno poskrbelo, da je lahko nemoteno nadaljeval pot..

Ko je najmaljšemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer sta njegova brata ostala brez čarobne mizice in čarobnega osla. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko. Polno je," mu je zastavil pot.
"Ne potrebujem veliko, je rekel najmlajši sin. "Saj tudi denarja skoraj nimam več. Bi se lahko vsaj zavlekel v hlev in prespal? Tale vreča mi bo za vzglavje."

Krčmarju se je zdel fant nekom znan. Nato se je spomnil, da sta bila pred kratkim pri njem že dva, ki sta mu bila zelo podobna. Enemu je sunil čarobno mizico, drugemu čarobnega osla. Ker so ponavadi dobre stvari po tri, ima tudi tale najbrž pri sebi kak zaklad. Dovolil mu je prespati v hlevu, ponoči pa se je splazil k njemu, da bi pogledal, kaj je v vreči.

Toda mladenič je bil previdnejši od svojih bratov. Spal je na vreči in prav nič ga ni motilo, da je v njej trdo poleno. Ko mu jo je krčmar poskusil izvleči izpod glave, se je prebudil, planil pokonci in zavpil:

"Poleno, iz vreče!"

"Au, au, au," je vpil tatinski krčmar. "Ne me več, prosim, dovolj, dovolj!"
"Takole ti izkazuješ gostoljubje svojim gostom, ha!" je bil jezen najmlajši sin.

"Saj ne bom več! Žal mi je! Bogato se ti bom oddolžil! Če hočeš, lahko vzameš mizico in osla!" je prosil krčmar, dokler se ga ni najmlajši sin usmilil:

"Poleno, v vrečo!"

Nato je vprašal: "O kakšni mizici in oslu govoriš?"
Krčmar mu je skrušen priznal, da je ukradel mizico, ki se sama pogrne in čarobnega osla, ki pljuva cekine. Fanta, ki ju je okradel, je tako dobro opisal, da je mladi lončar prepoznal svoja brata. Mizico in osla je vzel, si oprtal vrečo s polenom na rame in se odpravil proti domu. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratoma padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je krojač spet razjokal. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"
"In za pod zob ti lahko ponudimo samo mrzel krompir!" je dodal srednji sin.

"Nič hudega, oče, ne ženita si k srcu, brata. Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj vse sem prinesel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Mladenič je srednjemu izročil osla z besedami:

"Zdi se mi, da je to tvoj osel. Boš že vedel, kako in kaj z njim."

"Pa je res!" je zavpil sednji brat. "Cvenketi cvenk!"

Srednji sin je žgečkal osla, dokler si vsi prisotni niso napolnili žepov z zlatom. A to še ni bilo vse. Mladi lončar je pred najstarejšega brata postavil še mizico in rekel:
"Zdi se mi, da je to tvoja mizica. Boš že vedel, kako in kaj z njo."
"Pa je res!" je veselo poskočil najstarejši brat. "Mizica, pogrni se!"

Začela se je velika zabava. Stari krojač, mladi mizar, mlinar in lončar so pogostili vse od blizu in daleč. Še za nehvaležno kozo je ostalo, da se je napokala in ji je postalo slabo. Nekaterim radovednežem pa le ni dalo miru in na vsak način so hoteli izvedeti, kaj je najmlajši sin prinesel v vreči.

"Nič posebnega ni. In nikar si ne želite, da bi izvedeli," se je navihano nasmehnil mladenič in gostje so sklenili, da mu bodo verjeli na besedo. Polnih žepov in ob obloženi mizi pač ni bilo nikomur preveč do tečnarjenja. Zabava je trajala pozno v noč in do konca svojih dni ni nikomur ničesar več manjkalo.

KONEC

Pri komentarju bom tokrat krajši. Seveda je Mizica pogrni se na voljo v različnih izpeljankah, že samo Pravljice bratov Grimm poznajo vsaj tri različice s tremi različnimi naslovi in malenkostnim variiranjem.

Prav tako lahko rečemo, da je v pravljici zelo očitno prisotno pravljično število tri. Imamo tri brate, tri čarobne predmete in vsak pomemben dogodek (odhod od doma, izučitev poklica, izguba čarobnega predmeta, vrnitev dmov) se trikrat ponovi.

 Za razliko od mnogih drugih pravljic se tu dogodki ne ponavljajo le zato, da bi v tretje nekomu uspelo, ampak s tretjim dogodkom, posebej s tretjim čarobnim predmetom, dosežemo neko zaokroženo celoto. Čarobna mizica in osel ki kašlja zlatnike brez palice, ki bi ju čuvala, nista dovolj za končni uspeh. Toda tudi palica brez mizice in osla ni veliko vredna. Za razliko od mnogih drugih pravljic, kjer uspe le tretji, običajno najmlajši fant, tu srečo dosežejo s ponovno združitvijo, ko se povežejo blagostanje in varnost v obliki mizice, osla in palice.

Podobno zaokrožitev lahko opazimo tudi v pravljici Jakec in fižolovo steblo, o kateri bom več povedal ob kaki drugi priložnosti


Še en motiv je prisoten. Oče, ki ne more zaščititi svojih otrok. Trnuljčica je klasična pravljica, v kateri izvemo, da vsa kraljevska moč ne more zaustaviti nevarnosti, ki jo s seboj prinaša odraščanje dekleta. hoče nočeš se bo zbodla v prst.


V Mizici, pogrni se, je podobno. Oče sinovom ne zaupa več in spletkarska koza je le povod, da jih nažene od doma, kjer morajo sami prevzeti odgovornost za svoje življenje. Čeprav se izučijo poklicev in domov prinesejo bogata darila, to ni dovolj. Šele, ko starejša dva svoje bogastvo izgubita in jima ga najmlajši pomaga dobiti nazaj, so vsi skupaj, oče in sinovi, sposobni zaživeti življenje po novih pravilih - kot štiri odrasle, odgovorne osebe.


 

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi slikanice na naši spletni strani!