sobota, 28. maj 2011

Slavec (Cesarjev slavec)

Tokrat si bomo ogledali  avtorsko pravljico Hansa Christiana Andersena, kar pomeni, da se ne bomo izgubljali (in zabavali) med množico izpeljank, bo pa toliko več poudarka na simboliki pravljice in na njenih manj očitnih pomenih. Obnovimo jo:

Slavec

Ker je zgodba stara, jo velja povedati, preden jo pozabimo. Kot veste, je na Kitajskem cesar Kitajec in tudi drugi so Kitajci. Cesar je imel palačo, ki je veljala za najlepšo na svetu. Bila je iz porcelana, tako finega in krhkega, da so morali nadvse previdno delati z njo.Obdajal jo je čudovit vrt s prekrasnimi cvetlicami. Nekatere so bile obdane z zvočki, da so zacingljale, ko si se jim približal in nisi pozabil občudovati njihove lepote. Vrt je bil tako velik, da niti kraljevi vrtnar ni vedel, do kam vse seže. Za mejami vrta se je raztezal gozd z visokimi, košatimi drevesi, katerih krošnje so se nagibale nad morsko gladino in v teh krošnjah je domoval slavec. Njegova pesem je bila tako očarljiva, da je vsak, ki ga je slišal, postal in si vzel čas za poslušanje. Celo revni ribič, ki mu je po glavi rojilo nešteto skrbi, mu je vsakič prisluhnil in ob njegovi pesmi zavzdihnil: "Oh, kako lepo!"

O lepotah cesarske palače, vrta in o slavcu, ki je žvrgolel na obali, so pripovedovali in pisali popotniki in učeni možje so v knjigah zapisali, da je slavec najlepši med vsemi. Knjige so prehajale iz rok v roke in nekoč je eno dobil tudi kitajski cesar.
"V mojem cesarstvu živi slavec, ki velja za mojo največjo dragocenost, a zanj nisem še nikoli slišal, kaj šele, da bi ga videl in prisluhnil njegovemu petju?" se je čudil.
"Ne verjemite vsemu, kar je zapisano v knjigah," so ga tolažili svetovalci in drugi modri možje na njegovem dvoru, ki za slavca prav tako še niso slišali.
"Ampak to mora biti res. Knjigo mi je poslal sam japonski cesar, mogočni in vsega spoštovanja vredni mož, torej mora zapisano držati. Hočem, da mi slavec nocoj zapoje na dvoru!"
Najpomembnejši med svetovalci, ki je imel o sebi tako visoko mnenje, da z drugimi skoraj ni govoril, ampak je na njihova vprašanja običajno odvrnil le: "Phhhhe!" je poklical svoje pomočnike, oni so se pozanimali pri dvorjanih, dvorjani pri služinčadi, a nihče ni vedel, kje iskati slavca.
Nazadnje se je le oglasila kuhinjska dekla:
"Jaz vem, kje je slavec.Vsako jutro, ko z dovoljenjem dvornega kuharja odnesem ostanke večerje svoji bolni materi, moram po poti ob morju in tam ga slišim. Res neverjetno lepo poje, vsakič se moram ustaviti in ga poslušati. Od lepote njegovega petja se mi vsakič zasolzijo oči."
"Pelji me k slavcu, dekla in uredim ti, da te cesar v službo vzame za stalno. Še več! Dobila boš dovoljenje, da lahko njegovo visočanstvo gledaš pri jedi!"
Dekla je privolila in polovica dvorjanov se je odpravila za njo skozi vrt in v gozd, kjer je živel slavec.

Ko so bili že nekaj časa na poti, je zamukala krava.
"Ooooo, kakšen glas," je rekel neki dvorjan. "Tako majhna žival, pa tako mogočno doni. Zdaj se spomnim, nekoč sem ga že slišal!"
"Ne, to je samo krava," je pojasnila dekla. "Do slavca je še daleč."
Nekaj kasneje so šli mimo mlake, kjer so se glasno napihovale žabe.
"Oh, prečudovito," je spet spregovoril isti dvorjan. "Končno smo ga našli. Veličastno zveni! Kot cerkveni zvonovi!"
"Ne, ne, ne," ga je spet popravila dekla. "To so žabe. Vendar brez skrbi. Tudi slavca bomo slišali. Zdaj ni več daleč."
Res so kmalu prispeli do drevesa, na katerem je čepela mala sivkasto rjava ptica.
"Tule je," je pokazala dekla.

