Zlatolaska

Zlatolaska ( Zlatolaska in trije medvedi)

 Pri nas malce manj znana pravljica o Zlatolaski (tudi Zlatolaska in trije medvedi) se kar precej razlikuje od številnih klasičnih pravljic. Če za pravljice bratov Grimm in Andersenove pravljice lahko rečemo, da imajo (v primeru Grimmovih vedno in v primeru Andersenovih vsaj pri zgodnejših delih) podlago v ljudskem izročilu, je pri Zlatolaski avtor načeloma znan. To je Robert Southey, angleški pesnik in prevajalec iz prve polovice 19. stoletja. Vsaj taka je uradna različica.

Ampak najprej si oglejmo kratko obnovo Zlatolaske, da ne bo kakšne nepotrebne pomote.

Zlatolaska

Nekega dne je deklica po imenu Zlatolaska zašla v gozdu. Prišla je do samotne koče in potrkala. Ker se nihče ni oglasil, je previdno odprla vrata. Zagledala je sobo in v njej mizo, na kateri so bili trije krožniki, iz katerih se je kadilo.

Zlatolaska je vstopila in se razgledala naokrog. Nikjer nikogar. Bila je lačna, na mizi pa trije krožniki kaše. Poskusila je iz prvega. Zdela se je prevroča. Druga je bila prehladna. Tretja? Ravno pravšnja. S slastjo jo je pojedla.

Zlatolaska, ilustriral Leslie Bibb

Ker še vedno ni bilo nobenega znaka o stanovalcih, se je še malo sprehodila po hiši. A bila je utrujena, zato je ob pogledu na tri udobne stole sklenila spet sesti in si malo odpočiti. Prvi stol, ki ga je preizkusila, je bil pretrd, drugi premehak, a tretji ravno pravšnji. Toda joj, ko pa mu je kmalu odpadlo dno, da se je stol sesedel in je Zlatolaska padla na tla!

Odšla je v sosednjo sobo, kjer so stale tri postelje: ena večja, druga manjša in tretja še manjša. Preizkusila je prvo, ki se ji je zdela previsoka pri vzglavju, druga je bila previsoka pri vznožju, a tretja je bila ravno pravšnja in v tej je Zlatolaska zaspala.

Kmalu za tem so se v kočo vrnili njeni stanovalci. To so bili trije medvedi: oče, mati in sinko. Oh, kako so se začudili, ko so opazili, da je nekdo poskušal iz prvega in drugega krožnika kaše. In kako se je najmanjši medvedek razjezil, ko je opazil, da je njegov krožnik prazen!

Pogledali so naokrog, saj bi bil vsiljivec še lahko v koči. Res so opazili, da je nekdo premikal večji in manjši stol. Trije medvedi so se pošteno ujezili. Še najbolj najmanjši medvedek, ko je odkril, da je ravno njegov stol polomljen!

Troje medvedi so odšli še v spalnico. Da, tudi po posteljah je nekdo šaril ... In v postelji najmanjšega medvedka je celo nekdo spal!

Trije medvedi, ilustriral Leslie Bibb

Takrat se je Zlatolaska prebudila in zagledala tri jezne medvede ob postelji. Prestrašena je skočila pokonci in kar skozi okno zbežala iz koče. Kdo ve, kam se Zlatolaska je izgubila potem, trije medvedi je niso videli nikoli več.

KONEC (Seveda vas vabimo, da prelistate tudi knjigice za otroke na naši spletni strani!)

No, to je bila skrajšana obnova Zlatolaske, pravljice, ki je, če malo pobrskamo, na voljo v stotinah različic. Zato je morda najbolje, da začnemo kar z Robertom Sotheyem. Njegova Zlatolaska niti ni zlatolasa. Izvorni naslov je bil Zgodba o treh medvedih. Vlogo vsiljivke je namesto prikupne deklice odigrala stikljiva starka, ki je brez povabila vstopila v tuj dom, si vzela, kar je pač našla in nato pobegnila pred pravičnim maščevanjem. Pripoved je pospremljena s komentarji, ki dajejo jasno vedeti, da je avtor na strani medvedov, starkino obnašanje je nesimpatično, nesramno in sploh nesprejemljivo.

Nekaj primerov:

- najprej je pokukala skozi okno in nato še skozi ključavnico
- ko se je je stol zlomil, je sevda rekla grdo besedo
- ne vemo, kam je izginila, morda jo je ujel stražnik in spravil za rešetke, kamor spada

No, dovolj za predstavo, kajne? V kasnejših različicah je starka postala mlado dekle in okrog leta 1910 dobila še ime Zlatolaska (obstajajo tudi različice, kjer je srebrnolaska, kar je glede na 'starčevski izvor' povsem razumljivo).

Preden zaključimo z vsiljivo starko, moramo še omeniti besedno igro, ki je bila pri pisanju številnih različic morda nsapak razumljena. Stara angleška beseda 'vixen' lahko pomeni staro ženico, lahko pa tudi lisico. In res so znane tudi različice z lisico, ki vdre k medvedom. Tule je na primer ilustracija Johna Dicksona Battona Zlatolaskine verjetne predhodnice iz ljudskega izročila Scrapefoot:

Je torej Robert Sothey sploh še lahko ovenčan z nazivom Zlatolaskinega avtorja? Hja, da in ne. Uradno je avtor prve literarne verzje, kjer pa Zlatolaske sploh ni. In pred kakimi petdesetimi leti so našli različico Eleanor Mure, ki je bila objavljena pred Sotheyevo, vendar le v enem izvodu, spisanem za darilo nečaku.

Sothey je očitno le eden od številnih avtorjev.

V naslednjih desetletjih se je zoprna starka spremenila v ljubko Zlatolasko, Zlatolaska je neotesane medvede kultivirala, v številnih verzijah celo živijo skupaj, trije medvedi pa so se tudi krepko spremenili že sami po sebi. Iz prvotne različice, kjer so bili le trije medvedi, so postali družinica (domislica ilustratorjev), kar je dalo posebej velik poudarek tretjemu medvedku, najmlašemu, ki je vsiljivkin prihod najbolj boleče občutil. Se še spomnimo? Pravljično število tri, identifikacija otroka z njim, moč repetitivnosti, ki je pri Zlatolaski zares ne manjka, ...

Vsekakor je pravljica o Zlatolaski izjemno zanimiva za vse, ki bi radi malce bolje razumeli razvoj pravljice na splošno in še posebej prehajanje med pripovedno tradicijo in zapisanimi besedili znanih avtorjev. Zanimive so tudi primerjave z drugimi pravljicami na primer z motiviko pomembne spremembe v gozdu (Rdeča kapica) ali prihodom v gozdno kočo in preizkušanjem hrane in postelje neznancev (Sneguljčica).

Če zgodbici lahko sploh kaj zamerimo, je to njen odprti konec, saj na koncu ni jasno, kaj se z Zlatolasko zgodi, je pa seveda sporočilo (govorim o Sotheyevi različici) nedvoumno (spoštuj druge in njihovo zasebnost), pa tudi tolažilno (trije medvedi Zlatolaske niso videli nikoli več).