sobota, 26. november 2011

Mizica, pogrni se!

Znana pravljica, ki sta jo pred skoraj dvema stoletjema zapisala brata Grimm, je seveda na voljo v številnih različicah. Oglejmo si jo v mojem prevodu, ki sem ga napravil za potrebe izdaje na zvočni zgoščenki:

Nekoč je živel krojač, ki je imel tri sinove. Delal je od zore do mraka, da je lahko zaslužil kruha za vse. Če ne bi imeli koze, ki jim je dajala mleko, bi jim bilo še težje. Zato je sinovom vedno ponavljal, naj bodo prijazni z njo in naj pazijo nanjo, kolikor je le mogoče. Toda koza je bila muhasta žival in si jih je sklenila privoščiti.

Nekega dne je krojač najstarejšemu sinu ponovno naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je pokimal najstarejši.

Klemfo, tako je bilo kozi ime, je res peljal v hrib, kjer so rasla zelišča najprijetnejšega vonja, ob katerih so se kozi kar sline pocedile. Cel ljubi dan se je pasla in uživala, najstarejši sin pa jo je trepljal po hrbtu, da se revici ne bi slučajno zataknil kak grižljajček.

Ko se je že temnilo, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"

"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko.

A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed skalovjem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil svojega najstarejšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.

"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!" je še zaloputnil vrata in najstarejši sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo s srednjim sinom.

Tudi njemu je naročil: "Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."

"Seveda, ata. Storil bom kot želite," je obljubil srednji sin.

Srednji sin je kozo odpeljal do roba gozda, kjer je rasla najokusnejša trava, ob kateri so se kozi že od daleč cedile sline. Spet se je cel ljubi dan pasla in uživala, srednji sin pa ji je gladil kožuh, da ubogi Klemfi med žvečenjem ne bi postalo dolgčas. Ko se je začel delati mrak, jo je vprašal:"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
Koza je pokimala: "Kaj mi neee bi, meee, če bi si privoščila en sam listeeek veeeč, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo neee. Meee."

Mladenič jo je odpeljal domov in tudi on je očetu poročal, da je svojo nalogo odlično opravil. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.
"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo kot že dolgo neee. Ves dan seeem meeed trnjeeem brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil srednjega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto:
"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!"

Tudi za srednjim sinom je zaloputnil in tudi srednji sin se je poklapan odpravil v svet. Naslednje jutro je krojač poslal Klemfo na pašo z najmlajšim sinom. Seveda je njemu prav tako naročil:
"Sinko, pelji našo Klemfo na najboljšo pašo. Naj se dobro naje in si nabere moči za jutranjo molžo."
"Seveda, ata. Storil bom, kot želite," je bil prepričan najmlajši.

Najmlajši sin je tokrat kozo odpeljal na najlepši travnik, kjer je rasel najokusnejši regrat. Že ob sami misli nanj so se kozi pocedile sline. Privoščila si je še en čudovit dan paše in užitkov, najmlajši sin pa ji je na piščal igral pesmi, da bi prebava tekla gladko in uboge Klemfe med žvečenjem ne bi slučajno obšla kaka slaba misel. Ko se je začela spuščati noč, jo je vprašal:
"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mladenič jo je zadovoljen odpeljal domov in očetu vesel poročal, da je svojo nalogo opravil z odliko. A ko je oče kasneje stopil v stajo in kozo vprašal, kako je preživela dan, je nesramnica odgovorila.
"Kaj bi tarnala, meee, hudo mi jeee bilo, kot že dolgo neee. Ves dan seeem pod žgočim soncem brskala za kako bilko zeeelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, potegnil najmlajšega sina iz postelje in ga lastnoročno v sami srajci vrgel na cesto.
"Si boš zapomnil, kdaj si mučil našo ubogo Klemfo in lagal lastnemu očetu. Da te ne vidim več!" je še zavpil za sinom in zaloputnil.

Krojaču tako ni preostalo drugega, kot da je kozo na pašo naslednji dan odpeljal sam. Uboga žival se mu je smilila in sestradano revico je spustil kar na vrt, kjer se je lahko posladkala z domačo solato in drugim sočivjem.