Ilustracija Charlesa Robinsona


"Neverjetno," se je začudil najvišji med svetovalci. "Nikoli si ne bi predstavljal tako preproste in neugledne stvarce. Da ni spremenila barve ob pogledu na vse pomembne osebe, ki so jo prišle obiskat?"
"Dragi slavec!"je ptička nagovorila dekla. "Naš mogočni cesar si želi prisluhniti tvojemu petju"
"Nadvse rad mu izpolnim željo," je slavec zažvrgolel in vsi so mu občudujoče prisluhnili.

"Sliši se kot množica majhnih zvončkov,"je bil zadovoljen najvišji med svetovalci. "Res je dober. Kako mu dela malo grlo! Na dvoru bo nedvomno požel izjemen uspeh!"
"Naj njegovemu veličanstvu zapojem še enkrat?" je predlagal slavec, ki je mislil, da je med poslušalci tudi cesar.
"Moj predragi slavček!" ga je nagovoril svetovalec. "V veliko čast mi je, da te povabim na slavnostni sprejm, ki bo nocoj v cesarski palači. Tam boš zapel presvetlemu cesarju, ki te bo osebno poslušal!"
"Ampak mojo pesem se najbolje sliši v zelenem gozdu," je dejal slavček, ki pa se je vseeno odpravil na dvor, da bi cesarju izpolnil željo.

Res so priredili čudovito zabavo, vse so počistili in zloščili in vsi so prišli v najdragocenejših oblačilih, da se je kar bliskalo. Deklici, ki je napredovala v kuhinjsko pomočnico, so dovolili stati za vrati, kjer je lahko slišala skoraj tako dobro, kot dvorjani v slavnostni dvorani. Ko je slavček zapel, je bilo prečudovito. Cesarju so se kar oči orosile in po koncu petja je dejal, da slavček lahko v znak njegove hvaležnosti okrog vratu nosi njegovo zlato copato. Slavec pa se je časti hvaležno odrekel, ker se mu je zdelo, da je že dovolj poplačan.
"Videti solze v cesarjevih očeh je najlepše darilo!" je dejal.

Slavec ni lepotec, a očara s petjem


Slavec je postal zelo uspešen in priljubljen na dvoru. Dvorne dame so grgrale vodo, da bi še same lahko začele žvrgoleti kot ptiček in celo služabniki so dejali, da so zadovoljni, kar se zares poredko dogodi. Seveda je moral odslej slavec domovati na dvoru. Dali so mu zlato kletko in na sprehod je šel s svilenim trakom okrog vratu, za trak pa ga je pri tem držalo dvanajst služabnikov.
Vsi v mestu so bili navdušeni nad slavcem, nekateri so po njem imenovali celo svoje otroke, slavec pa je vsak dan pel cesarju in dvorjanom v veselje.
Nekega dne je na dvor prispel lepo zavit paket, na katerem je pisalo: Slavec.

"O, to bo najbrž nova knjiga o našem slavnem slavcu," je rekel cesar, a ko so paket odvili, v njem ni bilo knjige, ampak majhen kipec, prava umetnina, iz zlata izdelan ptiček, posut z dragimi kamni, še eno darilo cesarja z Japonske.
Če si umetnega slavca navil, je zapel pesmico, ki je bila nadvse podobna eni izmed pesmi, ki jih je znal pravi slavec, med petjem pa je dvigal in spuščal rep, da se je vse bleščalo.

"Naj oba slavca, pravi in umetni, zapojeta skupaj!" je nekdo predagal.
Res so poskusili, a se ni najbolje obneslo. Pravi slavec je prehiteval, žvrgolel po svoje in z umetnim ptičem se nikakor nista ujela.
"Umetni ptič ne more biti kriv," je rekel dvorni mojster petja. "Drži se svoje melodije, vsaka nota je na svojem mestu, prav nikoli se ne zmoti, saj ga poganja prvovrstna mehanika!"
"Naj potem zapoje sam!" so rekli in umetni slavec je kar triintridesetkrat zapored zapel isto melodijo, ne da bi se utrudil.
Kaj je tačas počel pravi slavček? Nihče ni opazil, kdaj je odletel. Skozi okno, nazaj v svoj gozd.
"Kakoje nehvaležen!" so godrnjali dvorjani, ko so to opazili.
A se s slavčkom ni nihče kaj prida ubadal, saj je bil vendar na dvoru veliko lepši ptič, iz zlata in srebra in posut z diamanti!
"Kakšna popolnost!" je govoril dvorni mojster petja. "Kako premišljeno je izdelan, kako natančno so v njem razvrščeni valji! Lahko ga celo odpremo in opazujemo, kako deluje! Če to ni nekaj enkratnega! Koliko bolje je tako, kot pri pravem slavcu, ko nikoli ne vemo, kako bo zapel!"
Dvorjani in vsi v mestu so hvalili umetno ptico, le revni ribiči, ki so poslušali pravega slavčka, so mrmrali, da umetni sicer res lepo poje, a mu vendar nekaj, niso znali povedati kaj ... manjka ...

