ponedeljek, 24. september 2018

Sinjebradec

Sinjebradec: obnova z analizo


Sinjebradec je stara pravljica, ki je v zadnjem stoletju počasi odšla iz mode. Ob koncu 17. stoletja jo je v svoji sloviti knjigi pravljic zapisal Charles Perrault in od takrat navdihuje umetnike vseh zvrsti, čeprav je res, da v zadnjem času predvsem takšne, ki radi polemizirajo z odraslo publiko. Toda najprej moramo pravljico obnoviti ali vsaj narediti soliden povzetek Sinjebradca.

Obnova


Nekoč je živel skrivnosten mož velikega bogastva. Verjetno je bil plemenitega rodu, a tega nihče ni vedel zagotovo. So pa o njem krožile različne govorice, ob katerih je marsikoga spreletaval srh. Pravili so namreč, da se je že večkrat poročil, a je vsaka od žena že kmalu po poročni noči brez sledi izginila. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi.



Sinjebardec se je pogosto selil, zato nihče ni vedel zagotovo, koliko resnice je na tem. Ko si je tako kmalu po prihodu v nov kraj s številnimi bogatimi darovi pridobil naklonjenost družine, v kateri so imeli mlado, ravno za možitev godno hčer.

Po krajšem obotavljanju so sprejeli snubitev in kmalu sta se poročila.

Ko je mlada nevesta zaživela na gradu, sprva ni opazila ničesar nenavadnega. Njen soprog je bil do nje precej zadržan, a storil ji ni ničesar žalega. Čez nekaj časa pa je pristopil k njej s šopom ključev.



"Oditi moram, draga moja žena," je rekel. "Nekaj dni me ne bo, zato ti predajam ključe gradu. V vse sobane lahko vstopiš, le v tisto na koncu, ki jo odpira tale ključ, ne vstopaj. Obljubiš?"

Žena je seveda obljubila, a takoj jo je začela glodati radovednost. V velikem gradu res še ni imela priložnosti raziskati vseh kotičkov in sedaj je bila priložnost, da si dodobra ogleda svoj novi dom. S šopom ključem je hodila po hodnikih, iz dvorane v dvorano, občudovala nakopičene umetnine in bogastvo, a najbolj jo je mikala soba na koncu.



Le kaj se skriva za prepovedanimi vrati? Le kakšno bogastvo mora biti šele tam, če je že povsod drugod vsega preveč?

Nekaj časa se je upirala skušnjavi, a potem ni več zdržala. Odšla je do edinih vrat, ki jih še ni odprla, do vrat, ta katera ji je Sinjebradec jasno povedal, da jih ne sme odpirati. Ključ je brez težav odprl. Za vrati pa grozljiv prizor!



Sinjebradčeva soproga se je zagledala v trupla številnih bivših žena njenega soproga. Visela so na kavljih kot obleke v trgovini.

Od strahu je otrpnila in ključ vrat ji je padel na tla. Takrat je šele opazila, da so tla prekrita s krvjo. Ključ je pordel. S tresočo roko ga je pobrala in spet zaprla vrata. Uspela jih je zakleniti, a ključa ni mogla očistiti. Naj je še tako drgnila, krvi z njega ni mogla sprati.

Mrzlično je razmišljala, kaj storiti z izdajalskim ključem, ko je zapeketalo pred gradom. Njen mož se je vračal!

Prilomastil je naravnost k njej, kot bi vedel, da je prekršila njegovo navodilo.



"Ključ hočem," je rekel. "Sem z njim."

Okrvavljeni ključ je povedal vse. V njegovem pogledu ni bilo prostora za usmiljenje.

"Pripravi se na smrt, žena," je rekel in izza pasu potegnil sabljo.



Komaj je izprosila, da ji je dovolil oditi na vrh stražnega stolpa, kjer je želela še zadnjič pomoliti za svojo dušo. Ko se je z vrha gradu zagledala navzdol, je zagledala sestro, ki je ravno prihajala na obisk. Nemudoma ji je sporočila, kakšno usodo ji je mož in sestra je obrnila kočijo proti domu, kjer je bratoma prenesla slabe novice.

Oba sta pograbila orožje in s konji odjezdila proti Sinjebradčevemu gradu. Prispela sta, ko se je zlobnež že sklanjal nad svojo soprogo, da bi jo pokončal. Zažvenketala so rezila in Sinjebradec je padel. Njegova žena je bila rešena!



S Sinjebradcem je bilo tako konec, njegovo bogastvo pa je pripadlo njegovi vdovi, ki je kmalu spoznala prijaznega plemiča in se čez čas z njim tudi poročila. Živela sta dolgo in srečno.

Analiza:
sledi


Simbolika:
tudi









Seveda vas vabimo, da prelistate tudi pravljice na naši spletni strani!

Ni komentarjev:

Objava komentarja