Klemfa je lahko jedla, kolikor ji je srce poželelo, krojač pa jo je ves čas božal in tolažil, saj se je bal, da se po treh dneh stradeža ne bi zgrudila od lakote.
"Kako je, Klemfa? Si se najedla? Ti je prijalo?"
"Kaj mi ne bi, meee, če bi si privoščila en sam listek več, bi mi v trebuhu zmanjkalo prostora, meee. Tako sem sita, kot že dolgo ne. Meee."

Mizica, pogrni se, ilustracija Arthurja Rackhama

Krojač jo je zadovoljen odpeljal v stajo in skrtačil, da ji je dlaka zasijala v vsej lepoti. Preden je šel spat, jo je po stari navadi vseeno vprašal:
"Ti še kaj manjka, Klemfa? Danes si se končno pošteno najedla. Ti lahko še kako ustrežem?"
Toda koza mu je postregla z nepričakovanim odgovorom: "Kaj bi tarnala, meee, hudo mi je bilo kot žeee dolgo neee. Ves dan seeem meeed zarjavelo žico brskala za kako bilko zelenja, a našla sam osat in koprivo, meee."

Krojač je ob njenih besedah kar zakuhal od jeze, saj je dojel, da se rogata žival že ves čas norčuje iz njega. On, bedak, pa je vse verjel in od doma pregnal vse tri sinove.
"Gorje, gorje, kaj sem storil?" je tarnal. "Le kje naj jih sedaj iščem? Le kako naj se jim opravičim?"

Nič ni pomagalo. Čeprav je v naslednjih dneh, tednih in mesecih nenehno povpraševal naokrog, mu nihče ni vedel povedati, kje bi svoje sinove lahko našel. Tako je ostal sam s kozo in svojo jezo.

Najstarejši sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mizarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mizar mu je izročil darilo. Bila je majhna lesena miza, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si jo postavil na tla in rekel: “Mizica, pogrni se!” se je na njej pojavil svež prt, čist pribor in številne dobrote. Kdor je sedel za mizico, se je najedel po mili volji, saj jedače in pijače na njej ni nikoli zmanjkalo. Ko pa je rekel: “Mizica, pospravi se!” se je spet spremenila v majhno neugledno mizo, ki bi jo marsikdo zavrgel kot staro šaro.




Najstarejši sin se je zadovoljen poslovil:
"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"
 
Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajša brata. Zdaj je bil izučen mizar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je postal lačen, je samo zaklical: “Mizica, pogrni se!” in že je imel pred seboj jedače in pijače, kolikor mu je je le poželelo srce.

Ko mu je do doma ostalo le nekaj ur hoda, ga je spet pograbila lakota. Pred seboj je zagledal krčmo in sklenil vstopiti. Bila je nabito polna.

Krčmar ga je pričakal: "Nič ne bo, sinko. Niti ena miza ni več prosta. Tudi v kuhinji je že vsega zmanjkalo."

"Nič hudega, krčmar. Samo sedež mi posodite, za ostalo bom že sam poskrbel."

Krčmar mu je res prinesel stol, fant pa je v kot postavil svojo neugledno mizico in ukazal:

"Mizica, pogrni se!"

Vsi prisotni so ostrmeli. Na mizi so se pojavile najokusnejše jedi in pijače. Najstarejši sin je sedel in si privoščil, povabil pa je tudi druge. Gostje so se pri njegovi obloženi mizi tako najedli, da je marsikomu zmnajkalo luknjic v pasu, tako zelo je moral razrahljati hlače. Najbolj čudno od vsega pa je bilo, da so se prazni krožniki in kozaci ves čas skrivnostno polnili in na koncu gostije ni še prav ničesar zmanjkalo. Končno je mladenič rekel:

"Mizica, pospravi se!"