Pravi slavecje bil uradno izgnan iz cesarstva, zlatega slavčka, posutega z diamanti, pa so položili na svileno blazino poleg cesarjeve postelje in napredoval je v Malega cesarjevega pevca na nočni omarici. Dvorni mojster petja je o njegovem petju napisal petindvajset knjig s samimi dolgimi in težkimi kitajskimi besedami, za katere so vsi pravili, da so jih prebrali in razumeli, saj so se bali, da bi jih lahko sicer drugi imeli za neumne. Minilo je leto in vsi v mestu so se naučili pesmi umetnega slavca, tako pogosto so jo poslušali. Toda nekega dne je med njegovim žvrgolenjem naredilo: Frrrrrc! in pesem se je ustavila.

Cesar je nemudoma poklical urarja, ki si je umetnega slavca dobro ogledal in ugotovil, da počila vzmet. Po daljšem in zelo učenem govoru jo je zamenjal, a opozoril, da so tudi valji že iztrošeni. Umetni slavček je bil sicer popravljen, a bolj za silo, tako da so ga odslej smeli navijati in poslušati le enkrat na leto.

Pet let kasneje seje zgodilo še nekaj dosti hujšega. Deželo je zajela velika žalost, kajti cesar je hudo zbolel in v postelji je obležal tako bled in nemočen, da so  v cesarstvu že določili njegovega naslednika. Dvorjani so se že začeli obnašati, kot da ga ni več med živimi, brezskrbno so klepetali in pozabljali na svoje dolžnosti, cesar pa je nemočen gledal Smrt, ki je sedela na robu njegove postelje in se poigravala z njegovo krono.

"Zapoj mi, dragi ptiček, zapoj," je šepetal cesar, a zaman, saj ni bilo nikogar, ki bi navil zlatega slavca na njegovi nočni omarici.
V sobi je bilo še naprej povsem tiho in Smrt je še vedno strmela v cesarja.
Tedaj se je od okna zaslišala čudovita pesem. Slavček, pravi slavček, drobni rjavi ptiček je slišal o cesarjevi bolezni in priletel na obisk. Zapel je svojo prelepo pesem in cesarju je kri hitreje stekla po žilah. V njegova bleda lica se je počasi začela vračati barva in celo Smrt je prisluhnila slavčku.
"Zapoj, ptiček, še zapoj," je rekla.
"Boš odložila cesarjevo krono in nehala strmeti vanj?" je vprašal slavec.
Smrt je odložila krono in prisluhnila naslednji pesmi. Slavček je pel prečudovitih vrtnicah in starih drevesih, o mirnem travniku, dokler se Smrti ni stožilo po njenem vrtu in je kot leden piš zapustila cesarjevo spalnico.
"Hvala ti, hvala, drobni ptiček,"je spregovoril cesar, ki se mu je je spet vračala moč. "Pregnal sem te iz cesarstva, a si se vendar vrnil, da bi me rešil. Odgnal si Smrt. Kako naj se ti oddolžim? Kako naj te nagradim?"
"Si me že nagradil, predragi cesar," je rekel slavec. "Nikoli ne bom pozabil dne, ko sva se prvič srečala in so ti ob moji pesmi po licih stekle solze. To so najdragocenejsši dragulji, ki jih lahko dobim v dar. Zdaj pa le zaspi, da se ti moči obnovijo in se ti povsem povrne zdravje! Še ti bom zapel!"