Mizica je v hipu postala prav tako neugledna kot ob prihodu in vsi po vrsti so še enkrat zazijali od začudenja. Toda kmalu jih je začela zdelovati zaspanost in po vrsti so se odpravili v postelje. Nekateri domov, drugi v prvo nadstropje, kjer je imel krčmar prenočišča za goste.
Tudi najstarejši sin si je po naporni poti in obilni pojedini zaželel tople pernice in krčmar mu je prijazno izročil ključe spalnice. Ko je fant zaspal, se je z rezervnim ključem pritihotapil v sobo in čarobno mizico zamenjal s podobno, ki jo je hranil v drvarnici in je bila namenjena za kurjavo.

Najstarejši sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," je rekel krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil? In za pod zob ti lahko ponudim samo mrzel krompir!"
"Nič hudega, oče," se je nasmehnil sin. "Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pripravil bom pojedino, kot je še niso doživeli."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je na tla postavil staro mizico in zaklical:

"Mizica, pogrni se!"
Seveda se krčmarjeva mizica ni obnašala prav nič čarobno. Na njej se niso prikazale slastne krače, še topel kruhek, krhki piškoti in hladno vince. Le ležala je na tleh kot kupček nesreče, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imava vsaj mrzel krompir," je skomignil krojač.

Tudi srednji sin je odšel v daljne kraje, kjer je našel delo pri mlinarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari mlinar mu je izročil darilo. Bil je osel, nič posebnega na pogled, a čarobnih lastnosti. Če si ga požgečkal po vratu in rekel “Cvenketi cvenk!” je izpljunil cekin. Kdor je imel tega osla, mu denarja ni nikoli zmanjkalo.

Srednji sin se je zadovoljen poslovil:

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta in mlajšega brata. Zdaj je bil izučen mlinar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, kadar pa je potreboval hrano, obleko ali prenočišče, je samo požgečkal osla po vratu in mu rekel: “Cvenketi cvenk!”.

Ko je srednjemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer je njegov brat ostal brez čarobne mizice. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko," je rekel. "Polno je."

"Ne bi mogli najti vsaj enega ležišča, vrli krčmar? Dobro bi vam plačal," je prosil srednji sin.

Fant je pokazal polno mošnjo cekinov in pohlepni gostilničar mu je v zameno zanjo rade volje odstopil svojo posteljo. Ker pa se mu je delo čudno, da ima tako mlad fant toliko denarja, a hkrati ponošeno obleko in čevlje, mu je ponudil še večerjo. Srednji sin je že porabil ves denar, zato mu, ko je prišel račun, ni preostalo drugega, kot da gre do hleva k oslu in ga požgečka pod vratom.


"Cvenketi, cvenk!" je rekel in že so se predenj usuli cekini.

Prebrisani gostilničar mu je sledil in takoj mu je bilo jasno, da ima pred seboj čarobno žival. Ko je fant zaspal, je osla zamenjal s svojim, ki je bil skoraj enak, le da ni kašljal cekinov.

Tudi srednji sin zjutraj ni ničesar opazil. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratu padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je razjokal krojač. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"

"In za pod zob ti lahko ponudiva samo mrzel krompir!" je dodal njegov starejši brat.

"Nič hudega, oče, ne ženi si k srcu, brat. Povabita še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj zna moj osel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Pred hišo je res priklical množico ljudi. Mladenič je osla požgečkal po vratu in rekel:


"Cvenketi cvenk!"

Seveda se osel obnašal prav nič čarobno. Iz njegovega grla je prišlo samo riganje, o cekinih pa ni bilo ne duha ne sluha. Debelo je gledal zbrano množico, povabljenci pa so se razočaranemu fantu od srca nasmejali.

"No, ja, še dobro da imamo vsaj mrzel krompir," je sklenil krojač.

Poglejmo še za najmlajšim sinom. Tudi on je odšel v daljne kraje. Delo je našel pri lončarju. Pridno se je učil, iz vajenca postal pomočnik in čez čas je bil skoraj tako spreten kot njegov mojster. Ko se ni imel več česa naučiti, se je sklenil posloviti. Stari lončar mu je izročil darilo. Bila je oguljena vreča, v njej pa poleno. Toda poleno in vreča sta imela čarobne lastnosti. Če si zavpil: “Poleno, iz vreče!” je to skočilo ven in začelo udrihati po vseh nepridipravih, ki so se znašli v bližini. Nehalo je šele, ko si mu ukazal: “Poleno, v vrečo!”.

Najmlajši sin se je zadovoljen poslovil.

"Hvala, mojster, za vse! Nikoli vam ne pozabim!"

Sklenil je, da se vrne domov. Rad bi videl očeta. Zdaj je bil izučen lončar in par pridnih rok bo pri hiši gotovo prav prišel. Le koze, ki mu jo je tako grdo zakuhala, ni prav nič pogrešal. Po poti si je čas krajšal s pesmijo, če pa mu je zapretila kaka nevarnost, je samo zaklical: “Poleno, iz vreče!” in že je poleno poskrbelo, da je lahko nemoteno nadaljeval pot..

Ko je najmaljšemu sinu ostalo do doma le nekaj ur hoda, se je tudi on znašel pred krčmo, kjer sta njegova brata ostala brez čarobne mizice in čarobnega osla. Spet je bilo polno in krčmar ga skoraj ne bi spustil skozi vrata.

"Nič ne bo, sinko. Polno je," mu je zastavil pot.
"Ne potrebujem veliko, je rekel najmlajši sin. "Saj tudi denarja skoraj nimam več. Bi se lahko vsaj zavlekel v hlev in prespal? Tale vreča mi bo za vzglavje."

Krčmarju se je zdel fant nekom znan. Nato se je spomnil, da sta bila pred kratkim pri njem že dva, ki sta mu bila zelo podobna. Enemu je sunil čarobno mizico, drugemu čarobnega osla. Ker so ponavadi dobre stvari po tri, ima tudi tale najbrž pri sebi kak zaklad. Dovolil mu je prespati v hlevu, ponoči pa se je splazil k njemu, da bi pogledal, kaj je v vreči.

Toda mladenič je bil previdnejši od svojih bratov. Spal je na vreči in prav nič ga ni motilo, da je v njej trdo poleno. Ko mu jo je krčmar poskusil izvleči izpod glave, se je prebudil, planil pokonci in zavpil:

"Poleno, iz vreče!"

"Au, au, au," je vpil tatinski krčmar. "Ne me več, prosim, dovolj, dovolj!"
"Takole ti izkazuješ gostoljubje svojim gostom, ha!" je bil jezen najmlajši sin.

"Saj ne bom več! Žal mi je! Bogato se ti bom oddolžil! Če hočeš, lahko vzameš mizico in osla!" je prosil krčmar, dokler se ga ni najmlajši sin usmilil:
"Poleno, v vrečo!"




Nato je vprašal: "O kakšni mizici in oslu govoriš?"
Krčmar mu je skrušen priznal, da je ukradel mizico, ki se sama pogrne in čarobnega osla, ki pljuva cekine. Fanta, ki ju je okradel, je tako dobro opisal, da je mladi lončar prepoznal svoja brata. Mizico in osla je vzel, si oprtal vrečo s polenom na rame in se odpravil proti domu. Veselil se je že doma in še pred večerom je svojemu utrujenemu očetu in bratoma padel v objem.

"Sinko, kako mi je žal," se je krojač spet razjokal. "Verjel sem nehvaležni kozi, namesto tebi! Mi boš lahko sploh kdaj oprostil?"
"In za pod zob ti lahko ponudimo samo mrzel krompir!" je dodal srednji sin.

"Nič hudega, oče, ne ženita si k srcu, brata. Povabite še sosede, prijatelje, sploh vse vaščane. Pokazal vam bom, kaj vse sem prinesel in videli boste, da je z našimi težavami za vselej konec."

Krojač je malo zmajeval z glavo, a sina po vsem tem času, kar ga ni videl, ni želel jeziti. Mladenič je srednjemu izročil osla z besedami:

"Zdi se mi, da je to tvoj osel. Boš že vedel, kako in kaj z njim."

"Pa je res!" je zavpil sednji brat. "Cvenketi cvenk!"