Cesar se je pokril in spet zaspal, slavček pa mu je pel in pel ... Ko se je cesar zbudil, služabnikov še vedno ni bilo blizu, saj so mislili, da je že umrl, le slavček je še kar sedel in prepeval svoje najlepše melodije.
"Za vedno ostani z menoj," je rekel cesar, svež in spočit, kot ni bil že dolga leta. "Lahko poješ, kadar ti srce poželi, umetnega ptiča pa razbijem na tisoče kosov!"
"Nikar," je rekel slavček. "Zvesto ti je služil, kolikor je mogel. Naj ostane, kjer je in ti dela veselje s svojo lepoto. Jaz pa ne morem ostati. Leteti moram, daleč, skozi gozd, do ribičevih mrež, peti vesele in žalostne pesmi. Tudi k tebi se bom vračal. Zvečer ti bom pel, da ti razvedrim srce, ki mi pomeni večod tvoje krone. Pogosto se bova srečevala, a nekaj mi moraš obljubiti."
"Karkoli, samo reci. Karkoli."
"Nikomur ne povej za malega ptička, ki ti poje. Naj bo to najina skrivnost!"
 je rekel slavec in odletel.

Le malo kasneje so v spalnico vstopili služabniki, da bi odnesli mrtvega cesarja. Kako debelo so pogledali, ko jih je pričakal stoje ob oknu in jih nasmejan pozdravil:
"Dobro jutro!"

KONEC

Pravljica Slavec govori o prijateljstvu, ljubezni, predanosti, umetnosti in naravi. Z za Andersena značilnim slogom tudi ošvrkne veljavna razmerja v družbi, kjer se zdijo nekateri samim sebi tako pomembni, da drugim lahko odgovarjajo le s Phhhe!, drugi pa so tako nepomembni, da lahko, čeprav pomembneže rešujejo iz zagat (kuhinjska pomočnica je edina, ki zna najti slavčka, saj je očitno edina obdržala stik z naravo in svojo družino),v najboljšem primeru slavčeveo petje poslušajo le pred vrati. Teroetiki se še niso zedinili, koga slavček v pravljici pravzaprav predstavlja. Največjih jih meni, da gre za Jenny Lind, švedsko operno pevko, v katero se je Andersen zagledal v 40. letih 19. stoletja.

Jenny Lind
 
Jenny Lind je imela vzdevek Švedski slavček še preden je začela odmevno mednarodno kariero, med katero je dosegla tudi osupljive finančne rezultate (in podprla kopico dobrodelnih projektov), posebej odmevna je bila njena ameriška turneja, za katero je izpogajala rekordne honorarje (in jih med turnejo še dodatno dvignila), z za tedanje čase neobičajnimi predujmi, ogromno publiciteto (razumljivo, organizator je za sklenitev pogodbe z njo zastavil vse svoje premoženje), za njene nastope so celo prenovili in povečali dvorane!
Čeprav Jenny Lind, kot slavčki, ni bila posebej privlačnega videza, je prisotne očarala s petjem in snubcev ji nikakor ni manjkalo.

Če omenimo le  nekaj slavnih glasbenikov: Hector Berlioz, Robert Schumann in še posebej Felix Mendelssohn. Slednji je pisal skladbe posebej za njen glas, številni zgodovinarji pa namigujejo, da je bilo med skladateljem in pevko še kaj več (dokazov nimamo), podobno se govori tudio prijateljevanju s Fredericom Chopinom. Lindova se je z odra umaknila relativno mlada, posnetkov njenega glasu ni (čeprav obstajajo zapisi o obstoju fonograma, ki ga je posnela z Edisonom), najti je tudi neprizanesljive kritike, ki so v njenem mogočnem glasu in še posebej v interpretaciji besedil v negermanskih jezikih našli marsikatero pomanjkljivost, vsekakor pa se lahko strinjamo, da bo ostala nepozabna kot navdih kar treh Andersenovih pravljic. Ob pravkar predstavljeni sta to še Pod vrbo in Angel (obe na spletu v angleščini).

Andersen je dolgo zbiral pogum, preden ji je izpovedal ljubezen, ki mu je ni nikoli vračala. Pravljice, med katerimi v Slavcu zlahka prepoznamo tudi njega (posebej v prizoru, ko kuhinjska pomočnica, čeprav najzaslužnejša za petje slavca na cesarjevem dvoru, njegovega petja ne sme poslušati od blizu, kot je to dovoljeno dvorjanom) so torej njuna najtesnejša povezava.


Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!