Srednji sin je žgečkal osla, dokler si vsi prisotni niso napolnili žepov z zlatom. A to še ni bilo vse. Mladi lončar je pred najstarejšega brata postavil še mizico in rekel:
"Zdi se mi, da je to tvoja mizica. Boš že vedel, kako in kaj z njo."
"Pa je res!" je veselo poskočil najstarejši brat. "Mizica, pogrni se!"

Začela se je velika zabava. Stari krojač, mladi mizar, mlinar in lončar so pogostili vse od blizu in daleč. Še za nehvaležno kozo je ostalo, da se je napokala in ji je postalo slabo. Nekaterim radovednežem pa le ni dalo miru in na vsak način so hoteli izvedeti, kaj je najmlajši sin prinesel v vreči.

"Nič posebnega ni. In nikar si ne želite, da bi izvedeli," se je navihano nasmehnil mladenič in gostje so sklenili, da mu bodo verjeli na besedo. Polnih žepov in ob obloženi mizi pač ni bilo nikomur preveč do tečnarjenja. Zabava je trajala pozno v noč in do konca svojih dni ni nikomur ničesar več manjkalo.

KONEC

Pri komentarju bom tokrat krajši. Seveda je Mizica pogrni se na voljo v različnih izpeljankah, že samo Pravljice bratov Grimm poznajo vsaj tri različice s tremi različnimi naslovi in malenkostnim variiranjem.

Prav tako lahko rečemo, da je v pravljici zelo očitno prisotno pravljično število tri. Imamo tri brate, tri čarobne predmete in vsak pomemben dogodek (odhod od doma, izučitev poklica, izguba čarobnega predmeta, vrnitev dmov) se trikrat ponovi.

 Za razliko od mnogih drugih pravljic se tu dogodki ne ponavljajo le zato, da bi v tretje nekomu uspelo, ampak s tretjim dogodkom, posebej s tretjim čarobnim predmetom, dosežemo neko zaokroženo celoto. Čarobna mizica in osel ki kašlja zlatnike brez palice, ki bi ju čuvala, nista dovolj za končni uspeh. Toda tudi palica brez mizice in osla ni veliko vredna. Za razliko od mnogih drugih pravljic, kjer uspe le tretji, običajno najmlajši fant, tu srečo dosežejo s ponovno združitvijo, ko se povežejo blagostanje in varnost v obliki mizice, osla in palice.

Podobno zaokrožitev lahko opazimo tudi v pravljici Jakec in fižolovo steblo, o kateri bom več povedal ob kaki drugi priložnosti


Še en motiv je prisoten. Oče, ki ne more zaščititi svojih otrok. Trnuljčica je klasična pravljica, v kateri izvemo, da vsa kraljevska moč ne more zaustaviti nevarnosti, ki jo s seboj prinaša odraščanje dekleta. Hoče nočeš se bo zbodla v prst.


V Mizici, pogrni se, je podobno. Oče sinovom ne zaupa več in spletkarska koza je le povod, da jih nažene od doma, kjer morajo sami prevzeti odgovornost za svoje življenje. Čeprav se izučijo poklicev in domov prinesejo bogata darila, to ni dovolj. Šele, ko starejša dva svoje bogastvo izgubita in jima ga najmlajši pomaga dobiti nazaj, so vsi skupaj, oče in sinovi, sposobni zaživeti življenje po novih pravilih - kot štiri odrasle, odgovorne osebe.


 

Seveda vas vabimo, da prelistate tudi slikanice na naši spletni strani!

2 komentarja:

  1. ne gre tko!!!!!

    lačna sem zelo, še listka ni biloo, skakala sem samoo, bee bee!!!!

    pa lep dan :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Če boste pozorno prebrali uvod, boste gotovo opazili, da gre za moj prevod, namenjen izdaji na nosilcu zvoka, seveda pa obstajajo tudi drugi, ki so komu drugemu morda bolj povšeči in se mu / ji zdijo celo pravilnejši.

      Če pa boste prebrali še zaključni komentar, boste gotovo opazili tudi, da je ogromno že 'izvirnikov', kaj šele prevodov in zato med bolj pravilnimi ali manj pravilnimi različicami Mizice pogrni se! niti nima smisla ločevati.

      Lep dan:)

      Izbriši